5. nov. 2012

The Amazing Spider-Man (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Marsikdaj se pripeti, da čutim nujo kaj spisati o kakšnem (novejšem) filmu, potem pa opazim, da je taistega že podolgem in počez obdelal kateri od blogerskih kolegov in bi sam težko dodal še kaj bistvenega. Tokratnega je že pred časom odlično povzel NejcH na blogu Carte Blanche, zato naj mi ne zameri, če ga namesto uvoda kar takole (v celoti) citiram. Njegove pronicljive in sijajno artikulirane zapise tudi sicer prijazno priporočam vsem filmoljubom.

Stvaritev najbolj famoznega Marvelovega superheroja datira v šestdeseta leta prejšnjega stoletja, njegova posrečena in priljubljena pojava pa je do današnjih dni preživela nešteto adaptacij v različnih medijih, od grafičnih romanov, bolj ali manj posrečenih televizijskih animirank, ne ravno kvalitetnih video iger pa vse do upodobitev na velikem platnu. Osmislitev osrednjega karakterja stripovske hiše s strani Stana Leeja in Steva Ditka ravno sredi šestdesetih let seveda ni naključje, ob vse naraščajoči družbeni moči in samozavedanju mladine in posledično porušeni družbeni resonanci, so okolju in času primerno tudi striparji ciljali na precej določeno demografsko skupino, ki se je z mladostniškim herojem, ki ima zapovrh vsega še nemalo povsem vsakdanjih problemov, zlahka poistovetila in ključno pripomogla k popularnosti Človeka-pajka. A potreben je bil več kot 25 let trajajoč preprodukcijski proces poln anekdot, težav in stranpoti (ki so vključevale tudi kontroverzno scenaristično zasnovo Jamesa Camerona), da smo leta 2002 dobili prvo kinematografsko prezentacijo znanega superheroja. Deset let pozneje se v kinematografih vrti četrti film o Spidermanu, s katerim se je Sony dokaj hitro (kar zadnje čase postaja nekonvencionalen trend) odločil za ponoven začetek franšize.

Z relativno neizkušenim režiserjem ta reboot ne gre po poti veličine ali radikalnosti, ki sta jo prezentirala Casino Royale in Batman Begins, saj je kljub reinovaciji izvorne zgodbe v filmu moč zaslediti večino temeljev, na katere se je opiral že prvi Raimijev izdelek (ki se mu film tudi pokloni). Dokaj znane dovtipe znanega zgodbovnega konstrukta tokrat predstavi z malce resnejšo, bolj sofisticirano noto, ki subsidiarno botruje nekaterim bolj zapomljivim (že znanim) alegorijam, a hkrati kljub nekaterih vidnejšim hendikepom, uspe vključiti dovolj novih, relativno arbitrarnih elementov, ki jih ne črpa zgolj iz prvotne zasnove znane ikone, temveč tudi iz novejšega serijala stripov v modernejšem vesolju Ultimate z začetka novega tisočletja. Vključevanje že znanih paradigem z mešanico pronicljivejših elementov se izkaže za presenetljivo plodno in hkrati osvežujoče pristno; obe prvini sta namreč v nadvse neposrečenem zaključku prvotne trilogije usodno umanjkali. Četudi se na prvi pogled vnovičen zagon zdi prezgoden, saj je od zadnjega dela minilo vsega pet let (vmes so mnogi imeli to nesrečo, da so za popolno dekonstrukcijo mita videli še neimpresivno in daleč najdražjo Broadwaysko upodobitev, Spider-Man:Turn off the Dark, za katerega glasbo je spisal Bono), je boleče očitno dejstvo, da so se avtorji izpeli, antiklimatičen konec tretjega dela pa je puščal sila malo atributov za prihodnje dele. Nov veter, ki ga je liku vdahnil režiser Marc Webb (spominjamo se ga po debiju z zelo posrečeno romantično dramo 500 Days of Summer), skupaj s triem uveljavljenih scenaristov, Jamesom Vanderbiltom (Zodiac), Alvinom Sargentom (Spider Man 2) in Stevom Klovesom (Harry Potter) in pokojno producentko Lauro Ziskin, je tako kljub relativno kratkemu času, ki je pretekel od nesuspenzivne trojke, še kako dobrodošel.

Kljub temu se kritičnim primerjavam s prvotno trilogijo, predvsem zavoljo kratkega razvojnega cikla, ne da izogniti. S precejšno gotovostjo se da namreč trditi, da bi filmu zaleglo da luči sveta ne bi ugledal vsaj še nekaj let (pogodbene in finančne obveznosti, ki se tikajo tudi studijskih pravic, so ustvarjalce prisilile v hiter začetek produkcije), saj je v želji po čim večji arbitrarnosti in konsistentni izvedbi imperativov v izogib določenim proslavljenim momentom (kamor bi z lahkoto uvrstil Benovo smrt), deluje kratkomalo alienacijsko. Kar se da kritična in objektivna percepcija bi znala potemtakem biti še bolj ogrožena za vse, ki so vsaj malo spremljali začetek predprodukcije, kjer je studio, predvsem zaradi zapletov z donatorji in sponzorji, začetek snemanja izpeljal dobesedno na silo.

Splošno znana premisa (tokrat do ustrezne mere implicirana) o rahlo boemskem dijaku Petru Parkerju (Garfield, za vlogo se je potegoval še Logan Lerman), družbenem izobčencu, ki nekega dne naleti na očetov kovček, poln zapletenih formul in teorij, ki ga vodijo do starega očetovega kolega doktorja Curta Connorsa, znanstvenika v Oscorp korporaciji, ki se (zavoljo osebnih okološčin in svojevrstnih vrednot) osredotoča na medvrstno genetiko, z upanjem da bi odkritja pripeljala do možnosti rekonstrukcije njegove desne roke. V Oscorpu je Peter žrtev pajkovega ugriza, ki mu podari izjemne moči, ki jih po krutem umoru strica Bena, izkoristi v višje dobro. Film v prvi polovici načne mnogo kompleksnih vprašanj, a jih večino eksistenčnih, vključno z zgodbo o Parkerjevih staršev, v drugi polovici popolnoma zavrže (brez dvoma bodo ponovno načeta v nadaljevanj). Tudi na splošno je druga, akcijsko naravnana polovica malce slabša, zavoljo slabe koherence (posledično zaradi hitrega nizanja dogodkov gledalec ne doživi želene emocionalne katarze) in vprašljive motivacije karakterjev in njih dejanj.

Vlogo naslovnega protagonista zelo prepričljivo odigra Andrew Garfield, ki je po zaslugi zmožnosti balansiranja komičnih in dramskih momentov (meddrugim je celo sam preučeval gibanje in obnašanje pajkov, kar se njegovemu drugemu jazu vidno pozna), deležen številnih zapomljivih sekvenc in v vlogi dosledno prekaša Tobeya Maguireja. Sicer njegova projekcija lika ni klasičen, distanciran 'piflar', temveč skorajda solipsistično prezentira socialno distanco (povezano s težko preteklostjo) in težavnim navezovanjem kakršnihkoli družbenih stikov ter posledično družbeno nesprejetostjo, kar lik napravi otipljiv in lažje poistovetljiv. Emma Stone pridoda potrebno svežino v vlogi Gwen Stacy (napram Mary Jane bistveno drugačna, bolj samostojna in čustveno močnejša oseba), ki s svojo igralsko karizmo uspešno zakrije do mere presimplistično spisan in ne ravno globok lik, ki ima v prvi vrsti izjemno naravno interakcijo z naslovnim karakterjem. Solidno delo opravi tudi preostala podporna zasedba na čelu z Denisom Learyem, ki v vlogi Gweninega očeta in policijskega inšpektorja, zadolženega predvsem za prijem skrivnostnega, zamaskiranega junaka, doda primerno količino avtoritete, topline, markantnosti, cinizma ter preproste zdrave pameti, ki proti koncu igra nadvse pomembno vlogo. Svoje dodata še dvakratna oskarjevka Sally Field v vlogi tete May, ki liku vdihne nekaj emocionalne globine ter vedno odlični Martin Sheen, v ikonični vlogi strica Bena, personifikaciji vrednostnih naukov ter preproste filozofije delavskega razreda. Manjše razočaranje je glavni nemesis Lizard; sicer ne po zaslugi Rhysa Ifansa (nazadnje smo ga videli v The Five Year Engagement, za vlogo se je meddrugim potegoval tudi Michael Fassbender), ki vlogo tragičnega znanstvenika odigra z pravim emocionalnim vložkom in je v vlogi infamičnega lika povsem verjeten, pri čemer se kar sama ponujajo številna vrednostna ter moralna (sicer docela klišejska) vprašanja o vpletanju znanosti v organska ravnovesja. Do mere je problematičen njegov alter ego, ki mu manjka prave karakterizacije, razvoja in prave motivacije, ki jih podkrepi še ne najboljši CGI. Četudi se film spogleduje z osnovno problematiko klasične štorije Dr Jekyll and Mr. Hyde, tematiko načne površno in pavšalizirano.

Če smo že pri osebnih preferencah bi si sam želel kanček bolj organsko in manj humanoidno obliko tega sovraga, ki je popolnoma računalniško gradiran. Sicer vročim debatam o posebnih učinkih pred samim izzidom ni bilo ne konca ne kraja (Sonyev studio Imageworks ima namreč kar dosti težav s prikazovanjem prave mase snovi in gibanja specifičnih predmetov, kar pride do izraza predvsem med akcijskimi sekvencami), a za razliko od Raimija se je tokrat Webb večinoma zanašal na praktične, kaskaderske vložke in animatroniko, kar daje večini sekvenc bolj plastičen in pristen učinek (čeprav akcija ne dosega ravni razburljivosti iz Spider-Mana 2). Webbov poudarek na dramaturgiji, subinterakciji in minimalizmu se filmu precej pozna predvsem v prvi polovici, ki je namenjena predstavitvi oseb in rekonstrukciji odnosov, kjer režiser osrednji, izmišljen karakter reprezentira skozi prizmo realističnega, (sub)urbanega okolja, ki pridoda k otipljivosti videnega. Glasbena podlaga Jamesa Hornerja je na trenutke prebombastična in resda ni tako zapomljiva kot osrednja tema Danya Elfmana, a k vzdušju vseeno pridoda, skupaj s kanček lucidno fotografijo Johna Schwartzmana, ki pride do izraza predvsem v nočnih prizorih.

Četudi je bil Raimijev stil (ki ga sam osebno ne preferiram) bolj eskapističen, podkrepljen s pocukranimi enovrstičnicami, CGI akcijskimi vložki ter situacijsko komiko in temu primerno nesubstančen, Webb ikoni doda kanček več introspektive ter neprisiljenega simbolizma, celoten ton je resnejši, glavni protagonist bolje razdelan, humor je subtilnejši, pri čemer poklonov stripu ne manjka. Pa najsiboto over-the-top akcija, rahlo klišejski zaplet, govoričenje Spideya ob dvobojih ali cameo vlogica Stana Leeja. Zadovoljiv začetek novega seriala, ki ima velik potencial preseči prvotno trilogijo in se s tem ta večno zapisati v pestro zgodovino slavnega stripovskega junaka. —NejcH



Pajko-Mož (ali, še bolje, Pajko-Fant) je eden najbolj priljubljenih in posledično tudi finančno najuspešnejših Marvelovih junakov zato, ker je (v nasprotju z drugimi stripovskimi supermožmi avtorjev Stana Leeja, Jacka Kirbyja ter Steva Ditka — Hulk, Thor, Kapitan Amerika idr.) kot prvi najstniški superjunak verjetno najbolj neposredno poistovetljiv. Je namreč izrazito negotov, občutljiv, ranljiv in umrljiv. Za nameček je tudi sirota (po smrti staršev v otroštvu živi pri stricu Benu in teti May), neroden in nedružaben marginalec ter z znanostjo očaran piflar, ki se v zasebnem življenju ubada z bolj ali manj običajnimi in vsakomur razumljivimi težavami srednješolcev na poti k odraslosti: prva resna ljubezen, eksistencialne negotovosti ob pomanjkanju pristne starševske avtoritete, težave s samozavestjo in občutkom za moralnost, iskanje smotra, vzorca samopodobe ter modela identifikacije. Ta dvojnost identitete oz. navzočnost alter-ega sicer ni kaj novega v svetu superherojev; večdimenzionalno simpatetičnemu najstniku Petru Parkerju pa podeli še posebej človeško in sočutno plat. Njegova največja dilema je precej podobna Batmanovi: razkorak med žrtvovanjem zasebnega življenja in primarnih človeških želja v prid skupnega višjega dobrega (tj. boj zoper zločin, izkoriščanje šibkejših in družbeno patologijo) ob etični vprašljivosti motivov za tako radikalno odločitev. Tako kot Bruca Wayna ga (vsaj od začetka) žene gnev, maščevalna želja po zadoščenju in prirojen čut za pravičnost; ob nenehnem spraševanju o moralni odgovornosti takega početja in poklicanosti k borbi zoper kriminal, v luči katere je večinoma videti kot nezakoniti vigilantski lik ter tragični socialni izobčenec. Spider-Man je morda še za spoznanje bolj dovzeten (in nemara tudi upravičen) za tovrstna vprašanja, saj je še adolescent; skoraj popolnoma sam (in običajno za ceno lastnih napak, modric in ran) si mora utirati pot do javnega priznanja ter lastnega čustvenega ravnovesja kot vsaj zasilne kompenzacije za neizživeto mladost.



Nimam se za dovolj vsestranskega poznavalca Spider-Mana (dasiravno poznam strip, prejšnje Raimijeve utelesitve in še starejše filme, televizijske projekte, animirano serijo in celotno franšizo ter merchandising), da bi si suvereno dovolil širokopotezno psihosocialno analizo tega lika; in navsezadnje si lahko opis celotne mitologije in fantazmagorije Pajko-Fanta vsakdo prebere na neštetih spletnih straneh. Pač pa to razpredam zato, ker se mi zdi bistveno za sprejemanje in razumevanje tega stripovskega junaka; in da bi bolj nazorno utemeljil, zakaj se mi zdi reboot (z vsemi pomanjkljivostmi in šibkimi točkami vred) vendarle boljši od Raimijeve franšize, zlasti njenega obupnega sklepnega dela (povečini pa tudi drugega, kljub vselej odličnemu Alfredu Molini v lovkasti podobi Dr. Octopusa, po mojem skromnem mnenju edinemu fascinantnem liku in najboljšemu Pajkovemu nasprotniku sploh). Namreč, če kdo meni, da še vedno nismo videli vseh silnih posebnih učinkov, megalomanske akcije in oko solzeče pretepaško-akrobatske dinamike (kar je pri vsakem superjunaškem filmu enako standardno, docela sterilno in na mah pozabljivo) in si tovrstne filme ogleduje z retard infantilno očaranostjo nad črno-belim moralnim prikazom, lahko zaradi mene tudi neha brati ta zapis (saj se potemtakem s tem mnenjem bržčas ne strinja). Osebno mi vsaj od (prvega) Iron Mana (2008) z odličnim Robertom Downeyjem Jr. dol visi za CGI balistiko, pirotehniko in akrobatiko; pritegnejo me otipljivi in življenjski liki, prepričljiva karakterizacija ter zanimive relacije med protagonisti.



Andrew Garfield in Emma Stone sta nemara res za spoznanje prestara za srednješolca (a je zdravorazumski zamik nejevere pri superjunaških zgodbah tako ali tako nujen tudi sicer), vendar prikažeta avtentično všečno najstniško kemijo, kakršna se iz Tobeyja Maguira in Kirsten Dunst (ki sta bila, mimogrede, takisto prestara) ni nacedila v vseh treh predhodnih nadaljevanjih skupaj. Tudi drugi liki (Martin Sheen kot stric Ben, Sally Field kot teta May) nadvse uspešno sledijo konceptu, ki se (malodane po nolanovsko) odmika od podobnosti z grafično predlogo v sfero stvarnosti in kredibilnosti. (Rhys Ifans se odreže dobro, Denis Leary pa je kot vselej odličen.) Četudi se prvi del vnovič posveča predvsem genezi superheroja in mestoma ponavlja motive, ki smo jih pred natanko desetletjem videli pri Raimiju, so tokrat dogodki aktualizirani oz. posodobljeni, presenetljivo logični in dosledni. Obenem se dramaturgija ne mudi ob dolgoveznem pojasnjevanju dovolj znanih dejstev, dasiravno zahteva vsaj osnovno poznavanje Pajkove zgodbe; z duhovitimi dialogi in vizualnostjo se poklanja stripovski predlogi (pa tudi Raimijevim predhodnikom), ne da bi skušala za vsako ceno posnemati grafične elemente (ki na papirju delujejo, na platnu pak ne — kar je z neumorno patetiko dokazal prav Raimi). Tokratni sovrag Kuščar bi bil res lahko bolje zasnovan in animiran, a navsezadnje smo v veliko bolj pretencioznih izdelkih tudi videli že veliko slabšega. In zdi se mi, da pomanjkljivosti dobro kompenzira z dozo humorja ter s celokupno sijajno prikazano akcijo. A vse našteto so morda le osebne preference; vsakomur svoje pač. Če slednjič upoštevam še dejstvo, da je bil doslej edini celovečerni projekt režiserja Marca Webba posrečeni (500) Days of Summer (2009), in očitno nujnost gledalčevega vztrajnega nižanja cineastičnih meril (ter kanček ljubiteljske žilice za risane panele in supermože v pajkicah), bi rekel, da mu je vnovični zagon franšize uspel solidno. V kolikor se ne bo popkornovsko izpridila in karakterno pocenila, si bom menda celo ogledal tudi naslednje dele z Garfieldom. (Zdajle me je nehote potegnilo v asociacijo z nekim zavaljenim rumenim mačkonom, pasjim mučiteljem ter ljubiteljem lazanje. To pa naredijo stripi.)

11 komentarjev:

  1. Huh, 7 pikic.
    Pred tvojo oceno nisem resno računal na pajka,
    zdaj ga vračam na playlisto ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Ampak vseeno imej pričakovanja prizemljena. ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Normalno da ne zamerim. :D Povrh vsega sem prav dobre volje, ko opazim, da se v marsičem pri večini recenzij strinjama. Osebno me trenutno žalosti, da mi delo in študijske obveznosti odžirajo skorajda ves čas (še tale komentar pišem med pavzo na faksu), tako da časa za pisanje 1200 do 1600 besednih recenzij enostavno ni. Še filmov trenutno ujamem precej manj (2 do 3 nove na teden recimo). Lahko bi sicer zmanjšal dolžino zapisa, a bi s tem nedvomno padla kvaliteta zapisov ter bloga, česar pa nočem. Format bo ostal takšen, kakršen pač je, pri čemer bom začel pisati takrat, ko se bodo natrpane dolžnosti malce sprostile (nenazadnje je pisanje prvinsko v moj užitek, naj se sliši še tako čudno) :) Drugače pa zopet standarno odlična recenzija.

    OdgovoriIzbriši
  4. No zdaj si pa tudi mene presenetil. :D Nisem pričakoval tako visoke ocene s tvoje strani. Podobno kot Goodfella, vračam film na playlisto :D

    Ne vem, prej mi Tobby nikakor ni odgovarjal, tudi tale Garfield me bolj skrbi kot ne. Ampak zaupam in zagotovo si ga ogledam. Seveda v petek ob kokicah in kokakoli, to pa se spodobi, ni res?

    OdgovoriIzbriši
  5. Film je posrečen. Ni presežek, ampak ta Garfield je (vsaj meni) izredno gledljiv. Koga bo motilo, ker zgodba "preskakuje" oz. ne pojasnjuje čisto vseh podrobnosti (kostum, naprava za metanje mrež ipd.) in motivov likov, ampak zahteva določeno predznanje. Z dovolj nizkimi pričakovanji te gotovo čaka zabaven in soliden akcijski supejunaški filmček. Svetujem ogled dobre kopije ali pa celo različice na velikem platnu.

    OdgovoriIzbriši
  6. Tole je verjetno najboljši (ko)produkt Raimijeve franšize. :) Se pa pridružujem svojim predhodnikom. Tudi jaz s tvoje strani nisem vajen takih ocen in tudi jaz bom na ta račun nek drug film preložil na kasneje. Je pa za 2014 baje napovedan že drugi del, kjer bo spajdermenu živce kravžal (spet baje) zlikovec Electro. Kar zveni kul. Upam samo, da so se tile resetatorji iz Raimijevega negativnega zgleda naučili vsaj, da je en negativec na film dovolj. Če je dober ... če pa ni, pa problema ni moč rešiti tako, da dodaš še enega (slabega).

    OdgovoriIzbriši
  7. Jaz ne bi bil jaz, če prvi besedi komentarja ne bi pozabil dodati planiranega linka. Mislil sem seveda na Weird Alov komad.

    OdgovoriIzbriši
  8. Ja pa ne bi bil jaz, če te ne bi zgrabil za besedo. :D

    OdgovoriIzbriši
  9. garfield in emma sta boljša od tobeya in kirsten, sam film je pač tipičen stripovski, s slabim CGI zlobcem

    OdgovoriIzbriši
  10. Mnogo sem filmov videl , ogledal, pregledal ,zavrtel pa mi zmanjka tista zaključna beseda ko film konča.A je bil film v redu ali si zadovoljen pa nekaj manjka kaj manjka nekaj me ni potešilo je neka praznina luknja kaj pa vem sem malo razočaran sem in ugotavlajam kje sem videl kar nisem videl--- efekti hitrost prehitri za naše oči ne zaznajo več kaj dogaja vse postane ena zmešnjava kam bomo prišli , čip v možgane kaj?

    OdgovoriIzbriši
  11. Pogledal! :D

    Čeprav nisem nek ultra fan fanta v pajkovem kostumu in mi je bila predvsem prva trilogija dokaj zanič, pa se mi je tale film prav hecno dopadel. Je pa res, da je tri in pol letni mulec poleg užival še bolj, ampak nič ne de. Garfield je precej boljši Peter Parker od Tobyja. Dejstvo.

    OdgovoriIzbriši