11. mar. 2013

Batman Begins (2005)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Uvodni del Nolanove na novo obujene netopirske franšize sem si pred kratkim ogledal, kaj vem, že tretjič ali četrtič — in se ob tem prav nemarno dolgočasil. Jasno, da vnovični ogledi kateregakoli filma nikoli ne prinašajo vznemirljivega občutka spoznavanja nečesa novega, a filmska umetnost je (vsaj zame) veliko več kot le sladek srh pričakovanja ob razpletanju neznane zgodbe. Posebej tedaj, ko ne gre za kakšno vsebinsko revolucionarno novost, ampak prav nasprotno: zgolj za nov pogled na dodobra utečeno substanco, drugačno perspektivo pri prikazovanju znanih likov in relacij ter posodobljen umetniški prijem pri pripovedni, vizualni in dramaturški podobi. Zdaj ko se je s sklepnim delom The Dark Knight Rises (2012) njegova trilogija zaključila in udobno zasidrala v cineastični spomin (jaz pa že končno strnem vtis o vseh treh delih), lahko v retrospektivi menda že bolj objektivno ugotavljam(o), kaj zares novega je Nolan prinesel s prenovljeno štorijo o Vitezu teme.



Nemara bi se utegnili strinjati, da je celostno močno prekosil Schumacherjeva betežna poskusa stripovske adaptacije oz. tretjega Batman Forever (1995) in četrtega Batman & Robin (1997), če že ni dosegel izvirne Burtonove različice Batman (1989) in njenega solidnega nadaljevanja Batman Returns (1992). No, vsaj po moje. Čisto iskreno se mi zdi, da stripovske predloge Nolanu niti ne ustrezajo najbolj, da se pri njem tozadevno marsikaj "izgubi s prevodom" in da je kljub svojemu inovativnemu ustvarjalnemu statusu podlegel običajnim producentsko-finančnim kompromisom, ki v krasnem novem svetu bučnih kinokompleksov težijo le še k puhli popkornovski zabavi. Težava ni v spektakularnosti in nepopustljivi akciji in posebnih učinkih; ampak v dejstvu, da cenena čutna izkušnja čedalje bolj kompenzira vsakršno trajno sporočilno vrednost. Po izvrstnem prvencu Following in še boljšem (zame celo njegovem najbolj posrečenem doslej) trilerju Memento (2000) se je začel kot scenarist in režiser že opotekati po oportunističnih hollywoodskih kolesnicah z rimejkom istoimenske kriminalke Insomnia (1997) norveškega režiserja Erika Skjoldbjærga in scenarista Nikolaja Frobeniusa — ki pa je ob vselej zanimivem Pacinu in naravnost briljantnem Robinu Williamsu nadvse gledljiv. Razen netopirske franšize se je pozneje preizkusil še s kostumsko čarovniško prispodobo o metafiktivni plati sedme umetnosti The Prestige (2006), a (me) je kljub obrtniško sijajni premisi zmotil s prevelikim odmikom od literarne predloge Christopherja Priesta in z nedorečenim deus ex machina zasukom konteksta v epilogu. V namišljeno meta-korelacijo med protagonistom in gledalcem se je podal še v svojem Izvoru (2010), ki pa žal spet kaže prepoznavne Nolanove simptome nepotrebnega dolgovezenja in zapletanja zgodbe, neobvladljivega števila likov in prevladovanja sloga nad vsebino. Nolan je z marsikaterim projektom komajda presegel malce pretencioznejši poletni blockbuster. V konformistično varni, malone formulaični maniri industrijske kino-potrošnje gre očitno (žal) po stopinjah svojega starejšega rojaka Ridleyja Scotta. Nekoliko v dvomih zato pričakujem(o) njegov prihodnji sci-fi projekt Interstellar.



Kakorkoli, da ne zaidem predaleč v špekulacije in osebne preference: Batman Begins se mi ne zdi slab film. (O čemer razen pozitivnega sprejema med gledalstvom priča tudi oskarjevska nominacija za kinematografijo in kopica drugih odličij.) Ljubiteljem stripovskega pravičnika v ogrinjalu oz. zagrenjenega bogataša z netopirsko krinko prinaša kratkočasen celovečerec za sobotni popoldan z na novo opredeljeno trendovsko zasnovo, ki se ponaša s prepričljiv(ejš)im osrednjim protagonistom in z njegovimi motivi za vigilantske podvige, z všečno arhetipskimi figurami ostarelega majordoma (Michael Caine), požrtvovalnega policijskega veterana (Gary Oldman) in zabavljaškega tehničnega svetovalca (Morgan Freeman) ter z nekaterimi zanimivimi antagonisti, med katerimi bržčas prednjači sijajni Joker v Vitezu teme (2008) z obrazom preminulega Heatha Ledgerja. Če pa nekoliko zahtevnejši uporabnik išče bolj pomenske in simbolno žlahtnejše plati zgodbe o junaku, trpinčenem z lastno vestjo in s pezo moralno dvoumnih vzgibov, bo moral vendarle poseči (tudi) po papirnatih grafičnih albumih.

3 komentarji:

  1. Je soliden, ampak kot si rekel se ne more kosati z Burtonovim Batmanom. Manka mu tistega strip filinga.

    Je pa pač Nolan mojster filmske obrti, kar je dokazal v vseh treh Batmanih, ki so narejeno vrhunsko. Moj osebni zmagovalec iz njegove trilogije, The Dark Knight.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kaj bolj pametnega od tega nimaš za ponovne oglede?

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaj bolj pametnega od tega TV med vikendom ponavadi pač ne ponuja.

    OdgovoriIzbriši