18. jan. 2013

Limitless (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

K inventivnemu režiserju Neilu Burgerju se vračam z asociativnim prebliskom prejšnjega skupnega nastopa soigralcev Bradleyja Cooperja in Bobbyja De Nira, ki sta v trenutno aktualnem Silver Linings Playbook (2012) očitno navdušila filmsko srenjo, saj je film deležen kar osmih oskarjevskih nominacij. Pred lanskoletno sci-fi zgodbo o čudežni tabletki kemijske učinkovine, ki hipno (a začasno) poveča potencial človeškega uma, so me sicer že pred časom svarili nekateri blogerski kolegi. In kaj? Ugotavljam podobno kot že Goodfella in PaucStadt pred menoj: če si sam odličen pripovedovalec, a scenarij raje zaupaš komu drugemu, to včasih ni najboljša poteza. Po lastnih scenarijih filmov Interview with the Assassin (2002), The Illusionist (2006) ter The Lucky Ones (2008) je torej Burger prvič prepustil pero Leslie Dixon — sicer že preizkušeni scenaristki pri celovečercih Mrs. Doubtfire (1993), The Thomas Crown Affair (1999), Pay It Forward (2000) ter The Heartbreak Kid (2007), — ta pa je s priredbo tehno-trilerja The Dark Fields irskega pisatelja Alana Glynna iz leta 2001 spletla od začetka intrigantno, potem pa vse bolj majavo, s knjižno predlogo nekonsistentno in čedalje bolj površno zgodbo. Ker je njena osnovna premisa sila obetavna, je (moja) frustriranost ob razmeroma neposrečeni izvedbi tolikanj večja.



Dilemo ustvarjalcev je sicer mogoče razumeti: težko je posneti film o super-inteligentnih likih in njihovih nedoumljivo kompleksnih odločitvah tako, da ga bo sprejel povprečno (ne)zahteven gledalec — filmski kompromis med vizualno stilizirano akcijsko komponento ter privlačnim zgodbovnim ozadjem pa rezultira v nedoslednosti ter kopici čudaških, nepotrebnih dejanj. Vendar menim, da bi se dalo pripoved izpeljati vsaj brez groteskno zevajočih dramaturških lukenj in smešno nelogičnih slepih ulic — če so že protagonisti pomanjkljivo karakterizirani, po malem stereotipni in mestoma dolgočasno transparentni. Tako je Eddie (Cooper) propadli pisatelj brez navdiha, ki v spletu okoliščin naleti na um spreminjajočo snov ter skozi preobrazbo v hiper-ustvarjalnega literarnega in poslovnega genija hlastno pograbi priložnost neslutenih zmožnosti. Malce težje je požreti nadaljevanje, ko si mož s "štirimestnim inteligenčnim količnikom" izposodi denar od zloglasnega mafijca (a pozneje pozabi na svoj dolg); se loti študija borzne ter investicijske ekonomije na najvišji ravni (a ne pomisli na to, da se bo njegov meteorski finančni vzpon komu zdel sumljiv); zgolj po spominu gibov iz vseh nekoč ogledanih kung-fu filmov postane mojster borilnih veščin (kljub temu, da v življenju ni niti dneva preživel v telovadnici); doživlja čudaške prebliske in preskoke zavesti (pri enem od njih se pozneje ne spomni, ali je zagrešil umor ali ne); je izmed mnogih, ki uživajo čudežno snov NZT-48 očitno (a) edini, ki mu uspe vnovič sintetizirati učinkovino v lastnem laboratoriju (in jo celo izboljšati), ter (b) edini, ki zaradi stranskih učinkov in zasvojenosti ne doživi usodnih zdravstvenih simptomov; in tako naprej.



Kljub motečim pomankljivostim pa po ogledu (z najnižjo mero vnaprejšnjih pričakovanj) in uspešni prebavi oportunistično srečnega epiloga (ki s finalnim preobratom, bistveno drugačnim od literarnega konca, prinese zadoščenje za spoznanje prepozno) začuda nisem bil pretirano nejevoljen, jezen nad režiserjevim podcenjevanjem gledalčeve percepcije ali osupel ob vseh pripovednih nedorečenostih, ki si jih je privoščil (predvsem pa ob neizkoriščenih možnostih), — saj kratkočasna zgodba prinaša (po mojem skromnem mnenju) spodobno napeto, nepretenciozno zabavo, ki kljub vsemu preglasi marsikatero današnjo popkornovsko bedarijo. In vsaj prve pol ure je film odličen. (Mimogrede, finančno je bil tudi strahovito uspešen.) Če torej jemljem Burgerjev umotvor kot lahkoten poletni triler brez globlje sporočilne vrednosti (ki ga, če ne drugega, odlikuje spretna vizualizacija in zanesljiva montaža), mu težko prisodim negativno oceno. A če skušam s količkaj višjimi merili v njem videti (tudi) pomenljiv družbenokritični philip-k-dickovski mejnik (tipa A Scanner Darkly) ali čistokrvno žanrsko poslastico (tipa Contagion, Super 8, Source Code, The Adjustment Bureau, Rise of the Planet of the Apes idr.), potem bom po vsej verjetnosti razočaran.

5 komentarjev:

  1. Limitless and Midnight Meat Train sta me prepričala da Bradley Cooper morda niti ni tako antipatičen kot mi je bil v Hangoverju ali The A-Teamu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jp, kot si rekel, lahkoten poletni triler, glede na to, da je po približno letu praktično že povsem zbledel iz mojega filmskega spomina. Vendar tisto najbolj pomembno je ostalo - film me je kratkočasil.

    OdgovoriIzbriši
  3. Takšni filmi so vedno dobrodošli. Pričakovanja skrčiš na minimum, se nasmeješ ob raznoraznih luknjah, počakaš na končni twist in že dobimo sila uspešen film. Vsi ti filmi se v glavi scenarista začnejo približno takole: "juhu, imam super idejo za 30 minutni film ..."

    OdgovoriIzbriši
  4. Res je. Dobra ideja še ne prinese (do konca) dobrega filma. In strinjam se tudi glede Bradleyja: zlasti po Silver Linings tudi meni postaja celo simpatičen in gledljiv.

    OdgovoriIzbriši
  5. Kaj pa vem; ne vem če zabavnost in kratkočasnost filma odtehtata vse luknjičaste neumnosti. Meni je bil res švohotnega okusa in danes sem ga povsem pozabil. No, je pa kar dober dokaz, da se je Cooper v Silver Linings Playbook res izkazal in na nek način prelevil v dobrega igralca!

    OdgovoriIzbriši