15. jan. 2013

Silver Linings Playbook (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

So filmi, ki si po mnenju večine (in ne le peščice posvečenih) zaslužijo prejetih nominacij in odličij — ter taki, ob katerih kdo tudi zmedeno zmajuje z glavo in se osuplo praska po zatilju. Recimo nekdo, ki je za zadnjo novoletno rezolucijo obljubljal kritičnost, iskrenost in analitično hladnokrvnost (kolikor jih pač premore).

Po istoimenskem knjižnem prvencu (iz leta 2008) ameriškega romanopisca Matthewa Quicka posneta romantična drama vzpenjajočega se nekonvencionalnega scenarista in režiserja Davida O. Russella (Three Kings, I ♥ Huckabees, The Fighter) je namreč v tem trenutku nominirana za kar osem oskarjev, potem ko je prejela zlati globus (za igralski nastop Jennifer Lawrence) in tri nominacije zanj. Ob filmu, ki me ni niti toliko pritegnil, da bi si ga ogledal v enem kosu (pač pa polovično v dveh večerih), pa bi moral biti sprenevedava rit, da bi mu pel sladostrastne hvalnice, kakršnih je deležen med (povečini ameriško) kinematografsko javnostjo.



Vendar se mi kljub nekaterim pomislekom izdelek ne zdi slab, menda tudi zgolj povprečen ne; odlikuje ga avtentičnost, zanesljiva režija, kratkočasna dramaturgija, fluidna montaža, všečna glasbena podlaga in sila zanimivi igralski performansi. Med slednjimi me je najbolj presenetil Bradley Cooper, ki mi je s svojimi dosedanjimi enoplastnimi žanrskimi (The Midnight Meat Train, Case 39) oz. akcijsko-komičnimi nastopi (Yes Man, The Hangover, The A-Team, Limitless) prejkone vzbujal vtis o še enem naključnem, ne posebej karizmatično zapomnljivem novodobnem glumaču; tokrat pa je kot poudarjeno osrednja figura s svojo pristno človeškostjo nadvse poistovetljiv, čustveno prepričljiv in zabaven. Njegov lik Pat se skuša po končani hospitalizaciji zaradi živčnega zloma (ob travmatičnem odkritju ženine nezvestobe) in diagnosticirani bipolarni motnji razpoloženja oz. manično-depresivni psihozi vnovič prikupiti odtujeni soprogi — trmasto zanikajoč težave in kljub izdani sodni prepovedi približevanja; psihiatrična ustanova pa ga za čas dokončnega okrevanja dodeli v skrbništo staršev (Robert De Niro, Jacki Weaver). Vendar se čedalje bolj zdi, da je umska motnja nepovratna in da se bo s svojo neomajno prizadevnostjo po pregovornem optimizmu (angleški idiom silver linings po neki frazi Johna Miltona označuje stremljenje k prepoznavanju pozitivnih plati celo v najslabših stvareh) težko povsem vključil v nekdanje življenje — vsaj, dokler ne spozna mlade sosede, ovdovele depresivne nimfomanke brez dlake na jeziku, s katero v čudaškem partnerstvu odkrijeta vzajemno terapevtsko, katarzično ljubezensko vez.

I was a slut. There will always be a part of me that is dirty and sloppy, but I like that, just like all the other parts of myself. I can forgive. Can you say the same for yourself, fucker? Can you forgive? Are you capable of that?



Ko to pišem, je torej svetovna filmska srenja v pričakovanju zlatih kipcev, katerih približni napovedovalci so običajno globusi. Čezlužniki so tradicionalno nagnjeni k nagrajevanju filmov z motivi take ali drugačne patologije, hendikepa, moralnega čudaštva in vsega tistega, kar jih v sprevrženo kompenzacijski vlogi spominja na lastno sprenevedavo politično korektnost ter dvoličen odnos do psihosocialne marginaliziranosti. Kar namreč zadeva prikaz duševnih zablod in osebnostnih deviacij, sta mi bila bolj všeč vsaj dva filma z letnico 2012, v obeh igra mladi Paul Dano (Being Flynn, Ruby Sparks), da o sijajnih cineastičnih metaforah zmagoslavja človečnosti tipa Amour, De rouille et d'os, Life of Pi ali Beasts of the Southern Wild niti ne govorim. Vendar pa — presenečenje! — jaz ne odločam o filmskih nagradah. Zato lahko rečem le: bomo videli.

4 komentarji:

  1. Podobno občutki tudi pri meni (-4 ali celo +3).
    Ob vsem pompu sem definitivno pričakoval več.

    OdgovoriIzbriši
  2. Videl vceraj, tudi jaz sem ga moral pogledati v dveh vecerih. :D sem ga kar nestrpno cakal, ponavadi so mi taki filmi o nekoliko zmedenih oz. disfunkcionalnih likih vsec. Tale je pa tako, mah ok no. Ni slab, ni pa vreden take hvale in pozornosti.
    Delimo dokaj ista mnenja torej.

    Cooper je tudi mene povsem presenetil, mu cestitam, de niro je zabaven in koncno ogleda vreden, mala puncara pa je prav zares imenitna.

    OdgovoriIzbriši
  3. Z malo punčaro verjetno misliš tisto, ki je pred kratkim izjavila, da je igralstvo neumen poklic? :D Meni je bila kar všeč v Winter's Bone, je pa res, da so mi bili praktično vsi drugi v tistem filmu še bolj.

    OdgovoriIzbriši
  4. To mislim, da. v winters bone je bila dovolj prepricljiva, ampak so jo nato stlacil prav povsod in kar zeleli so, da postane zvezda. Vsaj tak obcutek imam. In nikjer mi potem ni bila vec bas neki. :) tu pa se mi zdi res zanimiva in nadvse prikupna.

    OdgovoriIzbriši