8. jan. 2013

The Texas Chain Saw Massacre (1974)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

He, he. Ne pišem o rimejku (kdo ve katerem po vrsti) ali rebootu ali karkoli že je Texas Chainsaw 3D (2013), ki pravkar prihaja v svetovne kinematografe in si ga niti slučajno ne nameravam ogledati. Govorim seveda o kultnem izvirniku teksaškega režiserja Tobeja Hooperja (Eaten Alive, Salem's Lot, Poltergeist, Toolbox Murders), ob katerem me kot zvestega privrženca žanra obhaja nemajhno strahospoštovanje — pa sem v zadnjih (skoraj) petih letih z veliko manj zadržkov in brez težav pisal o marsikaterem pomembnejšem težkokategorniku sedme umetnosti, ki mu gre utemeljeno pripisati (naj)višjo oceno. Če bi namreč sodili zgolj po vplivu (vsaj v dotični zvrsti, v občem smislu pa tudi širše), ki ga je kateri ameriški film imel na prihodnje kinematografske trende, potem je Pokol z motorno žago (v prvotni različici za velika platna "Chain Saw" in ne "Chainsaw") eden najbolj prelomnih tovrstnih umotvorov. Jasno, da so ga v davnih politično korektnih sedemdesetih kot kontroverzno in gnusno "eksploitacijsko provokacijo" nemudoma odpravili z blagajniško neugodno oznako "R" (in še to šele po nekaterih montažnih rezih, pred tem je imel namreč oznako "X"), da je bila tedaj težava najti distributerja in da so ponekod po svetu kratkomalo prepovedali njegovo predvajanje (v Nemčiji, Veliki Britaniji, Braziliji, Avstraliji, Novi Zelandiji, Irski, Norveški in drugod); a je film s smešnim proračunom skupno 300 000 dolarjev kljub temu samo v ameriških blagajnah slednjič pridelal več kot 100-kraten izkupiček. S kulti je pač tako.

The purpose of the horror film is to evoke our nightmares. Horror films speak to our subconscious and deal with issues that are often painful for us to deal with consciously and directly. —Charles Derry, "Essays on the Modern American Horror Film".

Zgodbo sta napisala (tedaj 30-letni) Tobe Hooper in soscenarist Kim Henkel; ohlapno zgledujoč se po odmevnem sodnem primeru razvpitega kanibalističnega morilca Edwarda Geina iz Wisconsina (ki je s svojimi nekrofilskimi nagnjenji služil tudi kot navdih za morilska lika Normana Batesa v Hitchcockovem Psihu ter "Buffalo Billa" Gumba v Demmovih Jagenjčkih), zlasti pa kritično razmišljujoč ob morbidno absurdnem senzacionalizmu ameriških medijev, ki so poročali o tedaj aktualni aferi Watergate in prinašali sočne detajle z vietnamskih bojišč. Največja odlika Motorne žage se (mi) namreč zdi oster družbeni komentar (poosebljen tudi s kvazi-dokumentarističnimi prijemi za podkrepitev avtentičnosti domnevne "zgodbe po resničnih dogodkih", ki jih v obliki novinarskih izsekov uporabil tudi Romero v Noči živih mrtvecev leta 1968), kakršnega si je v času vzpona Novega Hollywooda predtem privoščila le še nič manj kultna Boormanova mojstrovina Odrešitev (1972): prispodoba o izprijenem, gnilem osrčju Dežele svobodnih in doma junaških, upodobljenem v kolektivno mistični zgodovinski dimenziji prvinskega podeželskega zakotja in njegovih izrojenih, srhljivo nemoralnih prebivalcev — simbol za dvolično ideologijo "ameriških sanj" in grozljivo neetično, politično korektno in zahrbtno eksistenčno paradigmo zahodnjaške politično-gospodarske indoktrinacije ter oportunistične reje lojalnih potrošnikov in volivcev, ki svoje umazane skrivnosti in izkrivljene vrednote vestno pometa pod preprogo zlaganega domoljubja. Eksplicitni satirični elementi so v Motorni žagi vidni na vsakem koraku: prikaz razpadajočega (malone post-apokaliptičnega) "vzporednega sveta" kulturnega in socialnega dna skrivnostne "ameriške eksotike", z mehansko neizprosnostjo kapitalizma opustošene družbene pokrajine (kjer nove globalistične proizvodne metode klanja živali s pnevmatskimi pištolami izpodrivajo tradicionalne mesarske klavce), prerez načel hinavske novodobne doktrine navidezne socialne, rasne in spolne enakosti (kjer so žrtve nasilja predvsem ženske) in groteskna metafora idilične podobe ameriške družine, kot v kakšnem bizarno komičnem sit-comu zbrane za kuhinjsko mizo (trivia: kri glavne protagonistke in edine preživele v pokolu je prava, zavoljo improvizacije ob omejenih produkcijskih sredstvih), predvsem pa brutalna dehumanizacija človeškega bitja, cinično degradiranega na raven klavne živine.

When the hitchhiker in Texas Chainsaw Massacre slits open his hand for the thrill, the onlookers recoil in horror — all but Franklin, who seems fascinated by the realization that all that lies between the visible, knowable outside of the body and its secret insides is one thin membrane, protected only by a collective taboo against its violation. —Carol Clover, "Her Body, Himself: Gender in the Slasher Film".

Trend slasherjev se je z Motorno žago šele dobro začenjal, opirajoč se na eksploitacije tipa The Last House on the Left (1972) ali The Hills Have Eyes (1977), serijske klavščine kot Night of the Dark Full Moon (1972) ali Black Christmas (1974) in zapuščino italijanskega gialla oz. umotvorov Lucia Fulcija, Sergia Martina, Maria Bave in Daria Argenta; vsi najbolj priljubljeni predstavniki so namreč v ustreznih franšizah šele prihajali na platno: Halloween (1978), Prom Night (1980), Friday the 13th (1980), My Bloody Valentine (1981), A Nightmare on Elm Street (1984) in drugi. Otopeli (tukaj duševno moteni) in z masko iz človeške kože brezosebni morilski Leatherface je zaplodil nekatere najbolj prepoznavne pobijalske ikone grozljivk 20. stoletja, kot so Michael Myers, Freddy Krueger, Jason Voorhees, Ghostface (Cravenova franšiza Krik), plastični Chucky (Child's Play) ali morilski "ribič" (I Know What You Did Last Summer). Poznejših (ameriških in evropskih) filmov, ki vsebujejo širše reference na motive Pokola z motorko, pa je toliko, da lahko omenim samo nekatere najbolj očitne: Tourist Trap (1979), Cannibal Holocaust (1980), The Evil Dead (1981), Bad Taste (1987), Slaughterhouse (1987), Nattevagten (1994), Scream (1996), Jeepers Creepers (2001), House of 1000 Corpses (2003), Wrong Turn (2003), Haute tension (2003), Calvaire (2004), The Descent (2005), The Devil's Rejects (2005), Ils (2006), Frontiere(s) (2007), The Cottage (2008) idr.

6 komentarjev:

  1. Huh, dosti knjig navajaš v podpisih pod sličicami. A so tudi nasploh vredne branja, če si želiš približati horror žanr?

    OdgovoriIzbriši
  2. Faking ja!
    Gnusna in grozljiva horror mojstrovina, eden najpopolnejših primerkov žanra, ki ga imam tako zelo rad.

    OdgovoriIzbriši
  3. Konkretno teh knjig v celoti ne poznam, sposodil sem si samo citate. Je pa na Google Books najti marsikatero zanimivo (v celoti), na primer:

    http://books.google.si/books?id=_C1ZWBPWpOMC

    OdgovoriIzbriši
  4. Jep, večna mojstrovina horror žanra! Nadaljevanje iz leta 1986 je dejansko prav zabavno, vse ostalo pa je navaden šit (to leti predvsem na skrpucalasti četrti del).

    Sicer pa tale masterpiece na mojem seznamu najboljših grozljivk presežejo le The Shining, The Omen, Hellraiser in Hellbound: Hellraiser 2. Takih grozljivk danes ne delajo več.

    OdgovoriIzbriši
  5. Večni kult in film z jajci!

    Ampak si ga pa družbenokritično seciral v nulo, morda kar malo preveč :D

    It's f00kin' slasher.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ne podcenjuj ti satirične moči slasherjev, ni vse samo v gravžu in krvi. ;)

    OdgovoriIzbriši