23. jan. 2013

The Possession (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Resno? Še ena zgodba o obsedenosti in izganjanju demonov? Ker jih še vedno ni dovolj? Ampak, "tale pa mogoče ne bo tako zelo od muh," sem si rekel ob igralski zasedbi (Jeffrey "Comedian" Dean Morgan, čedna milf Baconova soproga Kyra Sedgwick, judovski alter-glasbenik Matthew P. Miller oz. Matisyahu), predvsem pa zastrigel z ušesi ob slavnem imenu na režiserskem stolčku. Danec (z danko) Ole Bornedal nas je že davnega leta 1994 učinkovito strašil s svojim kultnim Nočnim čuvajem (pozneje je posnel še ušivi ameriški rimejk) in ima za seboj niz vsaj zelo solidnih — če že ne odličnih — žanrskih projektov tipa I Am Dina (2002), Vikaren (2007) ter Fri os fra det onde (2009). Scenaristična imena obljubljajo poznavanje zvrsti, produkcija je na visoki ravni (med pokrovitelji je tudi stari maček Sam Raimi, itak), prekaljeni danski snemalec in Bornedalov stalni sodelavec Dan Laustsen ima (razen zgoraj omenjenih) za seboj tudi take naslove kot del Torov Mimic (1997), Gansova Le pacte des loups (2001) in Silent Hill (2006) ter Norringtonov The League of Extraordinary Gentlemen (2003) in ni hudič, da studio Ghost House Pictures v distribuciji tvrdke Lionsgate Entertainment (The Cabin in the Woods, Albert Nobbs, The Hunger Games, Salmon Fishing in the Yemen, Dredd) ne bi skupaj spravil vsaj gledljivega umotvora.



No, umotvor se mi res zdi gledljiv. A ne prav veliko več kot to.

Če se kar takoj sprijaznim(o) z dejstvom, da nihče nikoli več ne bo posnel Izganjalca hudiča (1973), mi je še najbolj všeč družbeno-zgodovinska avtentičnost osrednjih motivov. Pa ne govorim o generično piarovskem sloganu "posneto po resnični zgodbi", ki je kajpak čisti bulšit; temveč o konceptu, ki določene elemente vendarle jemlje iz folklore Bližnjega vzhoda in zapuščine judovskega misticizma ter jih poveže v smiselno, četudi neprepričljivo in s klišeji prepredeno zgodbo. Iz ortodoksnega judaizma izhajajoč mit o zlonamernem duhu dibuku (דיבוק), ki naj bi ga nikoli ne spustili iz ujetništva (tj. lesene skrinjice), kot grotesken kontrast moralni (ne)urejenosti in ideološki sterilnosti sodobnega sveta deluje zagonetno in pristno strašljivo. Pandorino skrinjico po naključju najde in odpre mlada Emily (Natasha Calis), ki s starejšo sestro Hannah (Madison Davenport) preživlja konce tedna v novi hiši njunega očeta (Jeffrey), vselej zaposlenega trenerja študentskega košarkarskega kluba, potem ko sta se z ženo (Kyra) dokončno ločila. Lahkomiselna najstnica s tem nadse in nad svoje bližnje prikliče starodavno prekletstvo, ki se bo kot demonski parazit čedalje bolj polaščalo njene volje in telesa — in ki ga ni mogoče odgnati drugače kot z ezoteričnim židovskim očiščevalnim obredom. Vprašanje pa je, katere žrtve bodo za to potrebne in ali je metoda res trajna.



Če si film že izposoja snov od slovitega Friedkinovega kulta (tako kot praktično vsi s podobno premiso), potem je škoda, da tega ne počne bolj dosledno in da na celi črti dramaturško pogrne prav med vrhuncem, torej med nasilnim izvajanjem eksorcizma (zlega duha v deklici je treba poklicati po imenu: Abizu). Do tedaj režiser zadovoljivo stopnjuje napetost in gradi sila učinkovito vzdušje preganjavice (z nekaterimi hudomušnimi pokloni lastnim projektom, npr. s prizorom v mrtvašnici), liki pa so s svojo prizemljeno človečnostjo poistovetljivi in značajsko večdimenzionalni. Ne opira se (izključno) na trenutke -BU!- ter žanrske prijeme uspešno razbremenjuje s poudarkom na zgodbi (z najmanjšo možno rabo posebnih učinkov) in karakterizaciji. Manj uspešen je pri montaži (za katero sta bila zadolžena dva, to pa običajno ni najbolje), ki je mestoma časovno neusklajena, pretrgana in deluje zmedeno prav tedaj, ko bi morala biti najbolj fluidna. Glasbena podlaga je sicer nemoteča, a dolgočasno stereotipna (težki zvoki godal med dramatičnimi trenutki); vizualna stilizacija z vselej temačno atmosferičnostjo in zloveščimi ambientalnimi elementi pa priča o lenobi in nedomiselnosti ustvarjalcev. Če k temu dodamo še zguljeno nedorečenost "odprtega" konca, potem tudi tiste pozitivne plati sicer nepretencioznega filma ne morejo preglasiti občutka že (stokrat) videnega in dodobra prežvečenega. Kot rečeno, psihosocialna alegorija travm ob razpadu družine (kakor film vidi sam režiser, ki ga je oportunistično priredil oznaki PG-13 in opustil prvotni naslov The Dybbuk Box) oz. personifikacija strahov o mladostniški "ugrabitvi identitete" je dokaj gledljiva; a celostno zgolj medla senca nekaterih pomenljivejših (in strašljivejših) predhodnikov — ki jih je toliko, da mi jih bržčas ni treba niti naštevati. Film s skromnim proračunom je bil kljub temu finančno uspešen.

4 komentarji:

  1. Neki si se mi "moderniziral" oz. aktualiziral zadnje čase.

    OdgovoriIzbriši
  2. Sami neki 2010+ filmi z izjemo Masakra, ki jih še nisem uspel pogledati :/

    OdgovoriIzbriši
  3. A, to. Slučajno. Nimam nobenega posebnega reda ali logike. Pišem kar vsevprek, kakor nanese.

    OdgovoriIzbriši