24. feb. 2013

Midnight Express (1978)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Priznani britanski režiser Alan Parker je eden tistih ustvarjalcev stare šole z razmeroma maloštevilno, a tematsko in konceptualno izbrano filmografijo za cineastične sladokusce; med dobrim ducatom njegovih projektov skorajda ni takega, ki ne bi bil deležen kakšnega odličja ali vsaj nominacije. Verjetno se ga najbolj spomnimo po kultnih celovečercih Bugsy Malone (1976), Birdy (1984), Angel Heart (1987), Mississippi Burning (1988) in The Commitments (1991) ter priljubljenem muzikalu Evita (1996). Med njegove najslovitejše umotvore sodi tudi tukaj opisana jetniška drama, ki je s provokativnostjo in kontroverznostjo svojčas dvignila marsikatero obrv (družbenokritična plat se najbolj odraža v politični korektnosti, ki v prid delovanju sistema liberalne paradigme kapitala, indoktriniranosti volivcev in ohranitvi dvoličnih moralnih načel kaznuje majhne kriminalce, skozi prste pa gleda zločinski dejavnosti velikih svetovnih igralcev); nazadnje pa je svojim avtorjem vnovič prislužila kopico filmskih nagrad, med drugim oskarja za glasbo (Giorgio Moroder) in prirejeni scenarij (Oliver Stone, po istoimenski avtobiografski knjigi avtorja Williama Hayesa) ter štiri nominacije, tri bafte in še tri nominacije, šest globusov in dve nominaciji, nagrado ameriškega Združenja za politične filme itd.



To the Turks, everything is "shurla burla", which means "like this, like that". You never know what will happen. All foreigners are "ayip", they're considered dirty. So is homosexuality, it's a big crime here, but most of them do it every chance they get. There are about thousand things that are "ayip", for instance, you can stab or shoot somebody below the waist but not above because that's intent to kill. So everyone runs around stabbing everyone else in the ass.

Billy Hayes (Brad Davis) ima to smolo, da ga tik pred vkrcanjem na letalo za ZDA lokalne oblasti v Istanbulu zasačijo z dvema kilogramoma hašiša — prav v času, ko se skuša Turčija pred svetovno javnostjo na vsak način znebiti slovesa države, ki velja za pravcati raj tihotapcev prepovedanih substanc. Lahkomiselni mladenič se po hitrem in pristranskem sodnem procesu kot grešni kozel znajde v enem najbolj razvpitih osmanskih zaporov, kjer so z obsojenimi zahodnjaki (zlasti Američani) vse prej kot prizanesljivi, kjer ne gre na kogarkoli računati ali komurkoli zaupati. Da bi bila mera polna, višje sodišče v Ankari razveljavi prvotno kazen štirih let ter jo spremeni v dosmrtno ječo — in vse kaže, da bo naivni Billy, pred komer je še vse življenje, svojo napako plačal z izginotjem v eni najbolj brutalnih kaznilnic v tistem delu sveta. Njegova dolgoletna kalvarija kljub podpori zaporniških sotrpinov (John Hurt, Randy Quaid) in prizadevanju ostarelega očeta, da bi mu z razpoložljivimi pravnimi sredstvi in s podkupljenimi odvetniki kakorkoli pomagal, pri njem sčasoma terja grozljiv telesni in psihični davek. Billy je prepričan, da bo v zloglasnem zaporu Sağmalcılar (okrožje Bayrampaşa), ki ga obvladujeta sadistični upravnik Hamidou (Paul L. Smith oz. zverinski Rabban iz kultnega sci-fi epa Dune) in njegov hinavski podrepnik Rifki (Paolo Bonacelli), zares umrl — razen, če mu uspe ujeti "polnočni ekspres" (kot temu pravijo v jetniškem žargonu) oz. pobegniti s strašnega kraja.



For a nation of pigs, it sures is funny you don't eat'em! Jesus Christ forgave the bastards, but I can't! I hate! I hate you! I hate your nation! And I hate your people! And I fuck your sons and daughters because they're pigs! You're a pig! You're all pigs.

Ob standardno briljantnem nastopu veteranov Hurta, Quaida in drugih gre bržčas huronsko pohvaliti (tudi) osrednji performans Brada Davisa (pozneje je zaigral še v slavni Hudsonovi olimpijski drami Chariots of Fire), ki s pristno izraznostjo brezkompromisno prepriča o svoji travmatični preizkušnji. (Režiser Parker in producent David Puttnam sta se zaradi avtentičnosti namenoma odločila za dotlej neznani obraz.) Njegov osebni motiv gre nemara iskati (tudi) v resničnem življenju tega ameriškega igralca, zaznamovanega s starševskimi zlorabami v otroštvu ter dolgoletno zasvojenostjo z mamili in alkoholom v odraslem življenju (še v času snemanja filma). Izpričani biseksualec, politični aktivist in eden najbolj obetavnih naturalističnih glumaških talentov tistega časa je pri vsega 41. letih umrl zaradi načrtno prevelikega odmerka morfija (ob asistenci bolniškega osebja in svojcev) po tistem, ko je dolga leta bolehal za aidsom ter svoje stanje do konca prikrival pred javnostjo. Sicer pa je kot enega redkih očitkov pretresljivemu filmu — ki ga osebno štejem med najbolj posrečene jetniške drame sploh (in brez slabe vesti umeščam med take klasike kot Papillon, The Great Escape, Cool Hand Luke, Escape from Alcatraz idr.), — moč pripisati poudarjeno enostranski in pretirano negativni prikaz Turkov (tako obsojencev kot tudi čuvajev, policistov, pravnikov in sodnikov) v najslabši luči, kot skrajno izprijenih, neumnih, izrojenih človeških bitij (oz. "prašičev", kakor jim v notoričnem prizoru očita Billy z zatožne klopi) — v nasprotju s slovesom prebivalcev te starodavne dežele kot enega najbolj gostoljubnih in omikanih ljudstev širom sveta. (Leta 2004 se je Oliver Stone javno opravičil za kulturno žaljive stereotipe.)

1 komentar:

  1. Super film. Pred kratkim sem delal obnovo, tako kot ti očitno. In zdaj, ko si me spomnil na Parkerja, bi z veseljem še enkrat videl The Commitments. Evo, že prepevam Mustang Sally ;)

    OdgovoriIzbriši