14. mar. 2013

Johnny Got His Gun (1971)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

James Dalton Trumbo (1905—1976) je bil socialno angažiran ameriški romanopisec in pronicljiv scenarist ter eden najbolj nadarjenih filmskih ustvarjalcev med t.i. hollywoodsko deseterico, ki je v času čarovniškega lova na komuniste končala na "črni listi" izobčencev zloglasne komisije republikanskega senatorja McCarthyja. Trumbo je bil avtor skoraj sedemdesetih scenarijev, med katerimi so tako legendarne stvaritve kot z oskarjem nagrajene Wylerjeve Rimske počitnice (1953) in z oskarjem nagrajeni Rapperjev The Brave One (1956), Premingerjev Exodus (1960), Kubrickov Spartak (1960), Schaffnerjev Metulj (1973), po njegovi smrti posneti Spielbergov Always (1989) ter mnoge druge. O življenju in političnih dejavnostih tega kontroverznega in sila ustvarjalnega pisca je režiser Peter Askin posnel zanimiv biografski dokumentarec Trumbo (2007).



I don't know whether I'm alive and dreaming or dead and remembering.

Dalton Trumbo je le nekaj let pred smrtjo režiral svoj edini film in sicer s scenarijem, prirejenem po lastni istoimenski knjigi Johnny Got His Gun iz leta 1939. Pretresljiva in navdihujoča protivojna drama nedvomno sodi med najbolj kultne filme iz burnih sedemdesetih (naslovna parafraza satirično cilja na razvpito geslo za novačenje vojaških rekrutov), ki pa se v času intenzivnih političnih manevrov Nixonove administracije za končanje vojaškega posega v Vietnamu med gledalstvom ni najbolj prijela (čeprav si je prislužila veliko nagrado žirije v Cannesu); pravi sloves in nesmrtni kinematografski status je dosegla šele pozneje. Tragična knjižna pripoved je med drugim navdihnila Jamesa Hetfielda in Larsa Ulricha, da sta leta 1988 napisala rokovsko balado One; z grammyjem v kategoriji Best Metal Performance nagrajena skladba (kar se je leta 1990 zgodilo prvič) je z družbenokritičnimi ostmi prerasla v najbolj priljubljeno pesem z albuma And Justice For All ter eno največjih uspešnic najslavnejše težkometalne zasedbe vseh časov.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Blogerski kolega s Filmskega platna je kultno dramo (upravičeno) uvrstil na lestvico "sedmih najbolj depresivnih" zgodb; dasiravno se (mi) zdi, da v enaki meri vzbuja tudi sočutje in navdih, ob tem pa (nedvomno cinično) zaigra še na domoljubna čustva. Srhljivo usodo osrednjega junaka je komajda mogoče doumeti: Joe Bonham (Timothy Bottoms) je po kruti igri ironije prav zadnji dan Velike vojne na evropski fronti hudo ranjen v eksploziji granate in naivnega mladega vojaka čaka neskončno trpljenje, ki je hujše od smrti — po operaciji ostane brez obeh rok in nog ter je z nepovratno poškodovanim obrazom še ob vid, voh, sluh in zmožnost govora. Ujet v pomilovanja vredni lupini izmaličenega telesa (tj. zgolj trupa in glave brez oči, nosu, ušes in ust) je nezmožen kakršnekoli komunikacije z zunanjim svetom, čeprav je s povsem nepoškodovanimi možgani pri polni zavesti. Vojaški zdravniki ga ohranjajo pri življenju, da bi s preiskavo zdravstvenega primera pomagali drugim ranjencem, sočutne bolničarke pa mu po svojih močeh in vesti lajšajo tegobe. Vse, kar doživlja in čuti Joe, so sanjski prebliski in ostanki zgodnjih spominov (skozi pastelne barvne sekvence) ter otroške blodnje o pogovorih s pokojnim očetom in z likom Jezusa (med surrealističnimi kadri zasičenih barv), pomešane z bežno slutnjo mučne stvarnosti (v črnobelih prizorih).



Trumbovemu prvencu (in edincu) se sicer nekoliko pozna režiserjeva neizkušenost, že tako arhaično podobo še poslabša lesen performans nekaterih likov, čustveno poudarjeni voice-over nepremičnega junaka pa se neenakomerno opoteka po meji med infantilno farso in patetiko — a z dobršno merico cineastične prizanesljivosti je mogoče odmisliti manj posrečene elemente filma ter se osredotočiti na njegovo trajno in univerzalno sporočilno plat. Razen očitne prispodobe o razčlovečenju posameznika (kot strahotni ceni vojnega oportunizma) prinaša tudi mnoge pretanjene pomenske odtenke transcendenčno filozofske, moralne, verske in politične alegorije o pristnosti in veljavi osnovnih človeških vrednot.

You're gonna make the world safe for democracy! —What is democracy? —Well it's never bright clear on myself. Like any other kind of government it's got something to do with young men killing each other, I believe.

1 komentar:

  1. Res močan film z nekaj odličnimi sporočili, kot npr. tem, ki si ga zapisal na koncu. Sicer pa tudi film, ki ob ogledu vzbuja močan občutek nelagodja, še posebej, če je gledalec sposoben vživljanja v karakterje. Ob spominu na Joeja in njegovo stanje me še vedno zmrazi.

    Also: MetallicA :avadodo:

    OdgovoriIzbriši