14. feb. 2013

Seven Psychopaths (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Naj se najprej izkašljam, da bo potem mir: najnovejši umotvor prodornega irsko-britanskega scenarista in režiserja Martina McDonagha me je nekoliko manj navdušil od njegovega prejšnjega projekta, huronsko zabavne kriminalne črne komedije In Bruges (2008). Kljub temu pa se mi čudaška meta-kriminalka Sedem psihopatov zdi eden zanimivejših in (naj)izvirnejših celovečercev z letnico 2012; a pri filmih britanske produkcije (zlasti v primerjavi s hollywoodskimi iztrebki) gre to verjetno tudi pričakovati.

Celovečerni prvenec angleškega režiserja Martina McDonagha je vročično predrzen miks črnega humorja, brutalnega nasilja, morastih bizarnosti, melanholične zamaknjenosti, pravljične stiliziranosti in kičaste ekstravagance, ki se elegantno, nekako post-cineastično sprehaja po žanrskem blodnjaku kriminalne filmske dediščine in jo s pretiranim srednjeveškim patosom in kronično vznesenostjo nad alegorijami in simboliko često podčrtuje z aluzijami na biblično snov. Ni torej čudno, da film Morilca na kolektivca izgleda kot tematsko ridikulozen in slogovno perverzen eksces Hieronymusa Boscha, pri čemer so motivi, ki navdihujejo posamezne segmente, deloma vzeti iz zlate dobe Hollywooda in se globoko priklanjajo morbidnemu filmu noir, v še veliko večji meri pa črpajo iz nekonvencionalnih anomalij, ki so osnovale vnovičen vzpon ameriške filmske produkcije ob koncu šestdesetih in tekom sedemdesetih let. —Jan G.


How's the Seven Psychopaths coming, Marty? —Slow, slow. I've got the title, y'know... just haven't been able to come up with all the psychopaths yet. —How many you got? —One. And he ain't really much of a psychopath. He's more of a... kind of a Buddhist. —A Buddhist? —Yeah, I'm sick of all these stereotypical Hollywood murderer scumbag type psychopath movies. I don't want it to be one more film about guys with guns in their hands. I want it... overall... to be about love... and peace. But it still has to be about these seven psychopaths, so this Buddhist psychopath, he... he doesn't believe in violence. I don't know what the fuck he's going to do in the movie.

Za začetek: v karakternih orisih bizarnih "psihopatskih" figur se pojavijo odlični Sam Rockwell, vselej briljantni Woody Harrelson (z zločinskim asistentom Željkom Ivanekom) ter igralske legende Tom Waits, Christopher Walken in Harry Dean Stanton. What's not to like? Za nameček jim dobro napeljan scenarij omogoča prepričljivo razvijanje likov ter imenitno interakcijo, kjer niso drug drugemu v napoto (kar se pogosto zgodi pri nekaterih filmih, katerih edina svetla točka je zvezdniška zasedba); pač pa skozi pretanjene črnohumorne domislice, biblične aluzije in mnoge samoreferenčne podtone v avtentičnem performansu nosijo dramaturško in pripovedno glavnino nekonvencionalne zgodbe. McDonagh se vnovič spretno poigrava s filmsko metafikcijo, ki v duhoviti kaufmanovski paraleli ter v tarantinovskem slogu sproti piše lasten scenarij — oz. slednjega ob pomoči drugih likov in njihovih zgodb sestavlja eden od protagonistov, kronično zapiti irski scenarist (Colin Farrell), ki išče navdih za svoj prihodnji hollywoodski prispevek. Tako nastaja ne le samoironična zrcalna "zgodba v zgodbi", temveč tudi odlično uravnotežena (samo)parodična medijska satira o (samo)percepciji sodobne zahodnjaške kinematografske paradigme, ki pa nikoli ne zdrsne v čisto grotesko in absurd. (Kar gre gotovo pripisati tudi veščini scenarista in režiserja.) O tem, da je transcendenčna in multižanrska zgodba čista fikcija, pri gledalcu sicer ni nobenega dvoma; obenem pa njeni liki in njihova dejanja (v zdravorazumskem zamiku nejevere) delujejo osvežujoče stvarno in dosledno.

Sedem psihopatov je film, ki ga je veliko lažje gledati, kakor o njem pisati; poln samoironije, referenc in insajderskih zafrkancij, ki jih morate odkriti sami. Za začetek lahko pobrskate po spominu in poskušate ugotoviti, kaj vam pomenita priimka Bickle in Kieslowski, ki ju nosita Rockwell, oziroma Walken. Mogoče ni odveč če vam povem, da je za vlogo Charlieja Costella bil sprva predviden Mickey Rourke (ki se je pred snemanjem skregal z ekipo), ki ga je kasneje zamenjal Woody Harrelson, ter razkrijem, da je v film vključen prizor na pokopališču, v katerem Sam Rockwell kot ščit pred napadalci uporabi nagrobni spomenik, na katerem je vklesano ime Rourke. —Goodfella

Ta "(ne)doslednost" ali pretirana metafiktivnost pa me je zlasti v drugi polovici tudi nekoliko zmotila, podobno kot pri epilogu Nolanovega čarovniškega trika The Prestige (2006) ali celo v finalnem obračunu Morilcev na kolektivcu (kjer neusmiljeni gangsterski šef Ralph Fiennes zgolj zaradi "lastnih načel" stori meni nesprejemljivo in z dotedanjo "notranjo logiko" filma neskladno dejanje). Sicer razumem (ali se mi tako vsaj zdi), kaj želi McDonagh povedati (in to Farrell tudi utemelji z besedami o svojih namenih za nastajajoči scenarij): da namreč prevelika konsistentnost znotraj žanra ali zvrsti pogosto omejuje ustvarjalno izvirnost, zaradi česar se filmske zgodbe vedno znova sukajo v istem začaranem krogu dolgočasnih stereotipov — vendar gre v tem tako daleč, da Psihopati prav v želji po (samo)kritičnem opozarjanju na simptome mučne stagnacije filmskega pripovedništva (načrtno ali oportunistično) podležejo dekonstrukciji lastne celostne podobe. To pa ima za nujno posledico (po mojem skromnem mnenju) korak nazaj v obči zabavnosti in celo razumljivosti; videti je kot zmedena in brezciljna premisa rekurzivno samonanašajočega se koncepta, ki pa pod črto vendarle ne prinaša česa revolucionarno novega ali izzivalnega. Kakor je v svojem opisu omenil že kolega na blogu Filmski kotiček: tudi ploskonosi štirinožni kosmatinec bi moral umreti.

They Won't Take Any Shih Tzu.

4 komentarji:

  1. Saj cucek naj bi umrl, ampak je studio od avtorja filma to prepovedal, kar filmu doda še eno samoironično plast ....

    OdgovoriIzbriši
  2. McDonagh je v dekonstrukciji žanra šel predaleč :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Res super zadeva, ki navdušuje z bizarnim scenarijem. Že sama zgodba o Quakerju, ki si prereže lastnen vrat je nekaj najboljšega kar sem videl zadnje čase, velik plus pa so tudi filmske reference na katere tripamo filmski fanatiki.

    OdgovoriIzbriši
  4. Mhja, McDonagh je očitno res fasciniran (ali pa obseden) s samomorom (in z versko/etično poanto slednjega), to je kar malce zaskrbljujoče. : /

    OdgovoriIzbriši