28. apr. 2013

Cocktail (1988)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Nekolikanj začudeno ugotavljam, da očitno poznam večino repertoarja novozelandsko-avstralskega producenta in režiserja Rogerja Donaldsona — čeprav je razvojna krivulja njegovega filmskega udejstvovanja vse prej kot premočrtna in sega od solidnih zgodovinsko-pustolovskih rimejkov (The Bounty) in političnih dram (Marie, Thirteen Days) do napetih vohunskih trilerjev z zasukom (No Way Out) in avtentičnih bančnih ropov (The Bank Job), pa vse do infantilnih vulkanščin (Dante's Peak), na smrt dolgočasnih komedij (Cadillac Man), brezizrazno stereotipnih special-agentščin (The Recruit) ter joškatih vesoljskih kreaturščin za skromnejše ume (Species). Četudi je njegov izrazni in žanrski razpon razmeroma širok, pa v resnici ne bi mogel nobenega od njegovih filmov označiti za docela nezanimivega in pozabe vrednega; posebej tisti starejši umotvori (mi) zbujajo žlahtno cineastično nostalgijo in prinašajo subjektivni faktor nezahtevne zabavnosti (običajno tudi odlično glasbeno podlago), skratka: grešno zadovoljstvo.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Romantična drama o spretnosti žongliranja s steklenicami kajpak ni ravno Donaldsonov najboljši film, pa tudi ne poseben glumaški presežek za kogarkoli od glavnih protagonistov (Tomči Kurči, Bryan Brown, Elisabeth Shue, Gina Gershon). Spomnim se, da me je pradavnega leta 1988 k ogledu pritegnil predvsem napovednik s sijajno večglasno uspešnico Fantov s plaže; nakar je bilo nalezljivo spevno skladbo slišati natanko tri sekunde v odjavni špici, se mi zdi. We'll get there fast and then we'll take it slow, that's where we wanna go, way down to Kokomo.

No prav, mimo tega pač ne morem: nedvomno mi je (bil) pritlikavi scientolog ljubši v svojih zgodnejših, manj pretencioznih projektih, ko še ni poziral v visokoproračunskih akcijskih blockbusterjih v vlogi neranljivega (nekdanjega ali aktualnega) super duper tajnega agenta. Risky Business, Top Gun, The Color of Money in tukaj omenjeni še vedno sodijo med moja omiljena grešna zadovoljstva iz osemdesetih; dasiravno je že tedaj visokoleteči zvezdnik Tom Cruise taistega leta nastopil v bistveno kvalitetnejšem projektu, namreč slovitem Levinsonovem Rain Manu (ki pa je tak skoraj izključno po zaslugi odličnega Dustina Hoffmana), pozneje pa je tudi v Stoneovem Rojenem četrtega julija (1989) in sijajni Andersonovi Magnoliji (1999) dokazoval, da vendarle ni najslabši igralec vseh časov.



Kakorkoli že: romanca ameriških sanj o lastnem baru s koktajli, idealistična prispodoba relativnosti uspeha ter lahkotna moralka o odgovornosti prijateljstva in ljubezni (mi) še danes predstavlja pojem sproščenega, kratkočasnega večera v dvoje (jaz in heineken — ne, saj se hecam) in v primerjavi z večino podobnih novodobnih slikosukov celo določeno trajnostno substanco. Eden izmed bolj posrečenih "slabih" filmov je bil, zanimivo, finančno izjemno uspešen (s proračunom 11 milijonov je v kinodvoranah nastrgal 15-krat večji znesek); prislužil si je nominaciji za globus in grammyja za glasbo, deležen pa je bil tudi dveh malin (za najslabši film in najslabši scenarij) in še dveh nominacij (za najslabšega igralca in najslabšo režijo). Khm. Mešano na žaru s prilogo, prosim!

4 komentarji:

  1. Jp, guilty pleasure & nostalgija.

    OdgovoriIzbriši
  2. sta pa usklajena z Gartnerjem, isti cajt spisala recenzijo, pa še glede ocene sta na istem=)

    OdgovoriIzbriši
  3. :) To se ni zgodilo prvič in mi ne predstavlja nobenega zadržka, tudi glede ocene se enkrat na vsaki dve leti ujemava. Razlika je le v tem, da jaz vsak filmski vtis napišem na novo in le enkrat, Iztok pa iz naftalina venomer vleče in objavlja ene in iste recenzije, ki jih je napisal v drugem razredu osnovne šole (vsaj sodeč po slogu) in jih ima na zalogi -- vsakokrat, ko je na TV kakšen podoben film kot ta, ki ga je prejšnji konec tedna vrtel Kanal A.

    OdgovoriIzbriši
  4. Problem mam jaz z Iztokom, ker tudi če se strinjam s končno oceno, me z besedami ponavadi ne prepriča. Preveč posplošeno vse in velikokrat premalo poglobljeno...no ja, itak piše zase in za svoj blog, zato lahko prezremo osnovnošolsko recenzijo.

    OdgovoriIzbriši