22. nov. 2012

The Dark Knight Rises (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Saj vem: o sklepnem delu Nolanove trilogije o Vitezu teme je bilo povedano takorekoč že vse in s to objavo patetično zamujam vsaj za nekaj mesecev. Vendar pa aktualnost in ažurnost nikoli nista bili vrlini tega bloga in ne slepim se, da bo poslej kaj drugače. Naj bo ta zapis neobvezujoče in subjektivno post festum razmišljanje, namenjeno samemu sebi (oz. meni); kdor hoče, naj ga prebere in kdor se ne more ali ne želi strinjati, tudi prav.

Menda se gledalstvo deli na tiste, ki jim je Nolanov vnovični zagon franšize všeč, ter one, ki jim ni (tako zelo in sploh). Potemtakem bi se moral sam (žal) prišteti k slednjim. Ali pa, nemara še natančneje, nekam vmes. V resnici nimam nič proti Nolanu (ki ga po obrtniški spretnosti uvrščam približno tja nekam ob bok Ridleyju Scottu — mogoče zgolj zato, ker sem imel ob ogledu tukaj priobčenega podobne občutke kot nedavno pri Prometeju) in tudi sicer mi načelne ali ideološke delitve niso posebej pri srcu. Zato pa tolikanj odločneje bentim zoper čedalje prozornejši in razvodeneli popkulturni mainstream, ceneno popkornovski globalistični konformizem, sprenevedavo (mestoma celo zavajajočo) hollywoodsko politično korektnost in oportunistično prodajanje praznih sanj. V tem smislu je celotna Nolanova netopirjada nič več kot še en akcijski poletni blockbuster — dinamična in kratkočasna stripovska avantura, ki pa ne prinaša umskega izziva, trajnega učinka in polnovrednega zadoščenja; tako kot puhel nizkokaloričen obrok v vabljivi embalaži. Morda pa čas za junake ni najustreznejši, ali pa sem jaz že ancienten prdljiv cinik, kaj vem. Prava vrednost vsakršnih zgodb — ali pa, denimo, dobrega vica ali zabavne komedije ali ganljive bajke — je kajpak v njihovem kontekstu. V med vrsticami zapisanem, v intersubstanci, v lokalnih klimatskih okoliščinah, v tistem zamolčanem in neprikazanem. Nolanov kontekst pa se mi zdi (vse bolj) tanek, prazen in neprepričljiv. Prav s tem pa, ironično, še najbolje ponazarja pričakovanja in percepcijo današnjega gledalstva ter domet superjunaške cineastične paradigme, ki je očitno dosegla svoj vrhunec. (Ne nujno v pozitivnem smislu te oznake.)



Nolan je v temnejši in kompleksnejši inačici Batmana, ki je že privzeto (tj. skladno z novejšo stripovsko aktualizacijo tega lika) zahtevala nekatere sodobnejše trendovske prijeme, sporočilno izpostavil dve premisi: (a) psihosocialni strah in (b) jasne družbeno-politične namige. Kar zadeva prvi vidik: Batman je arhetipsko bitje teme, ki pri sovragih vzbuja strah (pred neznanim, nedoumljivim, nepremagljivim), obenem pa prav skozi pravičniški boj freudovsko kompenzira lastne človeške bojazni (pred osamljenostjo, nemočjo, revščino, družbenim nepriznavanjem) in frustracije odraščanja (smrt staršev, prijateljev in najbližjih). V prvem delu vnovičnega zagona franšize je bil aspekt strašljivosti (po mojem) dobro in utemeljeno predstavljen; v nadaljevanjih pa je postajal čedalje šibkejši, drugotnega pomena in vse bolj neizrazit. "Vitez teme" se je preobrazil v "viteza še enega dneva v boju proti kriminalu". Mar to pomeni, da je premagal strah? Seveda ne (ali pa ga vsaj ne bi smel), saj je to motiv geneze in osnovno vodilo tega superjunaka. [You do not fear death. You think this makes you strong. It makes you weak.] Vendar ga tudi ni posebej uspešno obvladal ali si ga podredil; v precepu javne (samo)podobe in mogočnih nasprotnikov se zdi v prijemu lastnih dvomov nebogljen sredi razraščajočega in neobvladljivega družbenega zla, ki mu brez izdatne pomoči sploh ni več kos. Zateka se k tehnologiji in tehničnim trikom (a se v množičnih spopadih potem loteva pretepa s pestmi in z brcami) ter redkim zaupnikom, ki v njemu (še) vidijo odrešitelja. S premikom iz vzporednega, zabavno grotesknega (burtonovskega) stripovskega sveta v čedalje bolj stvarno in kot smrt resno paralelo "sodobnosti" je Nolan ustvaril v netopirja našemljenega Jasona Bourna oz. Jamesa Bonda v črnem ogrinjalu; njegov Gotham City pa bi bil zlahka tudi (prazen in sterilen) New York. To pa že privede do družbeno-političnega aspekta tega lika: nezgrešljive asociacije na simbol ljudskega upora zoper tiranijo, izkoriščanje in neenakost. Batman je ikona, namišljen urbano-mitološki lik, ki naj bi z zgledom spodbudil ter motiviral same državljane k boju proti korupciji in kriminalu. [A hero can be anyone. Even a man doing something as simple and reassuring as putting a coat around a little boy's shoulders to let him know that the world hadn't ended.] Ampak, hm, Batman se v resnici bori proti "zunanji nevarnosti" oz. teroristom, približno tako kot ameriški predsednik: zoper tujo in drugačno kulturo, nedoumljivi kaos in anarhijo, grozečo s poboji nedolžnih civilistov in bombnim uničenjem. Zlikovci imajo za svoja dejanja vselej nizkotne (in celo nihilistične) partikularne vzgibe: maščevanje, osebne travme, izgubljeno ljubezen; medtem ko je samožrtvujočemu se mesijanskemu junaku pri srcu družbena pravičnost in višji cilji. Ker je bogat in mu denar omogoča določene privilegije, je namreč to njegova moralna dolžnost. (Ali pa upravičevanje naravnosti socialne neenakosti oz. nujnosti statusa quo in hinavsko prikrivanje slabe vesti zaradi podedovanega premoženja?) Anti-liberalne politične izpeljave o revolucionarnem duhu zatiranih, smislu demokracije in volji ljudstva so močno poenostavljene, kontradiktorne in nekoherentne; kot morebitna propaganda (vsaj etične) legitimnosti pregona "terorizma" delujejo sila neutemeljeno. Namreč: če Nolan hoče "realizem", potem gre tudi njegovo (pre)ambiciozno zgodbo vrednotiti tako; in skozi očala psevdo-realizma je Batman dobesedno ne tič ne miš — niti mitska stripovska figura niti navdihujoča metafora za nesorazmerja in relacije moči sodobnega sveta.

On a realistic level, the plotting and story development of The Dark Knight Rises ranges from the infantile to the frankly stupid. To name a few plot holes the size of small moons: Why is Bane’s method of snatching Pavel and faking his death so ridiculous? Why doesn’t it take about 30 seconds of solid police work in conference with some decent computer operators to find out what Bane did in the stock exchange and hack in to reverse it? How does Bane get Wayne to the prison? How does Wayne get back into Gotham after escaping the prison? Why is it that they can get enough food and supplies down to sustain 3,000 trapped policemen, but it’s so hard to get them out? What’s up with that whole trapped policemen thing, anyway? Can’t the highly trained police officers think of a better battle tactic than to march in ranks up a narrow street facing automatic weapons? Why did Wayne chicken because his reactor could be made into a bomb? Was that so frightening, as opposed to the several thousand other nuclear bombs and fission reactors in the world that could be put to the same use? So, after having one’s back broken, it only takes a bit of clumsy quack medical work and some push-ups to come back as a fully functioning superhero? —Ferdy.on.Films

Nedoslednosti, nelogičnosti in nedorečenosti (Nolan še vedno in povsod pač rad komplicira, potem pa neobvladljive dramaturške niti siloma spleta v okoren in prevelik pulover) je v filmu toliko, da jih ne bom niti našteval; a določena mera zamika nejevere je pri superjunaški paradigmi pač nujna. Bolj so me motili nekateri ceneni klišeji, oportunistične pripovedne bližnjice in enodimenzionalna emotivnost. Prispodoba o padcu je bila celo v Batman Begins (2005) bolj upravičena; [Why do we fall, Bruce? So we can learn to pick ourselves up.] tukaj pa smešno neargumentirana in nekontrastna z osrednjo premiso. Kar zadeva protagoniste: Bale še vedno prehlajen in brez glumaškega presežka, standardno prepričljiva Michael Caine in Gary Oldman, neprepoznaven in (spričo maske) neizrazit Tom Hardy ter dokaj soliden Joseph Gordon-Levitt. Da je vloga čudovite Marion Cotillard (ki me je v Življenju v rožnatem, pa še marsikje, iskreno navdušila) vnovična nesmiselna potrata igralskega talenta, še najzanimivejši lik pa v črno usnje odeta Anne Hathaway, ne bom niti omenjal. Nolanu gre priznati zgodbovno konsistentno sklenjeno trilogijo ter ohranjanje produkcijske in tematske ravni skozi vse tri dele (vse, kar ni nazadovanje, je v časih sequelov in prequelov in rebootov in čedalje nižjih meril namreč pozitivno presenečenje), vendar je po mojem celostno prekosil kvečjemu Schumacherjeva skrpucala, nikakor pa ne Burtonove zasnove, še posebej njegovega novodobnega izvirnika iz leta 1989 (navsezadnje pa tudi ne obeh svojih predhodnikov, zlasti ne Viteza teme s Heathom Ledgerjem). Seveda pa se lahko motim; pravo veljavo bo dal Nolanovi franšizi čas in ne nominalna vrednost ocen na portalu IMDb.

13 komentarjev:

  1. Filmi so večni, zakaj bi hitel z gledanjem...
    Sicer se pa povsem strinjam s kritiko. Kar tako naprej.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi mene ne prepriča (čeprav me Burton še manj), za moje pojme odličnega Batmana (še) ni. Je pa tole tipičen Nolanov film, ki s spektaklom (oz. izvirno idejo) prikrije morje pomankljivosti (in iz tega vidika bi kot film, ki najbolje pokaže njegovo mojstrstvo, izpostavil medlo Insomnio). Ultimativni Hollywoodski režiser.

    OdgovoriIzbriši
  3. Zame odličen Batman bi bil (verjetno) v slogu Rodriguezovega Sin Cityja izdelan in posnet Vitez teme. Ampak brez dobre zgodbe nikakor ne gre.

    OdgovoriIzbriši
  4. O ja, to bi bilo idealno. Mislim da bi takšen film lahko presegel celo sam Sin City. Čeprav sem rahlo skeptičen glede Viteza teme, Joker kot verjetno ultimativni stripovski negativec vsekakor, ampak ostalo bi za moje osebne preference moralo biti deležno precejšnjih sprememb.

    OdgovoriIzbriši
  5. No, sam sem ga videl kmalu po premieri, o njem pa res nisem pisal. Bil sem kar razočaran, pa sem sicer velik privrženec Nolanovega Netopirja. Nekako preveč vsega se mi zdi in premalo bistvenega. Pričakoval sem res veliko, veliko več.

    Seveda pa je tehničen del več kot odličen, ampak premalo za kakšno nepozabno filmsko izkušnjo.

    No, takole razmišljam: kot samostojen film, je Dark Knight Rises neprepričljiv, kot zaključek trilogije pa do neke mere zelo deluje. Go figure.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ja, tako nekako. Moja ocena in zgornji opis sta pravzaprav bolj namenjena trilogiji kot celoti. Ta film kot samostojna enota mi je bil od vseh treh najmanj všeč in bi mu sicer dal slabšo oceno.

    OdgovoriIzbriši
  7. Mene ni motilo nič. Scenaristično je popolnoma dovršen in tudi sam koncept zgodbe je fenomenalen (noben režiser ne bi zgodbe končal tako kot Nolan). Vizualen stil je osupljiv, glasbena podlaga presežek (verjetno najboljše Zimmerjevo delo), sound efekti špica, zvok prav tako, montaža in seveda, spet, odlične igralske kreacije. Zame eden najboljših filmov zadnjih let (upoštevati moraš, da sem goreč Nolanov oboževalec=lastim si vse njegove filme, vse podvojene tudi v Blu Ray verziji). Zame je Nolan Kubrick novega stoletja, čeprav vem, da primerjava zdaj ni na mestu

    OdgovoriIzbriši
  8. vse ostalo še nekak probam razumet, ampak Nolan si ne zasluži niti biti omenjen v istem stavku kot Kubrick.

    OdgovoriIzbriši
  9. Vem vem, napisal sem, da primerjava ni na mestu. Je pa res, da sta oba moja top režiserja. Na prvi pogled nimata nič skupnega, ampak vedno se lahko potegne kakšna vzporednica (mišljeno predvsem kot kompleksni nivo filma in estetska vrednost izdelka).

    OdgovoriIzbriši
  10. kompleksnost pri nolanu? kje?

    OdgovoriIzbriši
  11. Predvsem način pripovedovanja, velika paleta karakterjev, ki jih vedno dobro obravnava in jim nekako zre v psiho. To niso le neki prazni trilerji kot jih delajo hacki kot so Bay, Emmerich pa še kateri drugi. Karakterizacija je pri njemu tako zanimiva kot sam koncept filma.

    OdgovoriIzbriši
  12. Odstavki, do you even use them? :P

    Se pa popolnoma strinjam z napisanim.

    OdgovoriIzbriši
  13. He he, you paragraph nazi, včasih je treba kaj povedati bolj zgoščeno in jedrnato. :D

    OdgovoriIzbriši