3. sep. 2012

Case 39 (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Biografska trivia mladega režiserja nemškega rodu Christiana Alvarta pravi, kako je bil kot otrok vzgojen v strogi krščanski tradiciji, kjer niso smeli gledati filmov, zato je lahko šele kot starejši mladostnik kompenziral pomanjkanje cineastične izobrazbe in se posvetil prvim lastnim projektom formata "super-8". A kakorkoli fant že goji iskreno ljubezen do sedme umetnosti, mu posebne pripovedne izvirnosti ta (žal) ni pustila, kar (mi) je postalo jasno šele po ogledu njegovega drugega celovečerca, posnetega leta 2009, po nedavno videnem sci-fi trilerju Pandorum (ki mi je všečnejši). Možakar ima namreč dva značilna ustvarjalna pečata: prvi je prizor v filmu, kjer podoba protagonista pod različnimi koti odseva v treh zrcalih; drugi pa je v visoko produkcijsko vrednost ovit in z zvenečnimi glumaškimi imeni ozaljšan izdelek, ki očitno skuša dati vtis nečesa kakovostnega in vizualno žlahtnega — a je v resnici zgolj v skupek najbolj izrabljenih žanrskih stereotipov pomočen B-flik pod krinko izvirnosti.



Sicer pa naj vsakdo presodi sam: socialna delavka (Renée Zellweger), ki namesto njenih staršev prevzame skrbništvo nad domnevno trpinčeno deklico (Jodelle Ferland), po nizu bizarnih smrti bližnjih prijateljev (Bradley Cooper) in znancev (Ian McShane) pa ugotovi, da je čudaška Lilith vse prej kot nedolžna žrtev — prav nasprotno, krhko dekletce je utelešenje zlohotnih sil in nedoumljivih, starodavnih demonskih entitet. Če mene vprašate: zeh. Nemara ne ravno neposredna kopija neštetih filmskih klišejev, zato pa nedvomno kombinacija številnih partikularnih, že večkrat videnih motivov o arhetipu "zlobnega otroka". Predvsem pa: dobrega filma menda ne naredi igralska zasedba, naj bo njen nastop še tako prepričljiv (pri čemer mi je osebno Renée s svojo limonasto šobico skoraj tako zoprna kot Bradley, pa brez zamere), temveč dramaturška in zgodbovna originalnost, če že. Ako pa se scenarij zapleta v smešne nedoslednosti ter neprepričljive zasuke konteksta in se opoteka med popolnoma nerealnimi odločitvami (docela nepoistovetljivih) protagonistov, nazadnje pa med dvema ali tremi trenutki -BU!- servira le še eno mlačno žanrsko enolončnico (bolj primerno za takojšnjo ploščkovno izdajo), je tudi prebava temu primerna. Film je s 27 milijoni dolarjev proračuna (domnevam, da je šla glavnina v igralske honorarje) komajda pokril stroške produkcije in bo med kinematografsko srenjo gotovo kmalu padel v pozabo, če ni že.

Ni komentarjev:

Objavite komentar