11. sep. 2012

Shadow (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Na tega me je (kot že kdaj na marsikaj) opomnil blogerski kolega s Siola Matjaž Gerenčer, ki ga kot poznavalec mračnjaške glasbe in ljubitelj obskurnih špagetnih grozljivščin (ter kombinacij obojega) v nekem komentarju opisuje kot solidnega. S ščepcem prizanesljivosti seveda temu zlahka pritegnem; dasiravno to spet ne pomeni, da ne bi mogel (in moral) česa tudi grajati. Ampak saj to je tudi bistvo teh paberkovanj, kajne?

Skratka: če je nedavno opisani The House of the Devil (2009) retro-poslastica za pravoverne ljubitelje žanra, potem bo nizkoproračunska srhljivka italijanskega glasbenika (oz. frontmana pri rimski rockovski skupini Tiromancino), navdušenega off-road kolesarja, scenarista in režiserja Federica Zampaglioneja vzburila res samo tiste največje cinema-geeke in strastne privržence preporoda žanrske krvavo-rumene kinematografije naših zahodnih sosedov (katere najvidnejši predstavniki so Sergio Martino, Mario Bava, Dario Argento in Lucio Fulci). Zanje značilni so groteskni surrealizem in slasher eksplicitnost, morasto vzdušna mizanscena, intenzivne barve in zvoki (večkrat naknadno posnetih dialogov in tonske kulise) ter praviloma manj znana ali leseno amaterska igralska zasedba; stari maestri ekspresionizma slikajo prvinsko grozo, zbujajo tesnobno nelagodje in freudovske strahove ter sprožajo neoprijemljive občutke neizbežnosti. Zampaglione se klasikom svoje dežele pokloni z zgodbo o strašljivi podeželski mitologiji in pripadniku mednarodnega iraškega kontingenta na dopustu (Jake Muxworthy), ki v planinski spokojnosti oddaljene evropske pokrajine na trekingu s kolesom išče samoto in oddih od vojaškega stresa — a na begu pred objestnima deliverance-lokalnima nasilnežema (Ottaviano Blitch, Chris Coppola) skupaj z naključno znanko (Karina Testa) zaide naravnost v žrelo nedoumljivo okrutnega lika.
Ko gledalec vidi prizor, kjer glavni junak na steni srhljivega psihopata, ki uživa v mučenju svojih ujetnikov, opazi slike Hitlerja, Stalina in Busha, se zave, da gleda politično zelo pogumno grozljivko. Zgodbo, ki nam hoče reči, da je Bush med vojno v Iraku počel iste svinjarije kot Hitler in Stalin med drugo svetovno vojno. In to še ni vse, psihopat, ki zgleda kot Golum iz Gospodarja prstanov, ali še bolje, kot tisti spak iz kultne grozljivke The Hills Have Eyes, hrani tudi posnetke iz Čečenije, Abu Ghraiba in Kosova. —Iztok



Četudi gre celotno pripoved jemati izključno kot prispodobo (in ne zgolj še en chainsaw massacre kliše o "ubijalcu iz arhetipskega zakotja", tudi ne metafilmski namig tipa Jeepers Creepers in podobne žanrske paralele) ter je s tem konceptom moč upravičiti celo neprepričljivost likov in nesmiselnost njihovih dejanj, režiserjeva neizkušenost moteče odzvanja v dolgoveznem prikazu motivov, šepavo neenakomernem ritmu naraščanja tenzije, kinematografsko všečnih, a kontekstualno neumestnih razglednicah pejsažev in (pre)dolgem kolesarskem prologu (uganite, zakaj se avtor tako posveča biciklizmu), preden se začne atmosferični osrednji del zgodbe. Ta predstavlja srž in rdečo nit njegove sporočilnosti, ki se razkrije šele v sklepnem razodetju; seveda ne gre za nikakršen stereotip o sadističnem izživljanju morilskega psihopata, — še manj ima interpretacija filma kakšno zvezo s politiko W. Busha ali kulti tipa The Hills Have Eyes, — temveč za rekurzivno podoživete blodnje smrtno ranjenega vojaka v Iraku, kjer se v mračni fantaziji pojavljajo resnične osebe v sanjskih vlogah vzporednega sveta (saj poznamo pojav izkrivljene percepcije subjektivnosti ter flashback zamika realnosti v zono somraka — in kdor pozna odlični Jacob's Ladder, natanko ve, o čem govorim). Film je srhljiva prispodoba grozot vojne in bizarna alegorija krute resničnosti, hujše od katerekoli namišljene (filmske) groze. Da je glavni antagonist, ki mu je ime Mortis (okostnjaški Nuot Arquint), eterična metafora za smrt, bi bilo težko bolj očitno; kot tudi težnje osrednjega junaka (ki ga z odstranitvijo očesne veke mučitelj simbolično "prisili" gledati strahote) po psihološki kompenzaciji trpljenja in potlačenju stvarnih dejavnikov v varno in čudaško sanjsko-cineastično pokrajino.

Tehnično, režijsko in dramaturško nekoliko okoren, vendar pogumen korak v pravo smer k obuditvi pozabljenega odseka italijanske kinematografije (film je bil med drugim deležen nominacije na festivalu Fantas v portugalskem Portu in nagrade za posebne učinke na Tednu fantastičnega filma v španski Málagi), ki mi je — kakor še marsikomu, o tem sem prepričan, — osebno nadvse ljub.

1 komentar:

  1. Pritrjujem zapisanemu.

    Ima pa tipson nek nov film Tulpa, za katerega pa še ni trailerja (no, vsaj jaz ga še nisem našel), a sodeč po plakatu, ki cilja na fene, kot sem jaz (ta rdeč barvni filter seveda diši po Argentovi Suspirii), bi lahko bilo zanimivo.

    http://boxofficebuz.com/movie_profile.php?id=1956

    Sicer pa sta bila dva zadnja giallo inspired filma, ki sem ju gledal Amer (pisal na blogu, en takšen arty pristop k znani snovi) in Masks, ki sem ga gledal na lanskem Grossmanu, a ga ne morem priporočati, čeprav je trailer (zelo) obetal.

    http://www.youtube.com/watch?v=3eDtrsuTwoU

    OdgovoriIzbriši