2. maj 2013

A Haunted House (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Karkoli si že kdo misli: nikoli se nisem imel za cineastičnega snoba ter vihal nosu nad "nižjimi" oblikami zabave in humorja (umotvori bratov Farrelly so se mi zdeli kar posrečeni, vsaj tisti prvi) — a ker sem kolikor toliko razumna oseba in se raje vnaprej izognem negativnim izkušnjam, vendarle znam razlikovati med pristno duhovitim in trapastim, med izvirnim in prežvečenim ter med širše pomenljivim in tematsko ponesrečenim. Meja med "tako neumnim, da je že zabavno" ter "srhljivo bebavim" (beri: Adam Sandler) je tanka, neoprijemljiva in subjektivna. Kdo sem jaz, da bom o tem sodil? Nihče; in tudi sodim ne, samo svoje mnenje podajam.



Kaj je torej povod, da se po zilijonu že zdavnaj izpetih tovrstnih parodij (denimo franšiza Film, da te kap), idiotskih projektih Jasona Friedberga in Aarona Seltzerja, filmskem udejstvovanju zamorske družine Wayans (preveč jih je, da bi vse naštel, but yʼ know thaʼ shit, nigga) ter kljub močno upehanemu psevdo-dokumentarnemu trendu "najdenih posnetkov" odločim pogledati zadevo, kakršna je tukaj opisana? Nimam pojma. Mogoče vtis koga na kakšni klepetalnici ali pozitivna recenzija med obiskovalci portala IMDb ali naključni torrent za preganjanje dolgčasa ali kaj tretjega; recimo obet, da se med že od daleč očitnimi iztrebki najde kaj, kar je "tako neumno, da je že zabavno". Nikoli ne veš, kdaj te kaj preseneti.

Najnovejša mojstrovina izpod peresa in glumaškega nastopa Marlona L. Wayansa (Scary Movie) sicer ni najslabša parodija vseh časov, posebej presenečen pa tudi nisem bil. Z referencami novodobnih srhljivk Paranormal Activity ter The Devil Inside pospremljena straniščno-seksualna-črnuharska satira ne prinaša nič novega in drugačnega od svojih številnih predhodnikov; brat Wayans se trmasto oklepa preizkušenega (in preživetega) recepta za kratkočasenje svojih butastih rojakov: natepavanje plišastih igrač, prdenje, karikiranje črnskega geta in tyler-perryjevskih stereotipov moško-ženskih odnosov ter umazani richard-pryor-eddie-murphyjevski dovtipi z najmanjšim skupnim imenovalcem zabavnega. Ironija je ta, da ima njegova zasnova v resnici nekaj komičnega potenciala, a ta žal ostane neizkoriščen. Vtis: če zvečer RES nimate kaj pametnejšega početi. (Predlogi: urejanje predala nogavic po barvi, razvrščanje zobotrebcev po debelini, vrtanje v koleno z odpiračem za buteljke.)



In seveda pričakovani rezultat: film s proračunom 2,5 milijona (kar je za tovrstni "žanr" pravzaprav precej) je do tega trenutka v blagajnah kinodvoran pridelal kar 40 milijonov. Jp, prav ste prebrali.

Ni komentarjev:

Objavite komentar