16. nov. 2012

In the Mouth of Madness (1994)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

This shit really sells, doesn't it? —More than you'd think. Surprised? —Lady, nothing surprises me anymore. We fucked up the air, the water, we fucked up each other. Why don't we just finish the job by flushing our brains down the toilet?

O legendarnem Carpenterjevem Stvoru (1982) sem nerodno razpredal že zdavnaj (pozneje pa kritiziral še prequel iz leta 2011), vnovičen ogled in opis njegovega Princa teme (1987) me še čakata (v zgodbi o bujenju mračnih sil se pojavi tudi šok-mojster Alice), tokrat priobčeni iz leta 1994 pa predstavlja sklepni del Carpenterjeve "Apokaliptične trilogije". Še en čistokrvni kult za zveste pristaše (khm, khm) in pravoverne častilce starega cineastičnega mojstra srha (dasiravno gre odkrito priznati, da ne gre za njegov najboljši film); za manj potrpežljivega priložnostnega gledalca pa bržčas nedoumljivo čudaška, arhaično B-filmska in tematsko nepovezana žanrska bizarnost, v kateri je (zlasti s sedanjimi razvajenimi očmi) težko videti veliko všečnega. No ja, vsakomur svoje.



Razen gnuso-komične franšize Evil Dead (in zloglasne "knjige mrtvih" Necronomicon) ter kratkega nemega ČB filma Andrewa Lemana The Call of Cthulhu (2005) gre verjetno za enega najbolj priljubljenih filmskih poklonov* literarni zapuščini in fantazmagoriji slavnega ameriškega pisca okultnih grozljivk in znanstvene fantastike Howarda Phillipsa Lovecrafta (1890—1937). Na njegov obširni in kompleksno razdelani knjižni pandemonij eksplicitno namigujejo motivi, podobni tistim iz zgodb Senca nad Innsmouthom, Dunwichska grozota ali Na gorovju norosti (imena določenih likov se navezujejo na pripoved Pickmanov model in druge) ter strašljivi prikazi fantastičnih elementov, neposredno navezujočih se na Cthulhujev mit.** Nezavedna bojazen o mučni umski neuravnovešenosti in premisa neotipljive meje med resničnostjo in fikcijo, skrivnostna večstoletna gotska mesta (po najslovitejšem takem namišljenem kraju se imenuje današnja založba Arkham House), časovne zanke in dimenzijski portali, morilske lovkaste kreature (glej The Void) in groteskno izmaličena bitja iz vzporednih svetov — vse je tukaj. V nasprotju z Edgarjem Allanom Poejem, Stephenom Kingom, Clivom Barkerjem in drugimi, ki pišejo o lastnih freudovskih strahovih in potlačeni psihopatologiji, arhetipsko izhajajoči iz človeka samega, Lovecraft opisuje nedoumljivo kozmično grozo in neopisljive inkarnacije starodavnih bitij zunaj človekovega izkustvenega polja; ti nerazumljivi nadnaravni pojavi so se kot kakšna vsiljena tuja religija nehote vsadili v kolektivno zavest ljudi in občasno pronicajo v sfero fizične pojavnosti ter kot kakšen stranski učinek povzročajo blaznost pri protagonistih.
Povsem dostojna grozljivka Johna Carpenterja, kjer ne bom nikoli pozabil tistega sivolasega kurca, ki se okoli vozi s kolesom. —Iztok



Norost in preganjavica se čedalje bolj polaščata zavarovalniškega preiskovalca Johna Trenta (Sam Neill), ki ga direktor (Charlton Heston) založbe neznansko uspešnih šundovskih romanov najame, da bi poiskal njihovega nenadoma izginulega avtorja, znanega s psevdonimom Sutter Cane (Jürgen Prochnow). Cinični realist Trent je vešč vseh trikov in goljufij iznajdljivih prevarantov za zahtevke po zavarovalnini — in tudi tokrat sumi, da gre za založniško potegavščino zaradi publicitete ob izdaji najnovejše Canove literarne srhljivke V žrelu norosti. Z urednico pri založbi (Julie Carmen) se z avtomobilom odpravita proti skrivnostnemu mestecu Hobb's End (če je tak kraj sploh kaj drugega kot plod beletristične domišljije), kjer naj bi se domnevno skrival ekscentrični pisatelj. Slednjič ga res najdeta, a naletita na vse kaj drugega kot še eno fascinantno in malce preveč živo knjižno zgodbo.

Če lesen glumaški nastop Carmenove (medtem ko je Neill kot vselej neznansko zanimiv), nekatere cenene učinke in žalostno neizkoriščen lik karizmatičnega Davida Warnerja nostalgično jemljemo kot folklorno značilnost tovrstne trash kinematografije (ki je v 90. letih sicer že doživljala zanesljiv zaton) ter prizanesljivo odmislimo še mnoge dramaturške nedoslednosti, gre za presenetljivo učinkovit in kratkočasen izlet po metafilmskih prvinah fantazijskih meandrov. Literarni motivi, ki spreminjajo ljudi v pošasti in se prelivajo v stvarnost, subjektivni preskoki junakove percepcije resničnosti, satirično muzanje ob novodobnem vplivu hollywoodskega in obče čezlužniškega showbusinessa (ki iz vsake čudaškosti naredi dobro prodajno zgodbo) z nezgrešljivimi namigi na njihovo mesijansko-pridigarsko versko obsedenost ter indoktrinacijo množic z namenom obvladovanja potrošniško-volilne mašinerije. Ob tem filmu bi se Američani — če bi premogli sposobnost samoironije — verjetno pridušali: "There is more to it than meets the eye." Še najbolj (samo)ironično je pa seveda to, da je Lovecraft kot izobražen akademik (sicer obubožanega) višjega sloja razumnikov gojil odpor do vsakršne kulture, ki je služila prozaični množični zabavi.

Reality is not what it used to be.
* Op. Skupno jih je (bilo) seveda še veliko več, a nekateri žal močno smrdijo (beri: Alone in the Dark — pri čemer nimam v mislih famozne računalniške igre francoske tvrdke Infogrames iz leta 1992, ki je odlična).

** H. P. Lovecraft, ZGODBE; zbirka Moderni klasiki, št. 47, Cankarjeva založba 2008, prevod Miha Avanzo.

4 komentarji:

  1. Bi se kar strinjal z zapisom, ja. In to s celotnim — tudi z gartnerizmom. Sem se pred časom lotil vseh ekranizacij Lovecrafta, ki sem jih lahko dobil, in moram reči, da prav In the Mouth of Madness — pa čeprav strogo rečeno s to mitologijo ni neposredno povezan — najbolje zajame atmosfero njegovih (Lovecraftovih) del. Podobno bi rekel tudi za Necronomicon, ki ga omenjaš, pa mi deluje nekako prepoceni (kar je sicer, kot kaže, gonoba večine filmov po Lovecraftovih predlogah). Bi pa k filmskm poklonom, ki si jih naštel, dodal še From Beyond. Ki je, kar se mene tiče, ena boljših, če ne kar najboljša (hude konkurence ipak ni), adaptacij Lofecrafta. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Opa, hvala za priporočilo. Sicer pa imam jaz v mislih knjigo iz Evil Deada (pa mogoče še iz katerega drugega) - ne filma, ki ga omenjaš.

    OdgovoriIzbriši
  3. Aja, potem pa pardon. Necronomicon film mi ves čas skače v ospredje. Najbrž, ker ga imam na videokaseti in ker sem ga gledal ... Prevečkrat. :D

    OdgovoriIzbriši
  4. Uf, kako dober film je tole. Mi je kar žal, da se je Carpenter izgubil med klišeji kot recimo v njegovem skrpucalu The Ward.

    OdgovoriIzbriši