18. sep. 2012

Black Rain (1989)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

No, tako. Če že jamram nad akcijskimi pretepaško-streljaškimi skrpucali tipa Cobra (1986) ali Road House (1989), ki jih nekateri retar manj zahtevni cineasti štejejo za "legendarne" in značilne produkte ameriške kinematografije osemdesetih let, naj omenim še tiste, ki po mojem skromnem mnenju tudi dejansko so upoštevanja vredni predstavniki tega zanimivega filmskega obdobja. Pa ne pravim, da morajo to biti težkokategorniki tipa Raging Bull (1980), Blade Runner (1982), The Terminator (1984), Platoon (1986), Full Metal Jacket (1987) in podobni; govorim o manj pretencioznih žanrskih projektih, ki pa so se z izvirno produkcijsko vrednostjo in visokim količnikom obče zabavnosti zapisali v lojalno zavest ljubiteljev sedme umetnosti po vsem svetu; filmi kot The Fog (1980), Raiders of the Lost Ark (1981), The Thing (1982), Back to the Future (1985), The Goonies (1985), Top Gun (1986), Lethal Weapon (1987) in številni drugi, skladno s preferencami in nostalgično vrednostjo spominov kogarkoli že. Mednje osebno uvrščam tudi začuda podcenjeni in manj znani kriminalni triler Ridleyja Scotta iz časa, ko stari britanski prdec še ni docela podlegel zakonitostim plehkega hollywoodskega oportunizma, ki producira čedalje bolj votle — četudi vizualno vse razkošnejše — popkornovske spektakle, namenjene množični konzumaciji v bučnih kinokompleksih.



A couple of guys I used to work with in the department took some money from some drug dealers. No big deal. —They stole? —They liberated funds. —Theft is theft. There is no gray area. —Hey Matsu, New York is one big gray area.

Če me spomin ne vara, sem prav tukaj prvič opazil Andyja Garcio (po nekem naključju sem si De Palmovo gangsterijado The Untouchables ogledal šele pozneje), dočim se mi je zdel Michael Douglas kot glumač vselej najbolj posrečen prav v svojih cinično robatih likih iz osemdesetih oz. na prehodu v devetdeseta leta; tedaj je skoraj zaporedoma nastopil v takih uspešnicah kot Lov na zeleni diamant (1984) in Dragulj z Nila (1985), Usodna privlačnost (1987), Wall Street (1987), Vojna zakoncev Rose (1989), Prvinski nagon (1992), Prosti pad (1993), Disclosure (1994) in tako naprej. Nedvomno gre za enega najbolj ikoničnih in vsestranskih ameriških filmskih ustvarjalcev (ki je že zdavnaj prekosil svojega nič manj slavnega očeta Kirka); iskreno si želim, da bi mu zdravje dobro služilo in bi svojo impresivno kariero nadaljeval še v pozno starost.



Skratka: veteranski newyorški detektiv (Douglas), čigar sicer uspešno policijsko preteklost je omadeževal sum kraje zaseženega denarja, v družbi mlajšega službenega partnerja (Garcia) po japonski Osaki išče pobeglega hladnokrvnega rižojedega morilca in pripadnika zloglasnih jakuz Sata (Jusaku Matsuda, vlogo je pred tem zavrnil Jackie Chan). Nezaupljive lokalne oblasti gaidžinoma kavbojskih manir za spremstvo dodelijo ubogljivega japonskega kolega (Ken Takakura), ki naj bi bolje poznal domače zločinsko podzemlje. Brezkompromisna ameriška storilnost in vulgarna zahodnjaška objestnost seveda trčita ob kodeks časti, tradicijo lojalnosti in stroga hierarhična pravila združb v deželi vzhajajočega sonca; a ob pomoči tam živeče Američanke (Kate Capshaw), zlasti pa s trmasto odločnostjo in z vprašljivimi metodami (ki v spopadu z japonskim organiziranim kriminalom zahtevajo tudi žrtve) je slednjič zadoščeno ne samo pravici, temveč tudi obče univerzalnim etičnim merilom.

I was 10 when the B-29 came. My family lived underground for three days. We when came up the city was gone. Then the heat brought rain. Black rain. You made the rain black, and shoved your values down our throats. We forgot who we were. You created Sato and thousands like him. I'm paying you back.



Film odlikuje čudovito atmosferična Ridleyjeva (malone stripovska) neo-noir vizualizacija skozi temne leče kamere Howarda Athertona (ki ga je pozneje zaradi produkcijskih težav nadomestil stari maček Jan de Bont) na avtentičnih lokacijah, vzdušna glasbena podlaga slavnega Hanza Zimmerja (v njegovem prvem sodelovanju s Scottom), odlična zvočna kulisa (oskarjevski nominaciji za najboljše zvočne učinke in montažo) ter nepopustljiva dinamika in dramaturška napetost (scenarista Craig Bolotin in Warren Lewis) od začetka do konca. Snemanje so zaznamovale mučne napetosti z japonskimi oblastmi, zaradi katerih so morali film celo dokončati v ZDA (Ridley pa je menda prisegel, da med zoprnimi poševnookimi birokrati ne bo več snemal); ter žalostna smrt mladega osrednjega antagonista Matsude (ki mu je bil film pozneje tudi posvečen) za rakom, kmalu po ameriški premieri Črnega dežja. Jusaku se je povsem zavedal resnosti svoje neozdravljive bolezni in dejstva, da bo naporno snemanje še poslabšalo že tako kritično stanje — a je vseeno želel nastopiti v filmu (zavrnil je tudi kemoterapijo), ker naj bi tako "postal nesmrten". Če mene vprašate, mu je uspelo.

1 komentar:

  1. Hehe, pred dnevi pogledal. Tako no, povsem soliden izdelek iz katerega se kar cedi bistvo tistega časa. Sploh je pa Douglas en crazy motherfucker!

    OdgovoriIzbriši