25. nov. 2012

Looper (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

I work as a specialized assassin, in an outfit called the Loopers. When my organization from the future wants someone to die, they zap them back to me and I eliminate the target from the future. The only rule is: never let your target escape ... even if your target is you.

Najboljša znanstvena fantastika je satirično ogledalo današnje družbe in psihosocialna podoba teženj, nazorov in strahov posameznika, preslikana v namišljeno ali vzporedno okolje morebitne prihodnosti. Vse drugo ni omembe vredno. Ključno merilo pri zgodbah tega žanra je njihova politična in socialna kritičnost, pronicljivost, provokativnost; pomemben vidik tega pa izvirnost, verodostojnost in prepričljivost (znotraj običajne percepcije zamika nejevere ter namenoma popačene prispodobe resničnosti, seveda).



Za huronsko pozitivna prva mnenja o filmu sta po mojem zaslužna predvsem dva dejavnika: (a) v trideset let mlajšo različico Bruca Willisa spremenjen (kljub nosni prostetiki mu ni tako osupljivo podoben, če mene vprašate) in z ustrezno mimiko opremljen Joseph Gordon-Levitt; ter (b) osvežujoče razumna mera vizualnih bravur, s katerimi Hollywood sicer prikriva zadnje čase groteskni manko kakršnekoli sporočilnosti. S premiso potovanja v času, determinizma in predestinacije, paradoksov posledičnosti in drugih sci-fi elementov (pa tudi z nastopom Willisa) se tako zdi, kot bi režiser in scenarist Rian Johnson želel skozi klasično postavko Wellsovega časovnega stroja poustvariti alegorični vtis kultnega Gilliamovega post-apokaliptičnega labirinta Twelve Monkeys (1995) z uporabo retrokurzivnih motivov legendarnega Terminatorja (1984), časovnih zank in pasti zabavne akcijske komedije Back to the Future (1985), nepovratnosti in degradacije dimenzijskih paralel zanimivega The Butterfly Effect (2004) in podobnih filmskih vzorcev. In kaj hočem s tem povedati? Johnson (mi) ni povedal ali prikazal praktično ničesar novega; pač pa je dokaj uveljavljene žanrske sestavine prepletel in predstavil na način, ki naj bi podprl njegovo zgodbo o (samo)žrtvovanju v imenu človečnosti in sočutja.



Film je celostno vsekakor gledljiv in razmeroma všečen, a se mi zdita ocena globalnega občinstva (npr. na IMDb) in ves hype kritikov na moč pretirana. Pripisujem ju trenutnemu navdušenju nad za spoznanje globljo, opazno drugačno philip-k-dickovsko zgodbo sredi letošnje umsko skromne bere akcijsko-streljaških ameriških skrpucal (pa tudi prepričljivemu glumaškemu performansu); ter premalo angažiranemu razmisleku o dramaturški in vsebinski doslednosti koncepta potovanja v času. Zlasti pri slednjem pa je Johnsonu moteče zmanjkalo logičnih tal pod nogami. Koga to verjetno ne bo motilo; mene je, žal. (In zdi se mi, da so pri vnovičnem ogledu te pomanjkljivosti le še bolj očitne.) Ne le filozofskih in fizično-teoretskih, temveč celo stvarno zdravorazumskih lukenj v zgodbi je toliko, da mestoma preglasijo sicer dobro zastavljeno in obrtniško zanesljivo izpeljano pripoved. Težava je ta, da gledalca film do te mere čustveno in moralno zapelje, da o koherentnosti in avtentičnosti njegove zasnove (vsaj prvi hip) niti ne razmišlja — in se mu zdi tudi epilog (zlasti zato, ker ni predvidljivo hollywoodski) posrečen in domiseln. Pa vendar je — tako kot še marsikaj pred tem, — povsem v nasprotju s temeljnimi zakoni fizične pojavnosti in racionalne dedukcije. Pri drugih filmih so tovrstne nedoslednosti manj moteče, ker je poudarek drugje; če pa posegajo v samo bistvo pripovedne zgradbe in spodkopavajo srž njene verodostojnosti, jih je težje zanemariti.

Gologlavi Bruce Willis ne sodi preveč v tako zgodbo. Prvič, ker njegov delež (spet) predvideva bolj ali manj standardno, neranljivo akcijsko figurico, kakršne smo vajeni iz pokončnih umiranj; in drugič, ker (me) igralsko ne prepriča o moralno ambivalentnem in simpatetično negativnem liku v precepu lastnih dvomov (v Dvanajstih opicah je bil glumaško spretnejši). Primernejši bi bil izrazito karakterni (beri: boljši) igralec, ki bi mogel bolje izraziti mučno življenjsko dilemo, pred katero se znajde njegov lik. Emily Blunt standardno dobra v razmeroma nezahtevni vlogi. Joseph zelo soliden, a mu po drugi strani prav krčevita imitacija Willisovih grimas in silikonska maska preprečujeta bolj empatično in poistovetljivo izraznost. Jeff Daniels, čigar nastop v splošnem na vse pretege hvalijo, je dovolj prepričljiv; a menim, da ne dosega presenetljivega Alberta Brooksa (če kot primer vzamem še enega komika v dramski vlogi izprijenega šefa zlikovcev) v Refnovi mojstrovini Drive (2011). V splošnem so liki enodimenzionalno stripovski in pristno pretirani; kar je seveda (tudi) zasluga režiserja in scenarista. Rian Johnson, ki je festivalsko občestvo navduševal s prvencem Brick (2005), nekoliko manj pa z naslednjim projektom The Brothers Bloom (2008), je po mojem skromnem mnenju opravil solidno delo, a bo zavoljo mnogih scenarističnih spodrsljajev in hitro hlapljivega učinka težko dosegel status kultne in dolgoročno kakorkoli prelomne stvaritve.

This time travel crap, just fries your brain like an egg.

5 komentarjev:

  1. No, sem ravno želel pisati o njem pa si me prehitel. Nič hudega, tako pronicljivo vseeno ne bi uspel spisati.

    Kaj reči? Tudi mene ni preveč prepričal. Že tako mu veliko manjka, da bi postal nek kult tipa Terminator, Blade Runner itd., pa seveda ni govora. Čisto nič posebnega se mi ni zdel in če bi vrtal v scenarij in samo zgodbo še bolj, pa bi bilo razočaranje še toliko večje.

    Je pa res, da film hvalijo kot le kaj. To se mi zdi dokaj presenetljivo; kot da bi vsi skupaj nestrpno čakali na nov veliki sci-fi in ker ga od nikoder ni, se pač poklonimo približkom. Ampak spet, ta približek ni tako dober, da bi se mu veljalo klanjati.

    In menim tudi, da so Gordon-Levittu močno pristrigli krila, ko je moral kopirati Wiilisove mrke poglede. Dokaj neprepričljivo no.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pa bi vseeno z zanimanjem prebral tudi tvojo recenzijo. :D Sicer pa opažam, da so npr. ocene na IMDb (pa ne, da se sam močno opiram nanje, ampak vseeno) vedno bolj nesorazmerne z dejansko vrednostjo filmov. Lahko pa se seveda tudi motim.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ta na sliki je dejansko Bruce Willis?

    OdgovoriIzbriši
  4. Seveda. Namesto da bi skušali ustvariti dejansko mlajšo različico Willisa, so skušali narediti nekakšno njegovo bolj gladko pomlajeno kopijo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Drugače je kritikih kjer je pri vsakem ta najmočnejšem kritiškem združenju močan contender za scenarij zanimivo

    OdgovoriIzbriši