28. mar. 2013

Watchmen (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Stripovski medij je nekaj posebnega in drugačnega, z lastnimi zapovedmi in pravili; čeprav ga po načinu vizualne komunikacije in avtorski sporočilnosti marsikdo umešča približno nekam med miselni svet knjige in percepcijo filma. (Recimo.) Adaptacije in preslikave zgodb iz enega medija v druge(ga) redko ohranijo draž ter ustvarjalni izraz izvirnika in so v polnovrednosti tozadevne priredbe prej izjema kot pravilo. Če smo konkretnejši: le malo filmskih ustvarjalcev je znalo ohraniti pretanjeno ravnovesje med umetniško izpovednostjo in grafičnim stilizmom oz. ikonografsko vrednostjo ter všečno filmsko pripovedno fluidnostjo. Vsekakor je te elemente stripa odlično razumel Robert Rodriguez, ko je (s Tarantinovo pomočjo) po istoimenskem stripu Franka Millerja posnel Sin City (2005); imenitno filmsko-stripovsko izkušnjo, ki je do danes (po mojem skromnem mnenju, kajpak) ni prekosil še nihče.

A roko na srce: med onimi, ki so se temu idealu (v igranem celovečercu) še najbolj približali, je bržčas tudi ameriški producent, scenarist in režiser ter velik stripovski navdušenec Zack Snyder. Po nekem drugem Millerjevem stripu je posnel svoj digitalni hiperstilizirani bojni spektakel This is Sparta!, pardon, 300 (2007), verjetno navdihnjen (tudi) z Mestom greha in le z manjšimi pripovednimi odstopanji konceptualno zvest prvotni grafični predlogi. Avtentični dramaturgiji oz. scenariju Davida Hayterja in Alexa R. Tseja je tam dodal svoj otipljivo prepoznaven, plastično trendovsko razkošen (in bogat s čutnimi stimulansi), neposreden vizualni slog, prepričljive igralske nastope in celostno produkcijsko vrednost na najvišji ravni. Vse to mu je uspelo tudi v tukajšnji zgodbi po kultnem istoimenskem stripu avtorja Alana Moora ter risarjev Dava Gibbonsa in Johna Higginsa iz leta 1986. (A žal v precej manjši meri, vsaj po moje, pri ekstravagantni vizualni cinemasturbaciji fantazmagoriji Sucker Punch, prvič po lastnem izvirnem scenariju.)

Zgodba je satirična paralela ameriškemu družbeno-političnemu dogajanju po drugi svetovni vojni in sledi hordi junakov, ki se zafrustrirani in stravmatizirani leta 1985 tako ali drugače spopadajo z vsakdanjikom, potem ko so leta njihove slave in supremacije, v katerih so ponosno branili ameriške barve, zaradi skeptičnosti javnosti o njihovi poštenosti in nepokvarjenosti že davno minila. Umor enega izmed članov nekdanje druščine, zloglasnega Comediana (Jeffrey Dean Morgan), obudi skupno preteklost okrutnega odpadnika Rorschacha (Jackie Earle Haley), megalomanskega intelektualca Ozymandiasa (Matthew Goode), mutiranega genija Dr. Manahattana (Billy Crudup), otopelega Batmana Nite Owla (Patrick Wilson) in zavrte lepotice Silk Spectre (Malin Ackerman) ter jo poveže s tiktakajočo Uro pogube, ki napoveduje bližajoči jedrski obračun Združenih držav s Sovjetsko zvezo. —Jan G.

Grafični roman Watchmen pa ni le sijajna politična satira manipulativnega ameriškega imperializma in njegove nasilne ekspanzionistične administracije (s paradigmo superjunakov v alternativni zgodovinski realnosti ob naraščajoči paranoji hladne vojne med velesilama), temveč tudi — ali predvsem — pretanjena metafikcijska paralela, tj. strip o mitologiji stripa. Prvič, s sofisticirano strukturo prepletenih zgodbovnih niti in prispodobo o relativni etiki oz. dvojni morali pravičniških figur, simbolično prikazano v mračni stripovski (v filmu pa animirani) pustolovski gusarski podzgodbi Tales of the Black Freighter; in drugič, z domiselno dekonstrukcijo superherojskih arhetipov (ki so na rovaš družbenokritičnih osti skrajno cinični, nihilistični, sebični in nasilni — a nikakor ne enodimenzionalni in črno-beli — ter delujejo kot groteskna parodija reaganovskega militarizma), ki v osrednjih zakrinkanih protagonistih utelešajo kombinirane značajske lastnosti kar večine risanih superjunakov; vsakdo od njih subtilno (in načrtno) "spominja" na kakšno obstoječo stripovsko figuro. V ospredje večplastne pripovedi postavlja dilemo o legitimnosti politične moči, izraženo v naslovni frazi (lat. "Quis custodiet ipsos custodes?" oz. "Kdo nadzoruje nadzornike?" je slovito geslo starorimskega pesnika Decimusa Iuniusa Iuvenalisa v njegovih satiričnih spisih), in meri na filozofsko načelo družbene upravičenosti najvišje oblasti ter konsenza o prenosu pravice do odločanja na izbrani politični vrh. Če je moč državniške entitete neskončna (ker ji to omogoča etika nasilne dominacije — z manjšo pomočjo vsemogočnega "supermoža" oz. mutiranega jedrskega fizika Dr. Manhattna), ali je tudi etika delovanja za najvišje cilje absolutna, ali pa na vseh ravneh nujno podlega človeškemu pohlepu in njegovim hibam — in je torej nesmiselno verjeti v kakršenkoli konstruktivni razvoj človeške nravi? (Če smo še bolj cinični: je logično milostno uničiti človeštvo ali preprosto počakati, da se uniči samo?) In nemara še pomembnejše: ali ima večjo veljavo statistično izražena kolektivna "pravica" na večinski ravni (ki jo uveljavlja genij z božjim kompleksom Adrian Veidt oz. superjunak Ozymandias) ali populistično, pogosto ozkogledo in ekstremistično, poulično moralno zadoščenje (ki ga kot brezkompromisno "resnico" zagovarja Rorschach); ali pa je slednjič pomembno le preživeti ter modro oportunistično (ali pak idealistično), tukaj in zdaj, sprevideti obe pomanjkljivi in dopolnjujoči se plati medalje (kot se trudi širšo sliko zaznati Dan Dreiberg oz. superjunak Nite Owl), brez moralnih iluzij o pravilnosti legitimizma? Potemtakem niso na mestu niti fatalistično malodušje niti pretenzije o neomejenih možnostih zdravega razuma, temveč zgolj lucidna ironija (samo)zavedanja, da je vse skupaj samo neznansko posrečena kozmična šala; tako kot kaplja krvi na priponki z ikono rumenega smeška.
Batman in Batgirl, vesoljski porno, viagra na dveh nogah, hladna vojna, špekulacija o tem, kaj bi se zgodilo, če bi na oblasti ostal Richard Nixon, Contact, Iron Man, Blade Runner, Apokalipsa zdaj, Možje X, Super Man, Fantastični štirje, The Warriors in še kakih dvesto drugih filmov, dvesto drugih tematik, podzgodbic in pizdarij, ki so jih vtaknili v tole zmešnjavo, kjer je vsega preveč in vsega več kot dovolj. [...] Toda kaj, ko ni ne tič in ne miš, če povemo po domače, pa četudi se tič ves čas vidi v prvem planu. No ja, tič je le del Doktorja Manhattna (Billy Crudup), možakarja, ki orgazme čara z elektriko in ki ga je jedrska nesreča spremenila v viagro na dveh nogah. Saj veste, modra tabletka, ki obljublja neskončno erekcijo. Tip je namreč moder kot morje, nabildan kot kralj Leonidas iz 300 in nevaren kot surfer iz Fantastičnih štiri, le da je na strani dobrih in da tuhta, kako bi naš planet rešil pred tretjo svetovno vojno. —Iztok



Kar zadeva Varuhe: ogleda, posedovanja in razprave vredna se mi zdi izključno montažna različica Ultimate Cut (z impresivno dolžino dobrih treh ur in pol zahteva dobršno mero filmske kondicije), ki je konec leta 2009 izšla na štirih ploščkih DVD. Seveda razumem, da je ekonomska logika filmske industrije narekovala kompromis, vendar je v prvotni inačici za kinodvorane zgodba skrajšana in okrnjena za nekatere pomembne tematske poudarke, zato deluje nedosledno in zmedeno ter ne odraža pomenskega veličastja tega legendarnega stripa. Mimogrede: fantastična naslovna sekvenca, glasbeno podložena z nesmrtno Dylanovo balado The Times They Are a-Changin', je menda eden od mojih najljubših filmskih uvodov.

9 komentarjev:

  1. res praktično popolna priredba, vendar studio gotovo ni bil najbolj navdušen nad "zgolj" 185 milijoni v blagajnah :P; fino je videti, da si kljub temu še upajo financirati takšne projekte

    snyder se odlično odreže, ko režira priredbe drugih avtorjev, naj še naprej počne to, njegovi solo poskusi so bolj borni

    OdgovoriIzbriši
  2. Whoa, top recenzija. Ta mi je zelo pri srcu. Tematsko zanimiv, vizualno popoln.

    OdgovoriIzbriši
  3. Enostavno odlicen film! Kar se mene tice je povsem blizu Sin cityju. Zares imenitno spoliran, vrhunsko posnet in poln odlicnih referenc. Drzi pa, da triurna verzija zahteva 120% predanost tekom ogleda. Zagotovo ga zelim v bliznji prihodnosti videti se enkrat.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tele verzije še nisem uspel pogledati. Kot naročeno za 7 stripovskih ekranizacij :D

    OdgovoriIzbriši
  5. O ja, Varuhi definitivno so za na lestvico. (^_^) A kot rečeno, edina verodostojna verzija se mi zdi tista Ultimativna, vse drugo je pomensko pomanjkljiv in zgodbovno okrnjen kompromis.

    OdgovoriIzbriši
  6. Ne bi rad načenjal nove vojne, ampak kako je pa tu izzy zgrešil poanto, to pa ne morš verjet.

    OdgovoriIzbriši
  7. Nič novega. :) Izzyju se z določenimi stvarmi pač ne da ukvarjati. Recimo z razmišljanjem.

    OdgovoriIzbriši
  8. Najbolj carsko je bilo, ko je v recenziji Cloud Atlas napisal, da zgodba skoči v daljno preteklost, čeprav v resnici skoči v prihodnost :D. Model ni dojel, da to, da prihodnost zgleda kot preteklost, nosi nek pomen. Niti ostanki visoke tehnologije in ogromnih stolpnic ga niso prepričali, da morda vseeno ne gledamo "daljne preteklosti", temveč daljno prihodnost, kjer je človek poskrbel, da je šla zemlja k vragu in se je civilizacija vrnila nazaj haha.

    OdgovoriIzbriši
  9. Pri banalni najstniški drama Perks of Being Wallflower je tudi zgrešil najbolj preproste a najbolj pomembne vsebinske stvari (mati, teta) vseeno pa bil nadvse zadovoljen s filmom.

    OdgovoriIzbriši