9. sep. 2012

The Number 23 (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Joel Schumacher je imel nedvomno svoje izjemne trenutke (The Lost Boys, Flatliners, Falling Down, Phone Booth, Veronica Guerin), pa tudi take izrazito šibke (Batman Forever, Batman & Robin). Misteriozni triler o domnevnem "prekletstvu številke 23" žal sodi bolj k slednjim. Kaže, da ima v Velikem jabolku rojeni producent in režiser vse večje težave s presojo kakovosti scenarija in njegovo dramaturško realizacijo, nemara pa tudi z učinkovitim castingom — ne toliko v smislu, katere igralce angažira, temveč bolj v tem, katere vloge in kolikšno minutažo jim namenja.
Zgodba romana je namreč popolnoma enaka njegovemu življenju, vse skupaj pa se vrti okoli številke 23. [...] Povedano drugače, moj rojstni dan je 16. julija. Če seštejem 16 in 7, dobim 23. Ker sem trenutno star 32 let, lahko cifre obrnem okoli in spet dobim 23, sicer starost mojega dekleta. Ko vse to potegnem skupaj, seveda ugotovim, da bi lahko tudi jaz nastopal v temle filmu. Pa še spomina mi ne bi bilo treba izgubiti. —Iztok



Do danes edina filmska zgodba (hm, kako nenavadno) pisca Fernleyja Phillipsa se namreč ne more odločiti, ali bi bila temačna numerološka prispodoba o obsedenosti in preganjavici, ali čudaški noir detektivski triler s končnim zasukom konteksta, ali pak klišejska moralka o zločinu in upravičeni kazni. Nazadnje sta skušala z Joelom vanjo očitno stlačiti kar vse te motive (in še kaj), rezultat pa je še bolj zmeden kot pri razvpitem trilerju 8MM (1999) s Cagavim Nikolajem, ki ga je prav tako mučil podoben simptom: film bi se moral končati vsaj 15 minut prej. Namesto tega pa kot kurja čreva dalje razpleta že tako ne posebej domiseln in izviren epilog — o možu s shizofrenijo, ki je lastne zločine in bolečo preteklost potlačil v pozabo, — in gledalcu (kakor bi govoril ne posebej brihtnemu petletniku) do potankosti razlaga kristalno jasno poanto; za nameček pa antiklimaktični konec zapelje v neumestno pokroviteljsko smer protagonistovega plačila za grehe, ki v kiselkasti filmski enolončnici pokvari še tisto malo okusa, kar ga je imela po razmeroma obetavni zasnovi. Jim Carrey se v eni redkih tovrstnih vlog odreže v razponu od povprečnega do neprepričljivega, Virginia Madsen in Danny Huston imata prekratka in preveč medla nastopa za kakršenkoli vtis, film s 30 milijoni proračunskih sredstev pa je bil kljub obilnim želodčnim izločkom s strani kritiške srenje (in domače javnosti) deležen ne prav pičlega izkupička v blagajnah kinodvoran po svetu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar