1. mar. 2013

Mama (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

K filmu so me pritegnile tri stvari: (a) izvršni producent Guillermo del Toro, čigar edinstvena El espinazo del diablo (2001) in El laberinto del fauno (2006) štejem med mojstrovine tega inovativnega filmskega ustvarjalca; (b) direktor fotografije Antonio Riestra, ki je kot snemalec sodeloval pri takih poslasticah kot Amores perros (2000), Frida (2002) in Pa negre (2010); ter (c) vselej prepričljiva kalifornijska rdečelaska Jessica Chastain, ki s svojo čutno prezenco popestri še tako povprečen film. (No ja, tudi danski glumač Nikolaj Coster-Waldau se mi je zdel v Bornedalovem trilerju Nattevagten zanimiv in sem se spraševal, kako se bo odrezal.) Natančnejše poizvedovanje je pokazalo, da je argentinski režiser videospotov Andrés Muschietti za osnovo uporabil svojo 3-minutno grozljivko Mamá (2008) ter jo s pomočjo scenarista Neila Crossa in svoje sestre Barbare raztegnil v celovečerec — po tistem, ko je kratkometražni umotvor na nekem evropskem festivalu menda navdušil del Tora.



Zasnova je pravzaprav razmeroma obetavna. Triletna Victoria (Megan Charpentier) in njena enoletna sestrica Lily (Isabelle Nélisse) sta po smrti staršev in spletu okoliščin zapuščeni v odmaknjeni, razpadajoči kolibi sredi gozda. Ko ju pet let pozneje slednjič najdejo, se oblasti sprašujejo, kako jima je uspelo preživeti v divjini. Sodišče dodeli deklici v oskrbo bratu dvojčku njunega pokojnega očeta Lucasu (Nikolaj), nekakšnemu umetniku, in njegovemu dekletu Annabel (Jessica), basistki pri rockovski zasedbi. Njuna prizadevanja vnovičnega socializiranja obeh travmatiziranih otrok se sčasoma obrestujejo; Annabel pa se skozi čudaške sanje čedalje bolj polašča preganjavica in prepričanje o tem, da se je skupaj s sestricama v hišo preselilo nekaj zloveščega. Terapije s posebnim pedagogom dr. Dreyfussom (Daniel Kash) razkrijejo, da deklici skrivaj komunicirata z nevidnim bitjem, ki mu pravita "mama"; in vse kaže, da posebej Victoria s svojo odkrito naklonjenostjo do Annabel izziva uničevalno ljubosumje nedoumljive entitete.
Mama je vizualno krasen film, pa tudi dovolj grozljiv, da prestraši še tako pogumnega gledalca. Klišeji številnih azijskih grozljivk, kjer okoli lezejo razne babe s črnimi lasmi prek obraza, so seveda vidni na vsakem koraku, toda to ne moti preveč, saj zna film suvereno, prepričljivo in samozavestno odleteti do konca, ki je, kot sem že povedal, čista nirvana in zares neverjetno dober zaključek zgodbe. Prav imate, Mama je brez dvoma ena boljših grozljivk zadnjega časa. —Iztok



Film se začne v drugi polovici izrazito pogrezati med fekalije kmalu po tistem, ko se naravnost razodene skrivnostna prikazen; s stopnjevanjem in z vztrajno redundanco nazadnje prestopi subtilno mejo med vzbujanjem psihološke groze in freudovskih strahov gledalca ter eksplicitno rabo posebnih učinkov oz. prikazom lika antagonista, ki ni nič drugega kot še eden v neskončni vrsti filmskih maščevalnih ženskih duhov. Kreativni dotik Guillerma del Tora, ki je znal z alegoričnostjo čustvenih ostankov krivičnosti in simbolizma psihosocialne patologije svojčas ustvarjati sijajne mitološke in arhetipske transcendenčne figure, je tukaj (kljub solidni vizualizaciji) komajda zaznati. Vrstijo se najbolj prežvečeni klišeji iz filmov tipa Ringu oz. Krog ali Ju-on (trzajoče premikanje grotesknih kreatur, bizarno prekrivanje stvarnosti s tenčico nadnaravnega, raziskovanje temačnih prostorov in iskanje izvirnih grehov, ceneni -BU!- poskoki, poskus pomiritve duhov preteklosti s katarzičnim razkritjem resnice), ki dokončno nazadujejo v skrajno nedomiseln razplet skrpucal tipa Glasniki zla in kulminirajo v patetičnem epilogu, ki skuša igrati na nekakšno čustveno noto materinskega čuta ali kaj. (Če številnih zgodbovnih lukenj in dramaturških nedoslednosti niti ne omenjam.) Ena najbolj zgrešenih vlog Chastainove ter še eden v nizu pozabe vrednih predstavnikov tega čedalje bolj pešajočega žanra.

2 komentarja:

  1. Eh, pričakoval sem več, sedaj bo pa očitno še počakal nekje v predal. Prav.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim, da bo res bolje, če daš prednost kateremu drugemu filmu, tega pa prihraniš za kakšen res dolgočasen deževen večer.

    OdgovoriIzbriši