13. nov. 2012

Black Hawk Down (2001)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Ključno dejstvo: Somalija, starodavna večnacionalna država na Afriškem rogu z edinstvenim geopolitičnim položajem, strateško usmerjena proti Arabskemu morju ter Indijskemu oceanu, je — razen z naravnimi zalogami urana, železove rude, kositra, sadre, boksita in zemeljskega plina — izjemno bogata z nahajališči nafte (veliko podmorskih zalog pred obsežno obalo je domnevno še neodkritih); poleg Sudana naj bi bila najpomembnejši vir črnega zlata v severovzhodni Afriki. Ameriške, avstralske in kitajske korporacije že nekaj časa ostro tekmujejo za ustrezne koncesije pri črpanju nafte, njihove državne administracije in mednarodni lobiji pa jih seveda pri tem marljivo (in nadvse uspešno) podpirajo. Hoo-wah!



When I go home people'll ask me, "Hey Hoot, why do you do it man? What, you some kinda war junkie?" You know what I'll say? I won't say a goddamn word. Why? They won't understand. They won't understand why we do it. They won't understand that it's about the men next to you, and that's it. That's all it is.

Je treba povedati še kaj? Ali pa je jasno, kam pes hinavsko taco moli? Naj povem konkretno? Akcijska vojna drama Sestreljeni črni jastog čislanega avtorja kultnega Osmega potnika (1979) in legendarnega Iztrebljevalca (1982) je verjetno najbolj sprenevedavo zavajajoč propagandni pamflet naveze produkcijske tvrdke Bruckheimer in katerega od bratov Scott doslej; če pustimo ob strani poznejše ridikulozne (kvazi)zgodovinske interpretacije tipa Kingdom of Heaven (2005) ali Robin Hlod (2010) oportunističnega starega prdca Ridleyja (dočim mi je bil Gladiator kljub Raslu Kravu nekako kar všeč, sorči za nenačelnost). Z vojnim proračunom (posredno) močno podprta produkcija Scottovega filma je seveda pisana na kožo politični apologezi finančnega kosa pogače, ki se je po 11. septembru 2001 jel čedalje bolj valiti v globalni "boj proti terorizmu" in je služil kot dobrodošlo maslo na ameriški volilni mašineriji (katere stroški so v novodobni gospodarski krizi slednjič blokirali čedalje bolj nesolventno državo). Ceneno poveličevanje vojaške etike, jokavi patriotizem za umsko izzvane enoceličarje in pretveza za (vsaj moralno) upravičenost vojaških posegov Dežele svobodnih in doma pogumnih povsod tam, kjer se jih to najmanj tiče: od Koreje in Vietnama do Zalivske vojne in Iraka. Sicer ima film tudi mnoge občudovanja vredne kinematografske vrline (potrjene z zlatimi kipci ter nominacijami) in cineastično vrednost, a o tem pozneje.



Kaj se je v resnici dogajalo v zloglasnem urbanem konfliktu v Mogadishuju? Po vojaškem udaru zoper režim (kapitalističnim čezlužnikom močno naklonjenega) predsednika Mohameda Siada Barra leta 1991 je bil med različnimi klanovskimi vojaškimi frakcijami najuspešnejši vodja Somalijske narodne zveze (SNA) general Mohamed Farah Hasan Aidid, ki se je s paravojaškimi enotami odločno uprl zahodnjaškim "reformam" ter humanitarni intervenciji Združenih narodov po padcu Barrove vladavine. Boji med lokalnimi pretendenti za oblast (ter nadzor nad naravnimi viri) v Somaliji so resda močno načeli kmetijske rezerve in zdesetkali zaloge hrane v že tako revni državi, vendar so globalni šerifi Američani humanitarne dejavnosti ZN (s podporo naftnih stricev v kongresu in lobijev na skupščini ZN) izkoristili predvsem kot pretvezo za vojaško posredovanje in taktično zavarovanje interesov svojih donosnih čezmorskih naložb. V poskusu, da bi ujeli Aidida in nekatere njegove najbližje svetovalce, so 3. oktobra 1993 elitne enote Delta ameriških Rangerjev izvedle napad na domnevno skrivališče vodje somalijskega odpora sredi gosto poseljene četrti prestolnice. Operacija, ki naj ne bi trajala več kot uro, se je nemarno izpridila zlasti po tistem, ko so staroselci z ročnimi raketometi sestrelili dva ameriška težka večnamenska helikopterja UH-60 Black Hawk, nakar je drek zadel ventilator in je šlo vse skupaj v skrajno maloro; krvava bitka je trajala vso noč in naslednji dan, občasni oboroženi spopadi in raketni incidenti pa so terjali življenja na obeh straneh tudi pozneje. In filmski prikaz? Neomajna požrtvovalnost herojskih ameriških privatnikov (samih pripadnikov posebnih enot) in obžalovanja vredna daritev mladih življenj na oltar pravice in človeštva? Pa kaj še. Hollywoodski bullshit prve vrste. Tragična statistika, ki tako sočutno poudarja tistih 18 ubitih ameriških vojačkov, prikladno pozablja na 2000 ali celo več mrtvih Somalijcev, med njimi je bila večina civilistov ter žensk in otrok. Američani so doživeli sramoten poraz, kakršnega ni bilo od Vietnama dalje; in čeprav je obračun v O. K. Mogadishuju v resnici zakuhala že administracija Georga Busha Starejšega (odobril pa načelnik štaba oboroženih sil Colin Powell), je slednjič Bill Clinton (po komaj pol leta predsedovanja) ustavil operacijo in odpoklical večino ameriških enot iz Somalije — gesta, ki so mu jo republikanci ob vsaki priložnosti za vreščanje populističnih floskul pozneje očitali kot "nenačelnost in omahljivost pri obrambi nacionalnih interesov".



Film po knjigi Black Hawk Down: A Story of Modern War iz leta 1999 avtorja Marka Bowdena (nastali na osnovi njegovih kolumen v časniku The Philadelphia Inquirer) prikazuje prebivalce Mogadisha kot anonimne (muslimanske) fanatike, ki kot razcapan mrčes gomazijo po prašnatih ulicah mesta in brezumno streljajo na pogumne ameriške fante, ki so jim v skrajnem sočutju vendarle prišli samo pomagat. (V zgodbi ni nobenega prikaza resnične somalijske kulture, glasbena podlaga ni avtentična in tudi krajevnega jezika ne govorijo, film pa je bil posnet v Maroku.) Hvalospev ameriškemu domoljubju in butasta patetika domala na ravni Michaela Baya (Josh Hartnett, Tom Sizemore, Ewen Bremner, William Fichtner in Kim Coates so istega leta vsi igrali tudi v njegovem skrpucalu Pearl Harbor), reduciranje z nenasitnim kolonializmom spodbujenih vojnih načel na topoglavo pravičniško etiko "tovariša ob sebi" (kakor modro navrže prekaljeni bojevnik Erik Banadinović mlademu desetarju Joshu Hartnettu) ter fasciniranje z otročjo visceralno eksplicitnostjo, ki smo jo (vključno z na pol presekanim nesrečnežem in naokrog razmetanimi kosi teles) videli že v Špilbergovem Reševanju vojaka Ryana (1998). Kot rečeno: vizualno in dramaturško dovršen film, kakršnega gre od vrhunskega obrtnika Ridleyja Scotta tudi pričakovati (oskar za montažo in zvok, nominaciji za kamero in režijo); sporočilno in tematsko pa beden pro-vojni propagandni spodrsljaj, ki si ga že v imenu še predobro živega zgodovinskega spomina ne bi smel privoščiti. Osebno že raje gledam nepretenciozno zabavne vojne drame, ki se z navajanjem statističnih trivialnosti ne pretvarjajo, da prikazujejo historična dejstva — recimo Gibsonov Apokalipto (2006) ali njegov Braveheart (1995) in podobni koka-kokičarski bojni spektakli.

1 komentar:

  1. Vseeno dovolj visoka ocena konec koncev. Ne vem, meni čisto soliden izdelek, verjetno res zgolj zaradi dobrega akcijskega dela. Vsebina teh ameriških pro-vojnih filmov je pa vedno tu nekje :)

    Vseeno bi morda od Scotta lahko pričakovali kanček več, ni res?

    OdgovoriIzbriši