25. apr. 2013

The Host (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Stephenie Meyer je ameriška avtorica trivialne mladinske literature, konkretneje, novodobne vampirske sage Somrak. V filmski obliki se je žajfnica o bledično koprnečem krvosesu Edwardu Cullenu in njegovi nevrotični človeški izbranki Belli Swan dodobra usidrala v zavest butastih emo najstnic, celotna franšiza s skupnim proračunom 385 milijonov pa je samo v kindvoranah po vsem svetu odtlej namolzla impresivne tri milijarde in pol dolarjev. Kot bi rekel Keanu: Whoa. Če je od tega Stephenie po pogodbi za avtorske pravice v povprečju dobila le odstotek (pa domnevam, da je zanesljivo dobila več), se lahko ona, njeni potomci in vsi njihovi otroci uležejo pod palmo na Havajih in do konca življenja uživajo v blaženem brezdelju. (Po nekaterih podatkih lestvic bogatašev v reviji Forbes je pisateljica celo brez honorarjev za knjige in spremljajočega merchandisinga že leta 2009 tehtala nad 125 milijonov dolarjev.)

Leta 2008 je napisala svoj drugi večji knjižni projekt, znanstvenofantastični roman The Host (z naslovom Duša so ga dve leti pozneje v slovenščini izdali pri Mladinski knjigi, zajetno bukvo dobite že za 14,99 € in njeno različico tudi v e-obliki), ki naj bi bil v nasprotju z vampirsko limonado "namenjen odraslim bralcem". Zamorec, lepo te prosim. Absolutno ničesar nimam proti mladinskim povestim in še manj proti temu, da nastajajo tudi tako plehka jajca, kakršna je saga Somrak, ampak ostanimo na realnih tleh, prav?

Filma in adaptacije scenarija se je lotil Andrew Niccol, priznani in večkrat nagrajeni novozelandski režiser žlahtne sci-fi mojstrovine Gattaca (1997) ter avtor briljantne medijske satire Trumanov šov (1998), pa še marsičesa. Sklepam lahko le to, da mu vojska hollywoodskih kravatarjev in producentskih mogotcev tokrat ni dovoljevala baš veliko ustvarjalnega navdiha in se je moral pri zgodbi oportunistično držati knjižnega izvirnika. Ka-čing! When money talks, the bullshit walks.

Zunajzemeljska bitja, ki hočejo mir, demokracijo in strpnost, osvojijo Zemljo, se polastijo ljudi in jim ukradejo identiteto, tako da vsako telo dobi novo dušo. In ker vsi ljudje dobijo novo dušo, isto dušo, na Zemlji zavladajo večni mir, prijateljstvo, bratstvo in konsenz (konec vojn, nasilja, revščine), saj vsi ljudje mislijo in čutijo isto. Razen Melanie (Saoirse Ronan), pri kateri ta sovražni prevzem ni uspel – dobila je sicer novo dušo, toda infiltracija zunajzemeljskega parazita, njenega novega jaza, ni povsem uspela, saj globoko v Melanie še vedno utripa njena »prava« identiteta, ki noče stran. —Marcel Štefančič jr., Mladina

Film (ustreznejši slovenski naslov bi nemara bil Gostitelj) je nekaj takega kot lahkotne popevke Tinkare Kovač ali Andraža Hribarja: na smrt dolgočasen, neznosno enoličen, čustveno sterilen, z neskončno ponavljajočimi se lajtmotivi, dolgimi hrepenečimi pogledi, lesenimi glumaškimi nastopi v izraznem razponu poginule rovke (tudi William Hurt in Frances Fisher se zaman trudita), za Meyerjevo značilno plitvimi mladostniškimi ljubezenskimi trikotniki in štirikotniki ter s patetično poenostavljeno zgodbo, ob kateri vsakemu kolikor toliko razumnemu filmoljubu boleče zateka čelni reženj. Diabetična romanca prinaša nekakšno prispodobo o najstniški samopodobi in percepciji lastnega telesa ter nauk o strpnosti do drugačnosti, pomenu odpuščanja in univerzalni vzajemnosti. Zemljo so v nedoločljivi prihodnosti zavojevala napredna bitja, ki se kot benigen borgovski parazit naselijo v zavest ljudi in prevzamejo njihovo telo; divjaško človeško vrsto tako naredijo prijazno do sebe in okolja, razumevajočo in civilizirano. Nekateri se kraji identitete in spominov kajpak upirajo in — če skrajšam 2-urno jeremijado — slednjič bo brezmejna ljubezen odrešila in zbližala obe rasi.



Zmedeni samogovor v glavi osrednje protagonistke, v kateri se istočasno pojavljata dve osebnosti, namreč zemeljska gostiteljica Melanie Stryder (simpatična Saoirse je razen solidne fotografije takorekoč edini razlog za ogled filma) in njena vesoljska "duša" Vandrovka, uspešno pokvari še tisto malo zabavnosti in duhovitosti, ki ju premore razvodeneli in manj brihtnim 11-letnicam namenjeni scenarij. (Višek bebavosti doseže zaplet, kjer se Max Irons zaljubi v osebnost prave Melanie, njegov prijatelj Jake Abel pa v njen zajedalski alter-ego v isti osebi). Siloma razvlečena dramaturgija je (kljub razmeroma obetavni sci-fi premisi in celo vizualnemu potencialu) nadvse statična in pripoved smešno monotona, če motečih nedoslednosti in kričečih zgodbovnih lukenj niti ne omenjam; celokupni vtis pa milje daleč od politično-satirične vrednosti klasik tipa Kaufmanova Invazija tretjih bitij (1978) ali napeto preganjavičnih trilerjev kot kultni Carpenterjev Stvor (1982).

Prav nič ne dvomim o tem, da bo Duša (film se pravkar vrti v Koloseju) po finančni plati še ena huronska uspešnica.

10 komentarjev:

  1. Lahko samo vprašam zakaj sploh gledaš filme, za katere je popolnoma jasno, da je že trailer neverjetna izguba časa?

    OdgovoriIzbriši
  2. Filmi, posneti po knjižnih pripovedih, me že načeloma zanimajo; vselej sem radoveden, kako bo režiser prenesel zgodbo na drug(ačen) medij. Nekaterim to uspe, večini pak ne. Tokratni sodi med slednje. Vsekakor pa drži to, da je že izvirni material strašansko slab, in čudežev še tako spreten režiser pač ne more delati.

    OdgovoriIzbriši
  3. Glede na režiserja bi človek pričakoval nekaj več, ampak jebat ga :D

    Zagotovo si ga ne bom ogledal :), čeprav sem si, hehe, vampirje in volkodlake ogledal.

    OdgovoriIzbriši
  4. ali filmoljub bere stephenie meyer? ;)

    OdgovoriIzbriši
  5. Zdaj sem pa zardel. Sicer pa: filmoljub bere marsikaj in ne gre za to, da bi se norčeval iz mladinske literature, pravzaprav se mi zdi precej pomembna. Drži pa to, da je tudi mladinska literatura lahko boljša ali slabša, tako kot vsaka druga. Sicer pa: ne veš, kaj je dobro, če včasih ne izkusiš tudi kaj slabega.

    OdgovoriIzbriši
  6. Tega te je pa Iztok naučil :D

    OdgovoriIzbriši
  7. Iztok ima malce drugačno filozofijo, okus in slog. (Če lahko temu tako rečemo.) Vemo pa tudi to, da so filmski napovedniki čedalje bolj zavajajoči, tako da pogosto res ne moreš vnaprej soditi, ali ti bo kakšen film všeč ali ne.

    OdgovoriIzbriši
  8. No ja, tukaj bi lahko. Obupne prejšnje adaptacije njenih obupnih prejšnjih knjig, ta knjiga obupna, trailer obupen, nezadovoljni kritiki. Tole je za moje pojme eden tistih redkih filmov, za katere sem 100% prepričan, da bi bil ogled muka.

    OdgovoriIzbriši
  9. Natanko to sem bil jaz prepričan o sagi Somrak, kjer sem si ogledal samo prvi del; pa sem si potem rekel, da mogoče ta pa ne bo tako zanič. Pritegnil me je še žanr in pa seveda zveneče režiserjevo ime. Žal je bilo vse zaman. Dve uri, ki jih ne bom dobil več nazaj. :(

    OdgovoriIzbriši
  10. Bolje videti kakšno bedarijo več, zaradi zmotnega upanja, kot pa kakšen vrhunski film manj zaradi elitizma. Sicer pa Niccol za mene niti ni kakšen posebno nadarjen režiser. Vredna ogleda je samo Gattaca, od ostalih je zaradi zanimivega koncepta zanimiv še In Time, ki ga je pa zavozil. Če štejemo samo tiste, kjer je bil v vlogi režiserja.

    OdgovoriIzbriši