26. feb. 2013

Les Misérables (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Kolikor opažam, se gledalci in ocenjevalci najnovejšega Hooperjevega glasbenega umotvora delijo na tiste, ki se jih je neznosno tragična Hugojeva zgodba dotaknila in so jih pevski performansi iskreno ganili, ter one, ki se jim zdi vse skupaj mučno patetično, nastopi protagonistov bodisi pretirano cmeravi (Anne Hathaway) bodisi do operne umetnosti ne ravno laskavi (Russel Crowe), impresivna 160-minutna izkušnja pa mestoma dolgovezna, razkošno napihnjena in kičasto pretenciozna.
Če ni jasno, da bo škandal, če tale film ne zmaga na Zlatih globusih in Oskarjih, potem ne bomo nikoli več na isti valovni dolžini. To je film, pizda materna. To je tisto, kar hočem, da mi da film. To je nova Evita, še en najboljši mjuzikl vseh časov in eden mojih najboljših filmov vseh časov. —Iztok

Sam sem, resnici na ljubo, približno nekje vmes oz. me še najbolj muči nekaj tretjega — namreč razlog, zakaj so se v britanski produkciji (ob sodelovanju scenarista Williama Nicholsona) odločili na platnu vnovič oživiti sloviti muzikal Les Mis z glasbo Clauda-Michela Schönberga (besedila v francoski produkciji Alain Boublil in Jean-Marc Natel, angleško prirejeni libreto Herbert Kretzmer), ki ga v taki ali drugačni izvedbi po vsem svetu uprizarjajo že od osemdesetih let dalje (za Fantomom iz opere in Mačkami tretji najuspešnejši broadwayski muzikal), potem ko je prvo odrsko postavitev doživel v Parizu, angleško adaptacijo pa leta 1985 v slovitem londonskem teatru Barbican Centre. Ter po tistem, ko so slavno pripoved velikega Francoza priredili v nebroj celovečercev za filmska platna in televizijo, radijskih iger, stripov in risank. Saj ne, da kaj dvomim o motivu finančnih pokroviteljev: po nepopisnem uspehu sorodnih Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street leta 2007 (kopica odličij in lep sprejem med občinstvom) ter zlasti Mamma Mia! leto pozneje (najuspešnejša filmska priredba kateregakoli muzikala in do Avatarja najdonosnejši film v Veliki Britaniji vseh časov) je razlog lahko izključno finančni. (Mimogrede, razni Chicago, Hairspray, Rock of Ages ali Burlesque so me pustili dokaj hladnega, dočim sta mi bila Dreamgirls ter Moulin Rouge kar všeč.) S tem seveda ni nič narobe, ampak — kako bi rekel, — smo res potrebovali še eno filmsko-operno adaptacijo Nesrečnikov? Kaj novega je prinesla? Nekaj takega kot Schumacherjev The Phantom of the Opera (2004)?

Vsakršno (no, skoraj) filmsko glasbo imam nadvse rad in muzikali ter rock-opere so mi všeč, odkar sem pred stotimi leti (figurativno rečeno) prvič videl Čarovnika iz Oza, Ples v dežju, Briljantino, Bluzovska brata, Tommyja, Jezusa Kristusa Superzvezdnika, Zid Pink Floydov in tako naprej. Drži pa, da je izkušnja v kinodvorani ali pred (še tako širokim in ploskim) televizorjem bistveno drugačna kot tista v gledališču ali operni hiši. Razlika je podobna kot pri televizijskem ogledu rockovskega koncerta; glasbo lahko namreč poslušam tudi na domačem (karseda kakovostnem) hi-fi sistemu — če pa že gledam film, potem si seveda želim tudi (ali predvsem) zanimivo zgodbo, prepričljive igralske nastope, pristno čustveno izraznost, očesu všečno kinematografijo in trdno dramaturško podobo.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Nekaj od tega Hooperjev film gotovo ima. Anne Hathaway je bržčas najzaslužnejša letošnja dobitnica oskarja (spomnil sem se na "kosmatega račka" Susan Boyle), dasiravno gre po mojem skromnem mnenju (vsaj v tolikšni meri) pohvaliti tudi sijajen nastop Hugha Jackmana, morda gre celo za njegovo življenjsko vlogo. Žal pa tolikanj bolj kisel priokus pustijo drugi, posebej neizrazita Amanda Seyfried in (malce boljši) Eddie Redmayne ter neposrečeno humorna groteskna Helena Bonham Carter in Sacha Baron Cohen. (Sem glasilke obupno naprezajočega Rasla Krava in njegove jalove glumaške poskuse že omenjal? Nemara pa bi bil sprva mišljeni Paul Bettany boljši?) Razen tega se mi zdi glasbeni film (vsi pevski nastopi so avtentični in posneti pred kamero) — brez zamere, — preprosto predolg, tematsko enoličen in emotivno bombastičen (pisateljeva psihosocialna študija moralnih načel in državotvorne legitimnosti v času postrevolucionarne Francije je pač prevelik zalogaj); razen ene skladbe so vse že znane iz odrske različice in tudi nastopajoči iz slednje (izvirni Jean Valjean Colm Wilkinson, izvirna Eponine Frances Ruffelle, Samantha Barks) ne prinašajo posebnega igralskega presežka. Vizualno, tehnično in produkcijsko je muzikal gotovo na najvišji ravni, bližnje posnetke protagonistov pa smo kot prepoznaven režiserjev pečat spoznali že v Kraljevem govoru (2010), ki ga še vedno iz srca priporočam odločno pred Hooperjevim resnobnim (in ne tako izvirnim) muzikaličnim eksperimentom. Sicer pa naj vas moje mnenje ne moti; raje presodite sami.

2 komentarja:

  1. Pa si dal kar visoko oceno :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Vem, da je bil tebi podn. :) Vendar mislim, da ima nekatere kvalitete in napisal sem tudi, kaj me je najbolj motilo. Kljub vsemu sem sucker za glasbo, zgodovinske motive ter zgodbe o nepravičnosti in odrešitvi. :)

    OdgovoriIzbriši