18. feb. 2013

Requiem for a Dream (2000)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Doslej najpretresljivejši in morda (po mojem skromnem mnenju) celo najboljši film Darrena Aronofskega v svoji srži nikakor ni (le) film o heroinski odvisnosti; nič bolj kot je njegov poznejši Black Swan (2010) zgolj "zgodba o tekmovalnosti v baletu" ali drama The Wrestler (2008) le "pripoved o odcvetelem rokoborcu". Kdor se s tem težko strinja in Rekvijem za sanje postavlja ob bok značilnim mamilarskim fabulam (kot je denimo Trainspotting Dannyja Boyla, ki pa takisto premore globljo satirično družbenopolitično dimezijo), lahko tudi neha brati ta zapis in se preusmeri na lahkotnejša razglabljanja poljubnega filmskega recenzista.™ Sicer pa je dovolj že prisluhniti kakšnemu tozadevnemu intervjuju z režiserjem ali vsaj bežno preleteti odmevno istoimensko knjigo ameriškega pisca Huberta Selbyja Jr., po kateri je Aronofsky napisal scenarij.



Kot rečeno, ne gre (zgolj) za zgodbo o zasvojenosti s substancami (heroinom v primeru osrednjih likov Marion in Harryja, zdravili za hujšanje oz. amfetamini v primeru njegove matere Sare Goldfarb). Film prinaša podobne motive kot večina projektov Aronofskega: govori o tragični (samo)destruktivnosti oz. odvisnosti od zanikanja realnosti in slepega gojenja uničujočih iluzij (utelešenih v praznih obljubah plehkega resničnostnega šova), v katere se ob medijski in družbenopolitični indoktrinaciji sodobni človek (beri: Američan) vztrajno umika. "Sanje" v naslovu merijo tako na subjektivne želje protagonistov po boljšem življenju, kot tudi na širše pomensko socialno paradigmo večno nedosegljivih "ameriških sanj" oz. prislovično puhlico o "mogočem uspehu, ki čaka vsakogar". Njegovi liki so nemočni pred lastnimi obsesijami (o bogastvu, slavi, sreči) in vsenavzočo družbeno psihopatologijo, ki jih počasi spreminja v duševno izmaličene, obupane, izgubljene, zanikajoče ter na propad vnaprej obsojene figure. Vse, kar je lepega in dobrega, se izjalovi; protagonisti pa v spirali lastnih zmot tonejo na žalostno dno.

We got a winner, I said we got a winner! Our next winner is that delightful personality, straight from Brighton beach Brooklyn, Please give a juicy welcome to Mrs. Sara Goldfarb! —Juice by Sara, juice by Sara, juice by Sara, Sara's got juice, Sara's got juice, oooh Sara!

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube avdioposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Zanimiva je odlična karakterizacija likov (film je med drugim prislužil oskarjevsko nominacijo Ellen Burstyn) in posebej prikaz njihove intimno izkrivljene perspektive, ki ga Aronofsky sijajno doseže z dinamiko hitre (t.i. hip hop) montaže, grotesknih bližnjih posnetkov, upočasnjene oz. "časovno preskakujoče" frekvence (time-lapse) kadrov in prekrivajoče deljenega zaslona. S fotografskimi tehnikami, stilizirano surrealistično mizansceno, širokokotnimi snemalnimi objektivi in poudarjanjem klavstrofobičnosti (podobno kot pri imenitni študiji paranoje Pi nekaj let poprej) daje slutiti tragično nemoč, izgubljenost in preganjavičnost svojih likov — potopljenih v lasten subjektivni svet, v katerem se prepletajo stvarnost in blodnje, objektivna pripoved in subjektivno doživljanje ter mučna personalizacija in hladna distanca. K temu dodaja še posebno dramaturško strukturo z mednapisi, ki ponazarjajo motive zasvojenosti, ter z naraščajočim tempom stopnjuje čustveno angažiranost — do brutalnega, kataklizmičnega, skoraj nevzdržnega vrhunca, ki s prvinsko emotivno magnitudo do obisti pretrese še tako brezosebnega opazovalca. Da oko težko ostane suho, poskrbi še neizprosna, veličastna Lux Aeterna mladega angleškega skladatelja Clinta Mansella, posebej napisana za to zgodbo (ter doneča izpod lokov ameriške godalne zasedbe Kronos Quartet); ena najbolj impozantnih skladb, kar smo jih slišali v kakšnem filmu.

2 komentarja:

  1. Odličen in zelo močan film! Vsekakor na moji Top 10 listi.

    OdgovoriIzbriši
  2. V ta film se sploh ne moreš ne vživeti, ker te kar posrka vase. Jaz sem se na koncu počutila zadeto. Definitivno eden najboljših filmov, kar sem jih videla.

    OdgovoriIzbriši