5. feb. 2013

The Master (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ob vsej kontroverznosti in deljenih mnenjih, ki obkrožajo najnovejši umotvor Paula Thomasa Andersona — avtorja takih mojstrovin kot Boogie Nights (1997), Magnolia (1999) in There Will Be Blood (2007), — je o filmu pisati vsaj tako zahtevno, kot je bil naporen njegov ogled. Mogoče bo lažje, če povem, kaj (po mojem) ta film ni.

Vsekakor ni varno konvencionalen in predvidljiv hollywoodski film. Vizualno je bogat, tehnično in obrtniško dovršen (posnet na arhaični široki 65-mm celuloidni format), s fotografsko patino razkošen (Coppolov snemalec romunskega rodu Mihai Malăimare) in umestno podložen z vzdušno glasbo (Jonny Greenwood iz zasedbe Radiohead). Film ni zabaven, sporočilno lahkoten ali kratkočasen; prav nasprotno, marsikomu se bosta njegovi debeli dve uri zdeli dolg(očasn)i in mučno razvlečeni. Pripoved ni gladko tekoča, dramaturgija ni linearna, zgodba se ne pomika od enega spektakularnega akcijskega prizora do naslednjega. Film verjetno tudi ni na dušek razumljiv, ne podreja se trendovskim cineastičnim normativom in tudi ni nekakšna nadgradnja formule Andersonovih prejšnjih projektov. (Scenarij je nastal kot kombinacija neuporabljenega materiala iz njegovega epa Tekla bo kri, pijanskih vojnih zgodbic Jasona Robardsa iz Magnolie ter življenjskih izkušenj ameriškega pisatelja Johna Steinbecka.) Liki niso hipoma poistovetljivi in površ(i)n(sk)o tipizirani, njihova interakcija pa ne preprosta in premočrtna. Zgodba ne vzbuja občutka hitro prebavljivega in prepoznavnega; nobenih referenčnih točk ne vsebuje, ki bi priklicale v spomin znane filmske arhetipe in zlahka oprijemljivo simboliko. Ne gre za prijeten ter (celo znotraj lastne zamaknjene dimenzije) dosledno smiseln film in prvenstveno ne govori o post-vojnem sindromu. In če je verjeti ustvarjalcem, tudi ni (zgolj) prispodoba za manipulativnost Scientološke cerkve oz. biografska paralela njenega ustanovitelja L. Rona Hubbarda.



What do you do? —I do many, many things. I am a writer, a doctor, a nuclear physicist, a theoretical philosopher, but, above all, I am a man. A hopelessly inquisitive man, just like you.

Ključno vprašanje: ali je zaradi zgoraj naštetega (če seveda drži) film podpovprečen, nezadovoljiv in preprosto slab? Ali pa prav zato zanimiv, edinstven ter intelektualno stimulativen? Je bolje, da s previdno politično korektnostjo odgovarja na vprašanja, ali da jih skozi krčevite izraze protagonistov zastavlja, v vsem nelagodju in neposrednosti? Kritiška kopja se lomijo zlasti na pripovednem aspektu. Tudi tisti, ki zgornji dilemi ne morejo ali nočejo pritrditi in so z zgodbo razočarani, povečini soglašajo z nečim: igralski performansi so fantastični. Amy Adams v neznačilni vlogi soproge Peggy prinaša zloveščo senco nečesa nujnega, strogega in usodnega; vselej odlični Philip Seymour Hoffman s svojo očetovsko gravitacijo karizmatičnega vodje kulta Lancastra Dodda dobesedno ukrivlja kinematografski prostor okrog sebe; medtem ko je nastop Joaquina Phoenixa v podobi Doddovega varovanca, duševno trpinčenega (nasilnega, deziluzioniranega, etično izgubljenega, kronično zapitega in s spolnostjo obsedenega) vojnega veterana Freddieja naravnost brutalen — morda celo njegova najbolj prepričljiva vloga doslej in z oskarjevsko nominacijo upravičeno nagrajen lik. Sam ga brez slabe vesti postavljam ob bok figuram Daniela Plainviewa (Daniel Day-Lewis) ter Franka T. J. Mackeyja (Tom Cruise) iz prejšnjih Andersonovih projektov — v družbeno zlomljenem ter moralno izmaličenem človeškem bitju utelešen karakterni spopad kataklizmičnih razsežnosti in nedoumljivih načel.

If you figure out a way to live without a master, any master, be sure to let the rest of us know, for you would be the first in the history of the world.



Verjetno se je treba strinjati, da upodobitev ideologije Doddovega duhovnega "gibanja za uresničitev potencialov" (The Cause) presega gole kritične aluzije na scientološki nauk "dianetike" (čeprav se v marsikateri točki nenavadno ujemata) in da Anderson v svoji sugestivno abstraktni izmuzljivosti — ki bolj kanalizira kakor analizira, obenem pa se izmika racionalni razlagi, — meri veliko dlje: vsaj na brezupno človekovo slo po psihosocialni trdnosti, njegovo prelaganje moralne odgovornosti na nosilce ideološke tradicije ter vprašanja verske indoktrinacije v času velikih družbeno-gospodarskih premikov. Freddie je v svoji destruktivni razrvanosti razpet med lojalnostjo ob obljubi, da ga lahko Dodd s svojimi zasliševalskimi seansami "procesiranja" (ki so podobne scientološkim "auditing" testom) osvobodi preteklih travm in nauči obvladovanja prvinskih impulzov, ter naraščajočim sumom, da gre samo za (pasivno-agresivnega) manipulatorja in šarlatana, ki kot samooklicani novodobni guru promovira lastno dejavnost. Njun intenziven odnos se zdi kot freudovska doppelgänger-kompenzacija, ki se vzajemno dopolnjuje in izničuje; oba se sprašujeta, ali ju lahko drugi kako "odreši". Ali lahko koga "odreši" že slepa vera v določeno (posvetno, versko, ideološko) institucijo, da ji zaupa svojo usodo?

Film bo gledalcem bodisi (zelo) všeč ali (sploh) ne, težko pa bo koga pustil ravnodušnega. Stavim, da bo o njem še veliko govora.

8 komentarjev:

  1. Me prav zanima, kaj mi bo naredil. Prav kmalu se spopadem z njim. Bomo videli.
    Tvoja članek dviguje optimizem in stopnjuje napetost ;)
    Vedno je zanimivo videti film ki polarizira občinstvo. Članek preberem po ogledu.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se kar strinjam z napisanim, bi bila pa moja številčna ocena za 1 nižja od tvoje. Enostavno mi Phoenixov lik ni sedel, kar je pri tem filmu velik hendikep.

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem kolebal med obema ocenama. Nazadnje sem dal višjo, že zaradi poguma režiserja oz. ustvarjalcev (in producentov), da posnamejo tak film.

    OdgovoriIzbriši
  4. Jaz ga hranim ze nekaj dni in sem prav cakal tale zapis :-) Cakam ga optimisticno, saj me reziser in Hoffman se nikoli nista pustila na cedilu, phoenix pa je tudi ocitno v sijajni formi.

    OdgovoriIzbriši
  5. Super napisano (kot ponavadi). Jaz sem pred filmom videl samo 1. trailer (teaser) in sem pričakoval drugačen film, tako da nisem bil popolnoma navdušen, si pa Joaquin po moje najbolj zasluži oskarja.

    OdgovoriIzbriši
  6. Opažam, da zadnje čase uporabljaš film kot predlogo za filozofska vprašanja in misli :) Sam sem sicer pristaš seciranja filma kot umetniškega dela - z vsemi zakoni in predpisi, predvsem pa slabosti, ki jih dober film ne bi smel imeti – in ne (le) kot sporočila, ki ga film nosi v sebi, a sem prepričan, da v tem primeru niti ni šlo drugače. Še vedno pa ne (oz. vsaj upam, da je tako) verjamem, da je The Master tako filozofsko globok kot npr. The Tree of Life ali Melancholia. Ja, super napisano. Se ga veselim še bolj ...

    OdgovoriIzbriši
  7. No ja, upam, da ne bluzim kar v tri krasne oz. si domišljam določene filozofske premise. :) Tega ni mogoče početi kar pri vsakem filmu, in tudi trudim se, da bi imel vsakokrat drugačen pristop. Trdim pa, da The Master ne bo všeč vsakomur. Zdi se mi kar precej drugačen od prejšnjih Andersonovih. (In mi je prav to bilo pravzaprav všeč.)

    OdgovoriIzbriši
  8. se ga veselim pa tudi izredno dobro izgleda vizualno umetniška režija,fotografija tudi režija...

    OdgovoriIzbriši