3. feb. 2013

Čao, Danilo

Hvala za vse melodije morja, sonca in duše

Po sledeh Danila Kocjančiča
Od preigravanja na podstrešju do pisanja za druge
Vir: MMC RTV SLO, 26. julij 2009, Klavdija Kopina


Prvi razglašeni zvoki električnih kitar so se iz podstrešne sobe v Župančičevi ulici 31 zaslišali pred 44 leti. Četverica neimenovanih, Danilo Kocjančič, Jadran Ogrin, Marijan Maliković in Tulio Furlanič, je med sprehodom opazila velik reklamni pano za cigarete Camel in nastali so The Cameleons. Že po njihovem prvem nastopu pred koprskimi srednješolci na prvem jesenskem plesu, kjer so preigravali večinoma tuje pesmi, je postalo jasno, da oboževalke z njimi ne bodo plesale samo eno jesen.

Da je stvar postala še bolj domača, so se preimenovali v Kameleone. Kvartetu se je pridružil Vanja Valič. "Vanja je prišel enkrat januarja ali februarja. Igral je harmoniko ali klavir, nič posebnega, ampak noter je prišel bolj kot faca," je nekoč izjavil Danilo.

Njihova popularnost je rasla, odprla so se jim vrata, ki so jih vodila na jugoslovanske odre. "Moč Kameleonov je bila ravno v tem, da smo, nevede, znali pritegniti ljudi, ki jih dotlej še nismo videli. Takoj so bili z nami," je pred leti razložil Marjan. Ne samo z glasbo — "jugoslovanski Beatlesi", kot so jih imenovali, so veliko pozornosti posvečali svoji zunanji podobi. "Jasno, punce so se lepile, kamor koli smo prišli, to je bilo normalno za bende," se je v knjigi Franka Hmeljaka spominjal Danilo. Pot jih je zanesla tudi v sosednjo Italijo. Vendar fantom slava ni pomagala, da bi odvrnili pozornost novinarjev, ki so se obesili na dejstvo, da Kameleoni ne hodijo v šolo.

Glasba za film Sončni krik

Skupina se ni ustavila, nadaljevala je svojo pot, čeprav jih ta zaradi mladoletnosti članov ni mogla ponesti prek meja. Njihova glasba je navdušila filmskega režiserja Boštjana Hladnika, ki jih je povabil k sodelovanju pri snemanju filma Sončni krik. Režiser je po končanem filmu za Mladino pojasnil: "Kameleoni so me na glasbeni avdicija za moj film presenetili. To je beat ansambel, ki je med najboljšimi na celini." Skupina je brez predaha nadaljevala, dokler ni počilo. Na naslovnici Antene se je pojavil naslov: "Kameleoni so se razšli."

Ustanavljanje novih skupin

Danilo se ni več vrnil na Župančičevo 31. Ustanovil je novo skupino, ki se je usmerila na rhythm'n'blues – Nove kameleone. Trimesečni projekt je razpadel in Danilo je odšel služiti vojaški rok. Po vrnitvi je z Zlatijem Klunom ustanovil ansambel Boomerang. Zasedbo, ki je delovala tri leta, sta sestavljala še basist Ladi Kodarin in solo kitarist Veri Gorjup. Iz Danilovega sodelovanja z Radom Testenom je nastal duet, iz katerega se je razvil ansambel Labirint. To pa je bil tudi čas, ko je Danilo prijel za bas kitaro.

Ker ansambel ni doživel večjega uspeha, se je Danilo na povabilo Vladimirja Mljača in Francija Čelharja pridružil takrat komercialni skupini Prizma. Takrat se je začela tudi Danilova komponistična kariera. Skladba Pogum jih je na tekmovanju za Slovensko popevko predstavila širši javnosti in Danilovo delovanje v skupini se je nadaljevalo vse do leta 1984. Po treh projektih in zaradi službe ni našel časa za nastope, zato je za "poklicno udejstvovanje z glasbo" našel somišljenike, kot sta bila Dušan Vran in Zdenko Cotič – nastala je skupina Bazar, ki se je razšla leta 1992. Po vrnitvi Tulia Furlaniča v domovino je Danilo ustanovil še eno skupino, Halo.

Pisanje za druge izvajalce

Začel je pisati skladbe tudi za druge izvajalce (Tinkara Kovač, Polona, Lara Baruca, Monika Pučelj), ki so svojo kariero začeli z Danilovo pomočjo. Kasneje je izdal samostojne albume "Vse moje ljubezni" in "Danilo & friends" , na katerih so zbrane njegove uspešnice iz različnih glasbenih obdobij, v novih preoblekah in z različnimi vokalnimi solisti. Njegova zadnja plošča nosi ime "Danilo poje Kocjančiča", na kateri je prvič vse glavne vokale odpel sam.



Neskončni ustvarjalni nemir
primorskega "Beatla"

MMC v pogovoru z Danilom Kocjančičem
Vir: MMC RTV SLO, 30. julij 2009, Klavdija Kopina


Ritem njegove kitare in besedila, ki so prišla iz njegovega peresa, so izoblikovala skupine, v katerih je deloval. Danilo je skupaj s svojimi prijatelji, člani skupin Kameleoni, Boomerang, Labirint, Prizma, Bazar in Halo, v zakladnico slovenske glasbene produkcije prispeval velik delež uspešnic. Njegovo ustvarjanje pa se nadaljuje. V pogovoru za MMC je vsestranski glasbenik med drugim povedal, kaj meni o "instant" zvezdnikih, kaj je pravi razlog, ki je povzročil konec skupine Kameleoni in katera nekdanja skupina je Danilu najbolj pri srcu.

Raztezanje meha ste v mladosti po osmih letih učenja zamenjali z brenkanjem na kitaro. Ali kdaj pomislite, kako bi bilo, če bi nadaljevali z učenjem harmonike in se pozneje preizkusili v narodno-zabavnem ansamblu?

Ker sem živel ob meji s sosednjo Italijo, sem imel že v zgodnjih šestdesetih letih možnost poslušati drugačne glasbene zvrsti. Spoznal sem, da te glasbe ne morem igrati na harmoniko, zato sem se najprej kot samouk začel učiti kitare in na gimnaziji ustanovil skupino, ki je bila zametek Kameleonov. Res ne vem, kaj bi bilo, če bi naprej igral harmoniko. Čeprav mi je danes za to malo žal, ker se ta instrument precej uporablja tudi v rockglasbi. Vsekakor pa ne bi zaplaval v narodno-zabavne vode, čeprav ansambel bratov Avsenik zelo spoštujem.

Iz četverice neimenovanih ste se javnosti najprej predstavili kot The Chameleons. Koliko časa ste iskali pravo ime za skupino?

Naše prvotno ime je bilo The Splendid Stars v zasedbi Marjana Malikoviča, Jadrana Ogrina, Cveta Peroše in Danila Kocjančiča. Vendar je to ime obstajalo le na podstrešju, dokler ni Cveta zamenjal Tulio Furlanič. Ko se nam je pridružil Tulio, smo se odločili, da spremenimo ime, in smo se preimenovali v The Chameleons. Pod tem imenom smo imeli tudi že prve nastope v mladinskem klubu "Ray Charles", septembra 1965 v Kopru. Naslednja sprememba imena, in sicer samo slovenski prevod v Kameleoni, pa smo si nadeli, ko se nam je pridružil še klaviaturist Vanja Valič.

Kameleoni se na sceni niso kar pojavili. Svojo bazo oboževalcev ste širili od srednješolskih dni. Kako vam jih je uspelo zadržati in hkrati privabljati nove?

Mislim, da je bil naš uspeh plod trdega dela, saj smo vadili tudi po šest ur dnevno. Na Primorskem smo bili takoj prepoznavni in popularni. V širši Sloveniji pa so nas spoznali in sprejeli šele po zmagi na zagrebškem festivalu električnih instrumentalno-vokalnih ansamblov. Tako da smo šele po nastopih v Beogradu, Zagrebu in drugih prestolnicah republik nekdanje domovine imeli prvi nastop tudi v Ljubljani, na Gospodarskem razstavišču.

Kako gledate na današnje "instant" zvezdnike? Menite, da so se z leti spremenile tudi navade poslušalcev?

Štiri desetletja so šla mimo. Danes je vse drugače, tehnika je zelo napredovala. Mediji so se razbohotili, televizija in internet sta naredila svoje. Včasih je bila skladba na prvem mestu angleške glasbene lestvice po nekaj mesecev, danes se to dnevno spreminja. Tudi pri nas je tako. Imamo precej "instant" zvezd, ki so tudi takoj pozabljene. Ponosen pa sem na nekaj izvajalcev rock- in popglasbe, ki se lahko kosajo s svetovno glasbeno produkcijo.

S Kameleoni se je cela generacija osvobajala spon povojnega monumentalizma — idejnega in kulturnega. Kako ste se spopadali s pritiski tistega časa?

Mi smo takrat živeli in delovali v totalitarni socialistični državi. Ni nam bilo lahko. Bili smo vedno pod pritiski. Že zaradi daljših las so nas vrgli iz gimnazije, vendar se je naša generacija že takrat osvobajala idejno in kulturno.

Veliko je o tem že napisano, ampak kljub vsemu, kaj je bil vzrok, da so se Kameleoni na vrhu slave, ko ste še kraljevali jugoslovanskim lestvicam, razšli?

Glavni vzrok našega razpada, ko smo bili na vrhuncu slave, je bil v zavisti takratnih oblasti, saj so nas zavestno pošiljali na služenje vojaškega roka vsakega člana posebej v razmiku šestih mesecev. Tako da po vrnitvi vseh članov iz Jugoslovanske ljudske armade je minilo nekaj let, ki so naredila svoje.

Potem ko ste zapustili skupino Kameleoni, ste ustanovili še pet skupin. Zakaj ste tolikokrat začeli na "novo"?

Po Kameleonih sem res ustanovil še nekaj skupin, vendar se v stare korenine vedno vračam, saj smo s Kameleoni imeli še nekaj ponovitev. Tudi skupina Halo je bila sestavljena iz treh članov Kameleonov. Zdaj pa nastopam v skupini Legenda, kjer smo štiri ustanovni člani Kameleonov, in sicer Jadran Ogrin, Marjan Malikovič, Tulio Furlanič in jaz. Pridružila sta se nam še bobnar Nelfi Dephanger in klaviaturist Marino Legovič.

Če bi od vseh vaših skupin morali izbrati najljubšo — katera bi bila?

Ponosen sem na vse svoje skupine, vendar če bi moral izbrati najljubšo, je to vsekakor skupina Kameleoni.
Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

3 komentarji:

  1. odšel je eden najmočnejših stebrov slovenske glasbe....nenadomestljiv....počivaj v zasluženem miru, Danilo....

    OdgovoriIzbriši