18. apr. 2013

Antichrist (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Lars von Trier bi bil lahko eden od tistih (filmskih) umetnikov, ki pregovorno hodijo po nelagodni meji med genialnostjo in norostjo; dasiravno se je ob nekaterih že tako čudaških izjavah na tiskovni konferenci v Cannesu (cinično? iskreno? v trenutku neprištevnosti?) oklical za najboljšega režiserja vseh časov. Ampak glejte, tudi jaz se lahko recimo imam za the best recenzista™ ever, pa to en drek pomeni, kajti [A] lastna hvala se pod mizo val'a, in [B] umetnik že po definiciji ne more objektivno ocenjevati oz. ne sme interpretirati lastnih stvaritev — med drugim iz nekega obče zdravorazumskega razloga: ker (običajno) niso namenjene njemu samemu, temveč širši, nevedni, ceneno prozaični in k posploševanju nagnjeni javnosti. (Razen, če ni tako. V tem primeru pa ne gre za umetnost.)

Zgodba je razdeljena na štiri poglavja, šokantno pa jih načne upočasnjen, črno bel prolog, v katerem spolni akt zakoncev (Willem Dafoe in Charlotte Gainsbourg) pospremi tragična smrt njunega sina. Nadaljevanje prinese ženino globoko žalost in obup ter resne psihološke travme, ki se jih mož, po profesiji terapevt, nameni ugnati v osamljeni kajži sredi gozda. Eksplicitni in trpki prikazi bridkosti in gorja ob soočanju s kruto realnostjo se daleč od urbane civilizacije postopno sprevračajo v nedoumljive bizarnosti, ki jih narekuje zlovešča narava — tako tista okoli njiju kot njuna sama. Von Trier tematski tok spelje na mlin zlonamernosti in izprijenosti ženskega duha, konfuzne in moralno sporne namige pa podkrepi z zajetno mero krščanske in poganske simbolike ter frontalnimi prizori spolnega nasilja. —Jan G.

Pri pomenski in tematski analizi njegovega estetsko visoko stiliziranega in simbolno bogatega ekscesa je marsikdo izhajal iz zakulisja življenja kontroverznega danskega režiserja: predvsem njegovega domnevnega (latentnega) sovraštva do žensk in mučnih obdobij klinične depresije, med katerimi naj bi bil nezmožen kakršnegakoli ustvarjanja. Oboje naj bi von Trier katarzično vnesel (in se s tem "ozdravil") v svoj artistični umotvor in oboje naj bi bilo odraz freudovskih travm po izpovedi njegove matere, ki je šele na smrtni postelji leta 1989 priznala, da njen mož v resnici ni bil Larsov biološki oče. Dečkov roditelj in vzgojitelj je bil "prijazen, vendar neodločen in šibak mož brez višjih ciljev" — zaplodil pa ga je materin nekdanji delodajalec Fritz Michael Hartmann, klasični glasbenik strogih krščanskih načel in domnevni sodelavec odporniškega gibanja zoper naciste med nemško okupacijo Danske. Po nekaj nerodnih srečanjih je njegov pravi oče prekinil stike z biološkim sinom (umrl je leta 2000), von Trier pa je pozneje (morda v znak sprave in kot poskus čustvenega odmika od "nepravega" očeta) presenetljivo sprejel katoliško vero. (Leta 2009 je pa menda spet izjavil, da je v resnici "precej slab katolik" in da je po prepričanju "bolj ateist".)



Je potemtakem nenavadno, da so Larsove izpovedne motive krojili občutki krivde ter vprašanja etike in vere, njegov nasprotujoči si moralni nazor pa je zanimivo (morda celo nehote) blizu načelom Friedricha Nietzscheja? (Leta 2007 je von Trier nastopil kot pripovedovalec v filmu De unge år: Erik Nietzsche sagaen del 1, posnetem po njegovem scenariju.) Slavni nemški filozof je namreč tik pred dokončnim živčnim zlomom leta 1895 izdal odmevno razpravo Der Antichrist — ki s provokativnim naslovom (dvoumnost besedne igre Kristus/kristjan se je pri prevodih izgubila) ne meri na biblijski lik Antikrista, temveč na kritiko krščanskih institucij. Nietzsche sam je antikrist(jan), ko govori o "morali gospodarja" (ki tehta posledice dejanj, njeni vrlini pa sta ponos in moč) kot nasprotju "morali sužnja" (ki tehta namen dejanj, njeni vrlini pa sta ponižnost in sočutnost) in zavrača nekatere najosnovnejše vrednote zahodnjaške krščanske paradigme. Po Nietzscheju sta vera in zaupanje v cerkvene instutucije (ki predstavljajo utelešenje korupcije, nemoralnosti in dvoličnosti) prinesla hinavski odmik od zdravega razuma in naravnega reda (kot kritično nasprotje morali sočutja in nihilizmu Arthurja Schopenhauerja). Človek je v etično-razvojnem smislu spontana žival brez prirojenih načel, onkraj dobrega in zla; lažno "usmiljena" krščanska indoktrinacija pa mu je z arhetipom izvirnega greha vcepila krivdo in ga naredila šibkega, depresivnega, celo samouničevalnega. V verskih dogmah uči, da je trpljenje odraz svetosti in da so mučeniki dokaz veljave religije; v resnici pa krščanski nauki izražajo sovraštvo do narave ter prinašajo dekadenco in propad idealov; krščanski bog je negacija življenja samega. Bog je mrtev.
Antichrist zgleda kot Von Trierjeva inačica mojstrovine Misery, kot porno inačica videospota Please Don’t Leave Me pevke Pink in kot ultimativna odrešitev, ali če hočete, ultimativno očiščenje, kjer si partnerja pohabita genitalije. To ni Cesarstvo čutil iz leta 1976, to je čisti freak show, še en Hard Candy, ali še bolje, še en I Spit on Your Grave, ki ga je pač režiral svetovno priznani režiser, ki se je z zelo eksplicitnimi prizori seksa srečal že v filmih Lom valov in Idioti. Art pornič, ki šokira in žal tudi dolgočasi. [...] Zelo nazoren film, z jasno željo po šokiranju gledalcev in z idejo, da si lahko priznani režiser dovoli prav vse. V bistvu poceni trik in prekrivanje klišejske in večkrat videne zgodbe, ki gre tokrat pač pošteno čez rob. —Iztok

Za navidez konvencionalnim pročeljem družbenih norm se po lynchevsko skrivata patologija in gniloba. Verske aluzije se pri von Trierju ne zrcalijo le v pandemonski boschovski pokrajini (ki v nekaterih prizorih spomni na sloviti triptih Vrt zemeljskih naslad) in sprevrženem freudovskem imaginariju (lisičja luknja kot vagina, posušeno drevesno deblo kot falus), temveč tudi v alegoričnem prikazu svetopisemskih motivov. Gozdni "paradiž" oz. Eden je kraj vzajemnega očiščenja žalujočega zakonskega para in vir prvinskih strahov, njegovi "trije berači" oz. Žalost (srna z mrtvorojenim mladičem), Bolečina (lastno drobovje trgajoča lisica) in Obup (v tla zakopani krokar) pa so videti kot poganska antiteza treh modrecev/kraljev, ki so novorojenemu Jezusu v dar prinesli zlato (simbol kraljestva na Zemlji), kadilo (simbol božanskosti) in dišeče olje mire (simbol smrti); ko se te mitske živali prikažejo smrtniku, menda vselej nekdo umre. (Bodisi simbolično ali dejansko.) Odrešitve torej ne gre pričakovati in slednjič bo zavladal Kaos.



Njegova dvoumna usoda (je tisto jagodičje strupeno, zaključni privid pa plod predsmrtnih halucinacij?) in njena eksplicitna kazen (rezanje klitorisa) sta dovolj očitni — kakšna pa sta njuna greha? Njena krivda je v preveč svobodomiselnem izražanju principa ženskosti (v srednjem veku so na grmadah sežigali tovrstne "čarovnice") in egoističnem predajanju užitkom (med ekstazo spolnega odnosa je v resnici videla, da bo sin omahnil skozi okno), on pa je bil v svoji intelektualistični aroganci preveč zaverovan v očiščevalno moč psihoanalize in logiko razumskih načel. (Charlotte Gainsbourg je v intervjujih priznala, kako je imela občutek, da v prenesenem pomenu igra samega von Trierja, ki se skuša maščevati psihiatru.) Ona se je tiraniji vsiljenega patriarhalnega racionalizma nezavedno upirala z disertacijo o zgodovinskem pobijanju žensk in naklepnim pohabljenjem dečkovih stopal z napačnim obuvanjem čevljev (med usodnim uvodom je namenoma utišala otroški monitor; eterična Händelova arija Lascia ch'io pianga iz njegove opere Rinaldo pa, ironično, govori o osvoboditvi izpod okovov), on pa ni hotel razumeti zlonamerne kaotičnosti narave (ter neobvladljive "obsedenosti" žensk) in se je s privzgojeno iluzijo o nadzoru za vsako ceno tragično slepil glede žalovanja, zmožnosti prebolevanja in civilizacijske delitve spolnih vlog. Ejakulirana kri je nemara skromno povračilo za tisočletno trpljenje podrejenih žensk, vendar se je tudi nesmiselno zoperstavljati in pravičniško soditi o tistem, kar je — v vsej bizarni nedoumljivosti — kot neločljiva človeška bit prav tako del narave.

34 komentarjev:

  1. Odlično spisano, saj tale opis popelje film na višjo raven in ob prebranem me je zamikalo, da bi mu dal še eno priložnost. V prvo me je navdihovala samo perfektna fotografija.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kje pa vidiš slabe strani filma (sodim po tvoji oceni)? Saj veš, kako je … Film se ne meri kako je dober, ampak kako je slab. Kar pomeni: tudi iz najneizvirnejše zgodbe ali enolične (dolgočasne) lokacije se lahko naredi odličen film, če le nimaš problemov s klišejskimi liki, luknjami v scenariju, manipuliranjem, nihanjem v tempu oz. z vsem, kar film lahko naredi slab.

    Pa še to …

    Sam sem imel prakso opisovanja filmov na način, ki si ga je film zaslužil. Če je film žalil mojo inteligenco, je takšen – posmehljiv – zapis dobil tudi film. Če je od mene zahteval nekaj globljega, sem se mu poskušal tako tudi posvetiti. Takšen način opažam včasih tudi pri tebi in tudi tokrat nisi naredil izjeme, pa vendar se postavlja vprašanje, če si to von Trier tudi zasluži? Kajti, če vidimo njegovo ime, posledično naenkrat vidimo v vsakem gibu, v vsakem detajlu, nekakšno sporočilo, skrito simboliko … Po spletu začnejo krožiti teorije o tem in onem, kar si nek manj znan režiser ne bi mogel privoščiti (glej slovenska Arheo ali Circus Fantasticus, ki nista našla takšnega zanimanja – kaj bi bilo, če bi ju režiral von Trier?). Zato vprašanje: je lahko za dvoumnost, različne razlage (glej tudi Melanholijo) kriva tudi režiserjeva površnost ali pa celo dilema, kako nekaj izpeljati, pa potem pustiti nedokončano, češ, gledalec si bo že po svoje interpretiral: »vidim, ker hočem videti.«

    OdgovoriIzbriši
  3. Ne pozabimo, Von Tier je mosjter manipuliranja in propagande.

    OdgovoriIzbriši
  4. Cosmo: sprašuješ, zakaj taka ocena (in ne višja, recimo)?

    1. V resnici nisem preveč ljubitelj pretencioznih in zapletenih eksistencialnih dram oz. mi sedejo bolj izjemoma. Tako kot praviš tudi sam, raje imam preprosto in še tako banalno zgodbo, prikazano na človeški, originalen način, ob odlični igralski predstavi. Beri: Mike Leigh, moj nesporni favorit. Glede opisovanja filmov: točno tako kot praviš, se strinjam.

    2. Čeprav se zavedam, da je film predvsem vizualni pripovedni medij, sem občutljiv za artistično preseravanje oz. style over substance in se vedno vprašam, ali bi se dalo kakšno stvar povedati tudi brez določene eksplicitnosti. Nisem kakšen purist in še manj zadrgnjeni tradicionalist, le da se mi vizualna cinemasturbacija zdi cenena reč in nepotrebno odvračanje pozornosti od substance.

    3. Kljub zgoraj napisanemu se mi zdi trapasto film odpraviti z oceno, da gre zgolj za ceneno šokiranje. Zakaj naj bi von Trier šokiral in koga? Da bi opozoril nase? Taki infantilni gartnerizmi - skupaj s tipično tezo, da je von Trier mizoginist - so tipična razlaga tistih, ki se jim ne da (ali ne znajo) razmišljati.

    4. Seveda pa von Trier vendarle ni Kubrick ali Scorsese in verjetno kakšno stvar naredi iz golega oportunizma oz. trendovske finančne nuje. Tega mu pač ne morem zameriti, če je celostna podoba dobra in trajna. Menim, da je Antikrist pristen, iskren in zelo oseben von Trierjev izraz. To pa spoštujem.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ja, tvoj spis sem danes prvič bral na telefonu in na njem mi ne kaže ocene (starejši tip telefona, ki namesto slik kaže čudne znake), zato sem bil doma skoraj razočaran, ko sem videl „le“ 7. Zato ravno sprašujem, kaj te je pri filmu najbolj motilo?

    In tako kot praviš … tudi von Trier si ne more privoščiti finančnih polomov, vseeno pa ima dovolj velik prostor (+ dobropis iz prejšnjih filmov) za „svoje“ ideje, ki so lahko tudi trend ali oportunizem. Za razliko od naših snemalcev, ki se najbolj spopadajo prav s tem vprašanjem: za koga naj sploh snemam? Za art gledalce - ki bi mi med insajderi lahko prinesli svetovno slavo - sem premalo pomemben ali za ostale/manj zahtevne gledalce (beri: Gremo mi po svoje) - za kar pa sem preveč „pameten“, a denar, predvsem pa naslednji projekt, vseeno potrebujem?

    Saj ne, da bi se primerjal s profiji, pa vendar tudi pri svojih filmih to opažam. Prav neverjetno je, kakšne teorije ali nora vprašanja postavljajo eni ljudje (za tiste tri, ki so seznanjeni z mojimi izdelki: „kakšen pa je zdaj njegov najsrečnejši dan? Je Joško zdaj govoril ali ne? Itd.) Pri zadnjem (Le sodnik …) je šlo celo tako daleč, da sem jih med stotimi vprašanimi naštel le peščico, ki so razumeli bistvo oz. sporočilo filma. Sedaj pa ne vem, če je krivda na meni (sem premalo/preslabo pojasnil) ali je krivda v filmsko pol-pismenem (ne, ne mislim norem) občinstvu, ki povrh vsega še preskakujejo kratki film?

    Skratka, zelo težko je snemati, če ne poznaš svoje ciljne publike, še težje pa, če jo poznaš (pri meni: teta, sosed, sodelavec ...). In tako smo spet pri von Trieru (pri njem: pikolovski intelektualci), ki so ga ta in verjetno mnoga ostala vprašanja pripeljala do psihiatrije.

    OdgovoriIzbriši
  6. In kaj je naredil iz golega oportunizma oz. finančne nuje? Ravno von Trier je eden zelo redkih še delujočih režiserjev, ki jasno sledi svoji viziji in se oddaljuje od priljubljenih trendov. Pa (popolnoma hipotetično seveda) tudi, če bi naredil kaj v tej smeri, to nima nobenega vpliva na [i]kvaliteto[/i] filma, če le-ta ostane konsistenten. Gre se le za tvoje neposrečeno ustvarjanje pretenciozno objektivne razlike med von Trierjem (ki je veliko večji umetnik od Scorseseje - seveda gre le za delitev filmske umetnosti in filmske industrije, in ne za razliko v mojem dejanskem navdušenjem nad katerim od njiju) in konsenzualno bolj priznanimi režiserji.
    Se pa načeloma strinjam, da bi lahko von Trierjevo delo povezali z masturbacijo,vseeno pa ta ni primerljiva s tvojo intelektualistično nad hollywoodskim sranjem.

    OdgovoriIzbriši
  7. Anonimni: s svojim kvazi-razumniškim drkanjem me sicer ne impresioniraš (piši preprosto, če ne znaš zapleteno, lepo prosim), ampak VSAK film nastane predvsem z motivom zaslužka. Vseeno je, kaj von Trier hoče in misli, saj penezi, ki omogočijo nastanek filma, niso njegovi. Saj razumeš, kaj hočem povedati?

    OdgovoriIzbriši
  8. Wow, sem pa pričakoval tisto tipično lažno skromnost. Vsaj enkrat si me presenetil v pozitivnem smislu.

    Sicer ti pa svetujem, da si včasih ogledaš kakšen resnejši film. Ponujajo tisto kar ti iščeš v hollywoodu.

    OdgovoriIzbriši
  9. "In kaj je naredil iz golega oportunizma oz. finančne nuje?" No, ne tako grobo jemati vsako zapisano besedo ... Še vedno je filmoljub ( v večini) pisal le dobro o von Trierju. Prav tako ne moreš tako zagotovo trditi, da režiser jasno sledi svoji viziji? Kaj pa če snema le zaradi tega, ker se to od njega pričakuje (možni vzroki za psihične težave)? Že nad njegovim naslednjim projektom jih je mnogo zavdihnilo, češ von Trier, ne rabiš tega.
    Dejstvo je tudi, da je svoje domnevne poskuse šokiranja nekoč predstavil na drugačem, bolj zrelejši način. Takšnega bi ga rad znova gledal ...

    OdgovoriIzbriši
  10. Filmoljub je utelešenje arogance, narcisizma in pretencioznosti. Vse to se najbolj jasno kaže v detajlih in prav po njih je treba udariti.
    Se pa definitivno strinjam s tabo, čeprav mislim, da imajo oz. so imeli njegovi zrelejši projekti večji finančni potencial in to da jih Antichrist ne dosega, ni posledica česarkoli povezanega s financami. Mogoče so to pač njegove psihične težave ali kar koli drugega, oportunizem po mojem mnenju to ni.

    OdgovoriIzbriši
  11. P.S. Ne moti me, da je filmoljub napisal kakšno besedo proti von Trierju, ponavadi namreč razumem kritike na njegov račun (troll, itd.). Motijo me neutemeljene kritike na prvo žogo, ki so tam samo zato, da filmoljub pokaže, da razume in se strinja s konsenzom filmse stroke.

    OdgovoriIzbriši
  12. Konsenz glede hierarhije in ne detajlov seveda.

    OdgovoriIzbriši
  13. To, da se strinjam s konsenzom filmske stroke, seveda ne drži. Očitno me ne bereš dovolj natančno ali dovolj dolgo. Pa ne pravim, da bi me moral. In mimogrede: ocena 7 je po mojih kriterijih (ki seveda niso absolutni, a se vsaj trudim, da bi bili konsistentni) zelo dobra. Vsekakor pa se mi Antikrist ne zdi von Trierjev vrhunec oz. najbolj posrečen film. če se tukaj ne strinjamo, verjetno nima smisla razpravljati.

    OdgovoriIzbriši
  14. Nikakor me ne moti tvoje mnenje o filmu, celo strinjam se z njim. Zmotil me je samo komentar o oportunizmu, ki je bil neverjetno prisiljen in zgrešen. Posledično sem šel v splošnejše mnenje o tvojem pisanju nasploh (intelektualistična masturbacija na banalne hollywoodske filme z minimalnim odstopanjem od konsenza). Zakaj ne pišeš o filmih, ki imajo več globine, če se z njimi ukvarjaš poglobljeno vsebinsko? Me pa zelo zanima kdaj in kje je bilo tvoje mnenje drastično drugačno od konsenza?

    OdgovoriIzbriši
  15. Oportunizem je med drugim prav to, da se njegov film kaže kot šokanten in provokativen -- ne glede na to, ali je bil to njegov prvotni namen. Upam, da je to razumljivo.

    Pišem o filmih, ki jih po raznih naključjih in sproti vidim, bodisi v kinu ali doma, bodisi aktualnih ali ne -- in enako počnem že dobrih pet let. Zgolj za zabavo in kot hobi. Nikoli tudi nisem skrival svoje pretežno mainstreamovske nagnjenosti, saj film še vedno v povprečju dojemam kot entertainment in se ne trudim biti zlagan in pretenciozen artfag.

    Glede ocen: sodim, da se moje mnenje v največ 3/4 primerih kolikor toliko ujema s konsenzom. In bodi direkten, če že govoriš o tem - v mislih imaš oceno na IMDb, kajne? Samo, moraš vedeti, da to NI konsenz, ampak statistično mnenje pretežno najstniškega internetnega občestva.

    OdgovoriIzbriši
  16. von Trier je ves čas šokanten in provokativen (predvsem provokativen), ne moreš Antichrista zaradi tega obtoževati oportunizma. Ti si pisal o financah. In s tega vidika je imel Antichrist najmanjši potencial (o potencialu govorim, ker ne bom preverjal zaslužka posameznih filmov) od vseh njegovih večjih projektov, ravno zaradi dodatne šokantnosti.

    Me pa preseneča, da se osredotočaš na mainstream. Tudi kaj bolj umetniškega je lahko povsem zabavno in kratkočasno. Sploh če gledaš predvsem na vsebino.
    By the way, upam da si se samo nespretno izrazil in dejansko ne dojemaš ljubiteljev filma kot umetnosti kot zlagane in pretenciozne. Če pa govoriš samo zase, te pa popolnoma razumem, zakaj ostajaš pri mainstreamu, čeprav sem mislil, da bi ti kaj resnejšega lahko prineslo več zadovoljstva.

    Kakšen IMDB? Govorim o nekem splošnem ugledu filmov. Nisem te še videl oceniti neke klasike pod 7, 90% jih dobi vsaj 8. Tudi pri novejših filmih si neverjetno blizu kriškemu konsenzu. Niti ni kakšnega sledu o kakšnem guilty pleasure filmu. Mislim, da bi za vsak film, ki si ga obravnaval zadel tvojo oceno z maksimalnim odstopanjem 2.

    OdgovoriIzbriši
  17. Z oportunizmom sem odgovoril na Cosmopapijevo ugotovitev, da se določeni motivi zdijo nedokončani ali nedosledni. NI rečeno, da je vse tako, kot si je zamislil režiser, saj ni edini, ki odloča (celo o vsebini ne). Samo to.

    Če ne poznaš proračuna in finančne konstrukcije filmov, potem ne vem, od kod informacija o kakršnemkoli potencialu.

    Na mainstream se ne osredotočam, pač pa je to tisto, kar najpogosteje gledam (in potem o tem pišem). Spremljam tudi precej neodvisne produkcije, medtem ko me izraziti umetniški ekscesi in obskurne filmske študije neznanih ustvarjalcev preprosto ne zanimajo. Kogar zanimajo, bo gotovo našel kaj o tem na internetu, pri meni pač ne.

    Seveda ne dojemam ljubiteljev filma kot umetnosti kot zlagane in pretenciozne in tega nisem niti napisal. Pravim, da bi bil jaz tak, če bi se pretvarjal, da sem nekaj, kar v resnici nisem.

    Tvoj "splošni ugled filmov" je docela subjektivna in arbitralna oznaka oz. čista špekulacija. In klasike so mi v povprečju bolj všeč, zato jih tudi bolje ocenim. Tista oznaka "moj vtis" namreč pomeni zgolj in samo to: moj subjektivni vtis. To v bistvu še klasična ocena ni. Guilty pleasure filmov pa lahko najdeš kar nekaj, samo vprašanje je spet, ali so to zate isti filmi kot zame. In spet sva pri popolni subjektivnosti, ki je tudi nikoli nisem skrival.

    Da bi zadel mojo "oceno", se mi pa zdi pohvalno in celo kompliment zame. To pomeni, da sem (vsaj) dosleden -- za razliko od ... hm, koga bi lahko omenil ... Gartnerja, ki ocenjuje filme zgolj in samo na osnovi trenutnega infantilnega čustvenega vzburjenja z najmanjšim vsebinskim skupnim imenovalcem ter na prvo žogo in brez kakršnekoli komparativne vrednosti.

    OdgovoriIzbriši
  18. Seveda lahko govorim o potencialu, saj poznam filme in vem, da je bil Antichrist od vsega začetka praktično obsojen na finančni neuspeh. Zato ne moreš govoriti o nekem finančnem oportunizmu, ker pri Antichristu o njem ni ne duha ne sluha.

    Se mi je zdelo, da govoriš o sebi, ampak izrazil si se zelo dvoumno, kot da kategoriziraš vse ljubitelje umetnosti kot zlagane in pretenciozne. Na kar si ponovno namignil zaničevalnim prizvokom pri "umetniških ekscesih in obskurnih filmskih študijah".

    Splošni ugled filmov niti ni tako zelo čista špekulacija. Boter uživa velik ugled, Jack and Jill je sprejet kot totalno sranje, Beasts of Southern Wild je najprijetnejše presenečenje leta. Vsak film se da vsaj približno kategorizirati. Ti od tega praktično ne odstopaš. Brez da pogledam na tvoje ocene ti povem, da si Botra ocenil z 8-10, Jack&Jill z 1-3 in Zveri s 7-9. Prav s perspektive govorim, ko pravim, da ne vidim guilty pleasure filmov; ničesar, kar naj bi si glede na ugled zaslužilo nizko oceno, ne dobi visoke. Kje je tvoj guilty pleasure? Ga ocenjuješ tako, kot da te ne bi zabaval ali navdušil?
    Pustiva Gartnerja, ki je vaški posebnež in nič več, ampak film je umetnost in umetnost je subjektivna. Doslednost niti ni tako zelo pozitivna. S tem film kažeš kot nekaj objektivnega, neosebnega, kar je absolutno narobe. Pri Gartnerju, čeprav je verjetno največji idiot, kar sem jih srečal na spletu, tega ni.

    OdgovoriIzbriši
  19. Produkcija Antikrista je bila najprej vsaj enkrat prestavljena (po krivdi producenta), pozneje pa je potekala med hudimi simptomi depresije von Trierja. Verjetno se strinjaš, da je moral (nekdo) vztrajno prepričevati producente, da je v takih okoliščinah do filma sploh prišlo. In praviš, da o kakršnemkoli oportunizmu (beri: kompromisih) ni bilo ne duha ne sluha? Ne vem, če bi se strinjal.

    Kar zadeva ocene: seveda morajo biti dosledne (vsaj znotraj vrednostnega sistema istega opisovalca), ali pa je bolje, če jih sploh ni. Z ocenami kažem zgolj svoj odnos - ali še bolje, dojemanje oz. vrednotenje - ne pa tega, kaj filmi pomenijo komu drugemu oz. sicer.

    OdgovoriIzbriši
  20. Zakaj? Če so se producenti odločili, da projekt izpeljejo, zakaj bi zaradi težav potrebovali dodatne spremembe? Zagotovila da bo projekt uspešno izveden da, zakaj pa bi hoteli dodatne spremembe, če jim projekt že ustreza pa res ne vem.
    Sicer pa veš kdo je producent? Meta Louise Foldager iz Zentropa Entertainments. Ti je ime podjetja znano? von Trier je ustanovitelj. Mislim da ima precej proste roke pri svojih filmih.

    Glede ocen imaš pa prav, doslednost je seveda pravilna. Se opravičujem, me je rahlo zaneslo. Ampak pri tebi gre za generičnost ocen in skladnost s konsenzom. Dolgočasno, prisilno objektivno, ...

    OdgovoriIzbriši
  21. Producentov je bilo skupno od 15 do 20 in podjetje Zentropa je samo eden od njih. Kar zadeva mojo predvidljivost in generičnost ocen, pa se nič ne sekiram, če komu ni pogodu. Raje to, kot da bi se šel infantilno vzbujanje pozornosti z namernimi ekstremi - misleč, kakšen frajer in kako originalen sem, ker imam o nečem tako zelo drugačno mnenje. Ja, vsi drugi na svetu niso razumeli bistva filma, razen mene. Pa sva spet pri Gartnerju. In kar zadeva narcisoidnost: mogoče veš, kdo sem v resnici? Da me lahko na ulici ljudje prepoznajo in se frustrirano naslajam ob njihovi pozornosti?

    OdgovoriIzbriši
  22. Zentropa je očitno glavni producent, par ostalih je omenjenih kot koproducentov, večina pa "in co-operation with". Če vprašaš mene je jasno, kdo je imel glavno besedo.

    Glede narcisoidnosti me pa niti ne zanima kdo si v resnici. Tukaj ves čas kažeš kako poln samega sebe si ter se celo ves čas definiraš skozi primerjavo z največjim bedakom interneta; ali si takšen tudi v resnici ali pa samo poskušaš kompenzirati za svojo majhnost ne vem in me ne zanima.

    OdgovoriIzbriši
  23. Glede producentov in produkcije spet ugibaš in špekuliraš. Ampak v redu, ne bova se zapletala okrog tega. Glede narcisizma: če sploh veš, kaj to je, potem se zavedaš, da ne gre za nekaj virtualnega in lokalnega, temveč še kako fizičnega in socialnega. Kar pa se tiče Gartnerja: spet si preveč pamete za lastno dobro. Gartnerizmi ali kakšnikoli namigi nanj so mogoče v 1/4 vseh mojih prispevkov in še to večinoma kot comic relief (pogosto pa citiram še marsikoga in marsikaj drugega). Aroganten pa verjetno res znam biti, če je treba -- če me recimo nekdo že v prvem komentarju iz golega miru označi za pretencioznega in neposrečenega intelektualističnega masturbatorja -- in tudi tukaj se v zadnjih petih letih ni spremenilo čisto nič. Pa uživaj v svoji intelektualni (ali dejanski) velikosti.

    OdgovoriIzbriši
  24. Seveda špekuliram, saj natančnejših podatkov ni. Ampak mislim, da je najverjetnejša opcija, da projekt izjaha iz Zentrope, ki je nato na ime velikega von Trierja, dobila dodatne finance iz ostalih podjetij.
    Sploh pa so moje špekulacije povsem upravičene, predvsem v primerjavi s tisto tvojo o finančnem oportunizmu. Še vedno ne razumem, kaj bi v tem filmu lahko bilo iz tega razloga. Kot sem že rekel, vse v njem ga je obsojalo na neuspeh, razen režiserja in igralcev.

    Ne obtožujem te patološkega narcisizma, pač tvoje obnašanje na spletu kaže znake narcisizma in pri tem vztrajam. Res sem rekel, da si utelešenje le-tega, ampak to je pač pretiravanje, figure of speech.

    Tvoja intelektualistična masturbacija je povsem posrečena in zanimiva za branje. Vseeno pa ostaja masturbacija. Za kaj več boš moral pogledati kakšen resnejši film in ne samo kazati mišic na podlagi par tematskih namigov v vsakem filmu.
    Enako velja za Gartnerizme. Odlično so izbrani in izjemno duhoviti. Problem je pri komentarjih, že tukaj si se nekaj komentarjev višje definiral kot boljšega od njega, še huje pa je ko on komentira objavo na kakšnem blogu. V trenutku napadeš, ponavadi z vsebinsko praznimi komentarji, kjer več poveš o sebi kot o njem.

    OdgovoriIzbriši
  25. Aha. Torej sem napadalen narcis. Ampak moram reči, da zelo pozorno spremljaš vse ta zadeve in komentarje. :) Pa pustiva, ali je tvoja interpretacija tudi pravilna in upravičena. Nikoli nisem trdil, da sem skromen modrec in iskreno simpatičen bloger. Me pa zanima nekaj drugega, tokrat resno brez sarkazma: katere filme, recimo, imaš za resnejše in si želiš, da bi jaz o njih pisal? Kakšen primer?

    OdgovoriIzbriši
  26. Seveda spremljam, saj marsikdo včasih napiše kaj zanimivega o kakšnem filmu. In tudi skromnost mnogokrat uprizarjaš, sploh ko kakšen blogerski kolega doda kakšno informacijo, ki je ti nisi vključil ali poda svoje mnenje, ki se razlikuje od tvojega.

    Filmov ti pa ne bom našteval, ker dobro veš o čem večinoma pišeš in čemu bi tvoj slog veliko bolj ustrezal. Kar je seveda popolnoma tvoja stvar, a jasno je, da bi lahko brez težav pogosteje pisal o čem vsebinsko bogatejšem. Pa še nič nimam proti, da po tvojem mnenju še vedno ostanem blefer, ki ostane brez besed, ko je treba splošnejše izjave konkretizirati.

    OdgovoriIzbriši
  27. S skromnostjo je tako, da ji je VEDNO mogoče očitati lažnost in zaigranost. Tukaj ne bova razpravljala, ker je brez veze. Svoje blogerske kolege in sploh vsakogar, ki pri tem vztraja zgolj iz veselja in želje do pisanja, pa iskreno spoštujem -- celo Gartnerja, kar se tega tiče, pa čeprav so mi njegove nebuloze višek stupidnosti (kar mu očitaš tudi sam, zatorej je tvoja sodba o meni tukaj deplasirana in se z lastno nenačelnostjo sam diskreditiraš).

    Resno ne vem, kateri filmi bi po tvojem bolj ustrezali mojemu slogu. Kot rečeno: glede tega nikoli nisem bil pretenciozen in igral zahtevnega cinefila -- tega mi ne moreš očitati, sicer si ušiv hinavec. Pišem za zabavo in o tistem, kar si sproti ogledam. Po naročilu oz. želji koga drugega nisem nikoli napisal nobenega prispevka in ga tudi ne nameravam.

    OdgovoriIzbriši
  28. Moji očitki tebi in Gartnerju so popolnoma različni. Če bi moral dati neko splošno oceno, bi tebe rangiral neprimerno višje kot njega, kljub temu pa vztrajam pri vsem kar sem napisal o tebi.

    Glede izbora filmov me moti količina 2000+ hollywooda. Mislim, da bi se, glede na to o čem pišeš pri posameznih filmih, lahko bolje znašel pri filmih, ki imajo neko vsebinsko vrednost. Tega je veliko in včasih tudi ti pišeš o čem takšnem. Von Trier je vsekakor eden izmed teh primerov, izmed zadnjih objav tudi Johnny Got His Gun, Midnight Express in Requiem for a Dream. Torej filmi z neko vsebinsko in/ali umetniško vrednostjo. Ne izključno entertainment.
    Dejansko si kot A Kanal, polno sranja (ne govorim o vsebini recenzij, ampak o izboru filmov), včasih se pa po 22. uri najde kakšen bolj spoštovan angleško govoreč izdelek.
    Manjka tujejezičnega filma, pa razmerje med popcornom in kvaliteto je občutno preveč na strani prvega. Poimensko ti lahko povem par primerov glede na lastne preference; japonski klasiki, nemški ekspresionizem, evropska filmografija zadnjih let.

    OdgovoriIzbriši
  29. No, končno konkretna in utemeljena (celo konstruktivna) kritika. Hvala. To sem vselej brez zadržkov in slabe volje sprejemal.

    Kar si napisal na koncu, vse drži. Ampak.

    1. Marsikaj od omenjenega gotovo še pride na vrsto, ker so to tudi meni ljube in zanimive zvrsti. Nikoli pa ne bom ekstremist oz. strasten ljubitelj enega samega žanra ali smeri, ki bo potem tisto vztrajno gonil v nedogled.

    2. Marsičesa seveda (še) ne poznam in nisem kar en majstor za sve. (Taki multipraktiki -- beri: pametnjakoviči, ki morajo imeti o vsem stališče in mnenje -- mi grejo na živce, in tukaj imaš še en razlog, zakaj mi je Gartner debilen.

    3. Marsikaj spremljajo že blogerski kolegi (naštete jih imaš ob strani na desni) in tudi jaz velikokrat raje sam kaj preberem, kot da bi hotel domišljavo imeti čisto pri vsem besedo.

    4. Enakega koncepta se držim že vseh pet let, odkar pišem blog. Mešano, brez reda in preferenc, od sranja do resnejših filmov, od starih klasik do novodobnih slasherjev. Tak način mi ustreza in se mi zdi bolj pester (tudi zame, ne le za bralce) in nimam želje, da bi ga spremenil.

    5. Ni časa za vse in pogosto tudi ni časa, da bi si ogledal kaj drugega od trenutne ponudbe -- bodisi v kinu ali TV sporedu. Ko bo, bo vsega več.

    OdgovoriIzbriši
  30. Upam da se strinjaš tudi s tem, da iz tipa povprečnega filma, ki ga obdelaš, sledi, da je recenzija zelo pogosto intelektualistična masturbacija.

    OdgovoriIzbriši
  31. Reci ji, kakor hočeš. Mene zabava. (Lahko pa, da sem čudak.) V glavnem pa se trudim biti (vsaj) zanimiv in informativen.

    OdgovoriIzbriši
  32. Vsec mi je kadar so komentarji vsaj tako zanimivi kot sama recenzija.

    OdgovoriIzbriši
  33. Fina recenzija, edino slog pisanja bo treba malo izboljšat. Prispevek je bolj zaraščen z oklepaji kot od sosedove vdove vrt s plevelom.

    OdgovoriIzbriši
  34. No ja, "treba" je samo umreti, je vedno pravil moj nono. Pa še prav je imel, saj ga ni več. Medtem ko bodo oklepaji ostali. :)

    OdgovoriIzbriši