22. dec. 2012

The Man with the Iron Fists (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

When you forge a weapon, you need three things: the right metal, temperatures over fourteen hundred degrees ... and someone who wants to kill. Here in this village, we got all three.

Odkrito priznam: za ta film sem si vnaprej iskreno želel, da bi mi bil všeč. Saj vendar obljublja tisto, kar so sanje vsakega novodobnega cinefilskega čudaka: krvavo akcijski grindhouse poklon kitajskim kung-fu klasikam in wuxia kinematografiji, prepreden z retro-stilizirano vizualnostjo kavbojk in samurajščin ter posnet v ciničnem (wannabe)tarantinovskem slogu — borilne veščine, ostareli mojstri z belimi bradami, maščevanje, ljubezen, zvestoba, spopadi z pestmi in bliskanje rezil. Po napovedniku sodeč naj bi se nam tako obetal lahkoten homage žanrskim legendam iz preteklosti, groteskno hudomušno zavit v cineastični paket, ki je z navidezno cenenostjo namenoma "tako slab, da je že dober" (beri: zabaven). Žal pa se pričakovanja tudi tokrat ne uresničijo in je pričujoči izdelek preprosto slab. Pika. (Da ne bo nesporazuma: to govori zanesenjak, ki šteje umotvore tipa Evil Dead ali Il buono il brutto il cattivo ali Enter the Dragon med najljubše filme vseh časov.)



Njegova daleč najbolj moteča pomankljivost je Robert Fitzgerald Diggs z umetniškim imenom RZA. Režijski prvenci kličejo k prizanesljivosti in skladno s tem bi se običajno pridušal, da je za njegov prvi celovečerec dotični razmeroma soliden. Vendar se težko pripravim k takemu nižanju meril; saj mu zamerim prav to, da v svoji arogantni velikopoteznosti vsaj režije ni prepustil komu, ki to obvlada (izvršni producent Quentin Tarantino je posodil svoje ime kot marketinški trademark in to je njegov edini vsebinski prispevek k temu filmu) — če je že moral kot eden najbolj nenadarjenih temnopoltih igralcev vseh časov (American Gangster, Repo Men) v njem tudi nastopiti. Gledati nepopisno lesenega RZAja (z vselej enako brezizraznim bad mothafukka zamrznjenim ksihtom) v naslovni vlogi je namreč dolgočasno, mučno, obžalovanja vredno tratenje časa in energije. Čisto možno, da je črnuh velik ljubitelj pretepalske tematike, saj je celo svojo rapersko skupino Wu-Tang Clan ustrezno poimenoval (Wudang chuan oz. "vutanška pest" je poleg Shaolinske druga velika tradicionalna kitajska šola oz. sklop borilnih veščin), vendar model pred kamero in za njo pač neizmerno smrdi. Vsi nismo rojeni za režiserja, sorči. A kljub temu bi se dalo z nekakšno naklonjenostjo gledati na njegovo prizadevnost in film šteti za ogleda vreden kuriozum — če nesposobni zamorec vsaj ne bi vanj tlačil usranega rapa in celo getovskega slenga (v njegovi prvoosebni naraciji je slišati prikupne besedne zveze kot "git outta 'dis fuckin' village"). Ne gre samo za to, da se mi zdi to ušivo ritmično deklamiranje ter pretenciozno kvazi-socialno-politično-angažirano nabijanje verzov ena najmanj posrečenih glasbenih zvrsti (če ji lahko tako rečemo) sploh, ampak bolj za dejstvo, da se hiphop glasbena kulisa sklada s pripovednimi motivi tradicionalne Kitajske približno toliko kot diskografija Jana Plestenjaka s pojmom "kvalitetna glasba". Nigga please. Verjetno je želel biti cool v svoji izvirnosti in posneti posrečen multižanrski poklon svoji omiljeni B-zvrsti — a mu je uspelo zgolj izprdniti nekoherentno domišljijsko mineštro, ki deluje bolj kot njena ponesrečena kopija, 'Kill Bill za retardirane'. Naključni dialogi v mandarinščini so nepotrebni, karakterizacija likov je pomanjkljiva, montaža je obupna, igralska predstava je podpovprečna (mimogrede, v nobenem filmu doslej še nisem videl tako zavaljenega Rasla Krava), raba kaskaderskih vpenjalnih žic je pretirana, naknadna CGI postprodukcija (tj. računalniško generirana kri) je neumestna, dramaturgija je nerazumljivo luknjasta, pripovedni lok brez vsakršne substance, osrednji antagonist (rokoborec in bodybuilder z bikovskim vratom Dave Bautista) je neartikuliran in poldimenzionalen, zgodba o zaroti za krajo cesarskega zlata pa smešno nezanimiva. Vem, da scenariji kung-fu maščevalščin tudi sicer niso ravno oskarjevski material — a da bi bila mera polna, je RZA prvotni osnutek lastne zgodbe v predelavo zaupal svojemu dawgu Eliju Rothu, bržčas najbolj precenjenemu ameriškemu "scenaristu" in "režiserju" zadnjega desetletja (dočim je v vlogi razbijača Donnyja Donowitza pri Tarantinovih Neslavnih barabah dokaj prebavljiv). Menda sta s skupnimi močmi zgodbo in dialoge cmarila poldrugo leto, potem pa zmagoslavno izpljunila to revno amatersko skrpucalo. Sicer pa od hiphop /rap umetnikov ni pričakovati kaj posebej duhovitega.

Za kaj natančneje v filmu gre, se mi niti ne da razlagati. Poguglajte in poklikajte, če koga zanima. Nasvet: raje si še enaindvajsetič oglejte huronsko zabavno animiranko Kung Fu Panda (2008).

7 komentarjev:

  1. Glede na tisto, kar praviš, da obljublja ta film in kar si od njega pričakoval, bi ti bil po moje kul Warrior's Way. Just sayin'. :D

    OdgovoriIzbriši
  2. no o tem z rapom si pa ustrelil mimo, da bolj ne bi moral. sicer je pa znano, da ste ljubitelji starega rocka med najbolj fašističnimi glasbenimi poslušalci :-). da vidiš, kako se sklada rap s pripovednimi motivi tradicionalne Kitajske pa poslušaj plato GZA - Liquid Swords (GZA ne RZA :-)) sicer pa verjamem da je film zanič in ga tako ali tako nisem mislil gledati.

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz se nič ne sprenevedam ali pretvarjam in nisem nikoli trdil drugače: rap /hiphop (mi) je drek. Če grem zaradi tega komu na živce, nič hudega. Vsakomur svoje.

    OdgovoriIzbriši
  4. mislim, da ni nič čudnega, da je film nula

    rza kot režiser in hkrati še igralec? kot bi random osebo z ulice vzel in mu rekel, zdaj pa režiraj film :D

    OdgovoriIzbriši
  5. Russel Crow v tem filmu? Oh, come on.

    OdgovoriIzbriši
  6. Sicer nisem še pogledal tegale umotvora ampak razumem tvoj odpor do izbrane glasbene podlage za tovrstn žanr .Me je pa anime Samurai Champloo prepričal da lahko kljub vsemu zadeva deluje.Sodobni urbani ritmi in urban ikonografija je v omenjenem primeru zelo posrečena v kombinaciji z tradicionalno japonsko.Je pa res da je anime,mogoče zato ni tako šokantno.

    OdgovoriIzbriši