11. apr. 2013

The Incredible Burt Wonderstone (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ameriška komedija se z različnimi trendi spreminja in se pri tem razvija, tako kot kinematografija tudi sicer; včasih pa ubira nekoliko nedoumljiva pota in ima svoja slepa črevesa. Recimo genialnega Adama Sandlerja. Ne glede na to je v splošnem zaslutiti obči novodobni trend humorja, ki se na lestvici približno od Sandlerja do Ferrella sicer počasi že odmika tako od tradicionalne stand-up forme kot tudi od obscenih dovtipov straniščnih bratov Farrelly, a vseeno ne najde prave izrazne substance in se neodločno opoteka po spolzkih tleh neartikulirane komedije absurda ter čudaškega humorja nelagodja — na subtilni meji med različnimi zvrstmi, od farse do drame, kjer marsikdo komajda še zazna sledi pristne zabavnosti in spontane duhovitosti. Skratka: komedija postaja vse manj smešna in čedalje bolj ... nekaj drugega. Pretenciozen družbenokritični izraz, samoreferenčni meta-kontekst ali satirična podoba sodobne percepcije zabavljaštva, nimam pojma — če sem odkrit, pogosto ne vem več, kaj naj si mislim. (Beri: docela nezanimivi Zach Galifianakis ter razvpita Prekrokana noč in podobni ekscesi.)



Avtorja podobno bizarne in nesramne komedije Kako se znebiti šefa? (2011) Jonathan M. Goldstein in John Francis Daley (oba sta predtem med drugim pisala dialoge za forenzično kriminalno nadaljevanko Bones) sta se tokrat spajdašila z režiserjem Donom Scardinom; ki je doslej prav tako snemal povečini televizijske nanizanke. Značilni sitcom pedigre se pravzaprav pozna vsem ustvarjalcem, saj ima tudi scenarij pridih nečesa nedokončanega ali improviziranega oz. poskusnega in le na pol razdelanega, kar bi bilo kot nekakšen pilotni projekt del širše podobe; obenem pa težko prikrije neizkušenost režiserja pri celovečernih projektih in delu z velikimi igralskimi zvezdami. Ironično je to, da so prav slednji pravzaprav zaslužni za dejavnik gledljivosti umotvora, ki pa kljub temu ne presega razmeroma neposrečene naključne komedije oz. kompilacije skečev poljubnega čezlužnega večernega šova. Je lahko film s Stevom Carellom, Stevom Buscemijem, Jimom Carreyjem, Jamesom Gandolfinijem in Alanom Arkinom v najboljšem primeru povprečen in nezapomnljiv, v najslabšem pa nedomišljeno skrpucalo (vsaj, kar zadeva duhovitost in zabavnost)? Aham.™



Zgodba spremlja vegaškega odrskega čarodeja Alberta z umetniškim imenom "Burt Wonderstone" (Carell) in njegovega dolgoletnega stalnega sodelavca "Antona Marveltona" oz. nekdanjega sošolca Anthonyja (Buscemi), s komer sta prijatelja še od otroških dni. Dečka sta v rokohitrskih trikih našla uteho pred šolskimi nasilneži in sredstvo za beg v domišljijske svetove. Mnoga leta pozneje je zlasti Burt na moč zdolgočasen, naveličan rutinskih predstav in poln samega sebe, čarodejski posel pa izgublja svojo prvinsko privlačnost. Njuni nastopi so čedalje manj obiskani, zato pa postaja iz dneva v dan bolj priljubljen novi, kontroverzni poulični čarodej Steve Gray (Carrey), nekakšna dolgolasa potetovirana inačica Crissa Angela, ki jima prevzema vse več občinstva. Nesramnemu tekmecu za nameček sledi še razdor med sodelavcema; Burt bo moral potoniti povsem na dno lastne samopodobe in umetniške integritete, preden mu bo ostareli, že upokojeni legendarni čarodej in njegov idol Rance Holloway (Arkin) nenadejano pomagal vnovič odkriti bistvo te obrti ter ljubezen do magične spretnosti.



Arhetipska zasnova o iskanju izgubljene očaranosti nad svetom se zdi obetavna, izvedba pa je žal nadvse ušiva. Razumem, da so želeli ustvarjalci pričarati samonanašajočo se paralelo same komedije in morda celotne industrije zabave (oz. metaforo o tem, v kakšni krizi se je ta znašla), a v scenariju in njegovi utelesitvi takorekoč ni dobro ničesar™ — tempo in časovna usklajenost (tako pomembna pri komediji), prikaz in karakterizacija likov (vnovična gumijasta izraznost Carreyja in njegovi neokusni performansi k temu baš ne pripomorejo), cinična satira o dvolični dobičkonosni plati zabavljaške panoge in pohlepu njenih protagonistov (utelešena v Gandolfiniju) ter (kvazi)navdihujoča prispodoba o padcu v nemilost in odkrivanju lastne človeške srži. Nerodno, neenakomerno in nedosledno sestavljena dramaturgija, groteskne samoreferenčne šale in plehka, hitro pozabljiva celostna podoba. Škoda, da se edina kolikor toliko zabavna domislica v hangoverskem slogu pojavi šele kot credit cookie tik pred odjavno špico. Prepozno, Don Scardino. Vse, kar morate vedeti o tem filmu, pravzaprav prikaže že napovednik.

1 komentar:

  1. Pogledano :/ Ja, na zalost se kar strinjam z oceno in ugotovitvami. Piskavo slab film. Ze po pol ure ti je nerodno, da ga v bistvu gledas. Glede na casting sem pricakoval res nekoliko vec.

    OdgovoriIzbriši