6. dec. 2012

Nevidna umetnost

Nekaj, kar je (še) boljše od filmov

Že res, da (skoraj) pet let pišem o filmih, in gotovo mi je sedma umetnost nadvse pri srcu, but make no mistake (bi rekli butasti čezlužniki): ako bi se moral odločiti med obema oblikama pletenja zgodb, razvnemanja domišljije in burjenja čustev, bi brez pomisleka izbral knjige. V vseh oblikah, zvrsteh, žanrih in formatih. In pred filmi (posebej novejšimi plastificiranimi in praznimi hollywoodskimi umotvori) sploh — ne pa tudi pred glasbo — bi gotovo dal prednost še stripom; fascinantno univerzalni umetniško-izrazni obliki vizualne pripovedi, arhetipskega zgodbovnega izročila in subtilnega družbeno-kritičnega formata. Na tem mestu običajno ne delam reklame prodajnim artiklom in če bi želel tozadevno pohvaliti kakšno dobro knjigo, bi moral blog preimenovati v "knjigoljuba" in se posvečati literarnemu paberkovanju.

A vsaj občasno velja narediti izjemo in iskreno upam, da je tukaj priobčena znana tudi širšemu krogu in ne le tistim najbolj zagnanim stripoljubom. Namreč: knjige so res pomembne, tako se mi zdi. Med drugim tudi za razvoj kritičnega mišljenja, analitične percepcije časa in prostora, objektivnega (samo)zavedanja, obče izrazne forme, miselne artikuliranosti in širše nad-družbene kulturne pripadnosti. Če si ogledate milijardo filmov, ne preberete pa tudi kakšne knjige (ali stripa), se lahko namreč preobrazite v "naglas razmišljajočega" recenzista™ skromnega uma, navdušenca nad resničnostnimi šovi in vnetega zagovornika plehke pop zabave, z mučno omejenim vokabularjem in zamočvirjeno intelekt-u-analno plitvino, ki se na vsa usta krohota topoglavim Sandlerjevim idiotizmom ter se s škrnicljem polnomastne pokovke v rokah ganjeno solzi pred Bayevimi bučnimi mega-spektakli za retardirane najstnike s pozornostjo zlate ribice.

Samo še en nasvet: vsakršno časopisje, ki je v Sloveniji malodane po vrsti čedalje bolj odurno rumenkasto (če že ne ideološko in politično podcenjujoče obremenjeno), ni najboljša literatura.

Scott McCloud
Kako razumeti strip: O nevidni umetnosti
Cankarjeva založba (prevedel Izar Lunaček), Ljubljana 2011

Scott McCloud je lastno teorijo stripa — v obliki stripa — v glavi nosil dolgih devet let, zatem jo za nadaljnjih petnajst mesecev položil na risalno mizo, naposled pa leta 1993 izdal pod naslovom Understanding Comics: The Invisible Art. Slabi dve desetletji zatem smo jo dobili Slovenci.

K njegovi že prevedeni novejši knjigi Kako nastane strip: pripovedne skrivnosti stripa, mange in risanega romana, onkraj Atlantika izdani leta 2006, so jo v prevodu Izarja Lunačka Kako razumeti strip: O nevidni umetnosti dodali v Cankarjevi založbi. Letnica 1993 je pri branju vredna upoštevanja. V knjigi, ki je bila med stripovsko srenjo v času izida zelo odmevna, namreč McCloud še nekako v modernistični tradiciji analizira temeljne ravni besednjaka stripa in stopa v bran devete umetnosti kot avtonomnega medija, vrednega preboja z ravni otročarij med upoštevanja vredne umetnosti, po drugi strani pa to spodjeda s širšim pogledom, ki sega onkraj meja stripa z drugimi mediji. Tudi komercialna navodila za uporabo avtomobila mirno označi za strip.

Kot se spodobi, knjigo uvaja prav definiranje, pri katerem se je že v izhodišču izognil obravnavanju devete umetnosti kot nečesa z obveznimi oblački, besedilom, onomatopejo ali celo s papirjem kot edinim pravovernim nosilcem. Do časa nastajanja knjige je avtorski strip tovrstne diktate že presegel, s tem pa zahteval širšo oznako. McCloud je pri lastni definiciji izšel iz zgoščene oznake Willa Eisnerja, da je strip "umetnost sekvence ali zaporedja", in jo, da bi medij jasneje ločil od animacije ali filma, podaljšal v "umetnost negibnih slikovnih in drugih podob, sopostavljenih v namensko zaporedje" (za "druge podobe" jemlje črke, znake). Tako široka definicija seveda še vedno pomeni, da lahko za strip deklariraš vsak Križev pot v tej ali oni slovenski podružnični cerkvici. Dojameš jo kot poskus samodefiniranja v času, v katerem alternativen avtorski strip in grafični roman še niti v ZDA nista dosegla dokončne veljave.

V zdajšnjem obdobju mehko-trdih prehodov enega medija v drugega in krilatice "Everything goes" (v MGLC je, denimo, serija tukajšnjih striparjev pravkar uvrščena v izbor razstave knjig umetnika) jo gre dopolniti vsaj v umetnost negibnih slikovnih in drugih podob, sopostavljenih v namensko zaporedje, o katerem nekdo z ustreznim znanjem, referencami ali institucionalnim zaledjem trdi, da je strip. Ko bralec že ve, kaj je strip, mu McCloud privošči kratek ekskurz v zgodovino. Res kratek, saj hitro vzklikne (teorijo je izrisal kot pripoved v prvi osebi), naj se s tem ukvarja kdo drug (kdo se seveda že je), na podlagi široke definicije pa v stripovski svet pritegne vse mogoče, od ameriške predkolumbovske umetnosti do znamenite grafične serije Une semaine de bonté Maxa Ernsta, ki smo jo pred nekaj leti videli v Mestni galeriji Ljubljana.

Da ne bo pomote, cilj McClouda in njegove ustripljene teorije stripa ni toliko popis zgodovinskega dometa stripa in njegovih meja kot to, čemur pravi "velika debata", v okviru katere bralcu prek analize formalnih prvin — črte, vizualiziranja gibanja, kadrov, barv, razmerja do scenarija idr. — na preprost in zelo spretno vizualiziran način omogoči uvod v dojemanje strukture stripa. Vlogi beline med posameznimi stripovskimi kadri, denimo, pripiše tako odločilen pomen, da je pristala že v podnaslovu knjige O nevidni umetnosti. Razume jo kot časovno cezuro pri spremljanju slik v zaporedju, ki ravno z odsotnostjo vidnega spodbuja vživetje in dopolnjevanje vsebine.

"Če človeka ubiješ med dvema sličicama, ga s tem obsojaš na tisoče smrti," pravi ob sličici napada na neki nesrečni stripovski lik in naslednji, prek katere se razteza le neskončen "Aaaargh!". Način uboja je seveda prepuščen vživetju in prav ples vidnega z nevidnim, vloga cezure v pripovedi, se mu zdi kvintesenčna posebnost stripa. Namreč, med vsemi oblikami umetnosti — ne le vizualnimi — izključno stripa. S tem pa se težje strinjaš. Veliko prepričljivejše je McCloudovo obravnavanje posameznih slogovnih modelov in strategij vizualiziranja pripovedi pri različnih klasikih stripa po svetu, katerega rezultat je jasna delitev zahodnjaške in japonske stripovske tradicije. Knjiga sicer nagovarja s platnicami v vpadljivih tonih (slovenska izdaja se drži podobe izvirnika), ki jim pripišeš, da želijo na policah knjigarn veselo mahati z repom in pritegniti širše bralstvo. Ne le tisto, omejeno na avtorski strip v ožjem smislu, ampak tudi pristaše mainstreamovskih žanrov, ki jih ne bo prehitro odvrnila niti McCloudova jasna, preprosta, učbeniška risba. Za svojevrsten učbenik nenazadnje tudi gre za knjigo, ki je bila po Eisnerjevi Comics and Sequential Art iz leta 1985 šele druga tovrstna knjiga o stripu v ZDA, s tega stališča pa niti edini narod v EU, ki kdaj zmaže kakega polha, ni čisto od muh. Od leta 2006 imamo Najmanjšo veliko enciklopedijo stripa Cirila Horjaka, droben album, ki bralcu ponuja kakovostno ustripljen uvod v zgodovino in temeljne pojme stripa.
Vojko Urbančič, Deloskop, 27. 03. 2012


p.s. Seveda bom tudi poslej z veseljem pisal predvsem o filmih.

9 komentarjev:

  1. Stripi FTW-Sandman, Preacher, Constantine- vsi zgubijo če jih daš na film, ampak to je moje mnenje. Čeprav, ČEPRAV..... zaradi Davea Mc Keana bi mogoče lahko popustila....

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam. Stripi na filmu večinoma izgubijo. Z redkimi izjemami, seveda. kreh-Sin-City-kreh

    OdgovoriIzbriši
  3. hm, zanimivo

    tudi jaz bi prednost dal knjigam, ampak stripi me nikoli niso zares pritegnili; za kratek čas v otroštvu komandant mark in veliki blek, ostalo pa ne, pa sem jih več "sprobal"

    OdgovoriIzbriši
  4. V mladosti stripi nekaj malega. Alan Ford, Dylan Dog, pa seveda Batman, Superčlovek in podobno. Ampak nič preveč. Jih nimam več toliko v spominu. Kasneje razne priloge na zadnjih straneh v Mladini. Nekaj prav lucidno dobrih. Sokol in golobica denimo.

    Sicer pa, filmoljub, kakšen spis o poljubni knjigi bi bil včasih več kot dobrodošel ;)

    OdgovoriIzbriši
  5. Vse kar je ustvaril Hermann mi je genialno. Zelo priporočam. Potem pa še tu stripovske klasike: Maus, Indijansko poletje, pa Loiselova dela ... Se pa je zadnje čase prevedlo in izdalo kar nekaj dobrih stripov (Sacco), žal pa jih vedno manj preberem.

    OdgovoriIzbriši
  6. Heh, po tej objavi zgleda, kot da so filmi ena tvojih manj ljubih umetnosti :)

    OdgovoriIzbriši
  7. @Anonimni: Hja, mogoče pa res tako zgleda. :D Ampak stvar je taka, če bi se sam moral odločati med temi stvarmi - brez glasbe bi mi bilo težje kot brez filmov, brez knjig pa še bolj. Skratka, pri meni je KNJIGE (in strip) > GLASBA > FILMI.

    OdgovoriIzbriši