30. maj 2013

Evil Dead (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Izvirnik Zlobnih mrtvecev tedaj šele dvajsetletnega Samuela M. Raimija med oboževalci (khm, khm) velja za enega najbolj kultnih tovrstnih umotvorov vseh časov. Nastal je kot priredba njegovega kratkometražnega študijskega projekta Within the Woods (1978), s katerim je skušal pridobiti finančne pokrovitelje za svoj naslednji podvig oz. prvi celovečerec z delovnim naslovom Book of the Dead. S pomočjo srednješolskega prijatelja Brucea Campbella ter poznejših soigralk Betsy Baker in Ellen Sandweiss (in še koga med svojci) mu je to tudi uspelo: 90 000 mukoma zbranih dolarjev je pomenilo solidno podlago za začetek produkcije zgodbe, ki so jo pomenljivo navdihnile gotske knjižne pripovedi H. P. Lovecrafta. (Dejanski proračun filma je pozneje zrastel na slabih 400 000 dolarjev.) Grozljive snemalne razmere na odmaknjeni lokaciji (razpadajoča gozdna koča brez gretja pri Morristownu v zvezni državi Tennessee) so zahtevale nenehno improvizacijo, od vožnje s kamero na kolesu za neprekinjeni zaključni kader (pri čemer je snemalec Raimi menda trajno pohabil Campbella), do galon priljubljenega koruznega sirupa Karo namesto umetne krvi in tekoče smetane kot nadomestka organskih fluidov; stalno prehlajeni in pogosto poškodovani igralci, ki so na prizorišču v času snemanja tudi stanovali, pa so menda kurili leseno pohištvo, da so se sredi ledene zime 1979/80 vsaj za silo ogreli. (Po koncu snemanja pa je domnevno še Raimi sam do tal požgal osovraženo kolibo.) Ostalo je zdaj že zgodovina: pri montaži celuloida je pomagal Joel Coen (z bratom Ethanom sta investitorje za svoj prvenec Blood Simple pozneje takisto novačila s kratkim filmskim prototipom, v katerem sta igrala tudi Raimi in Campbell), slavni Irvin Shapiro je pri trženju uporabil svoje dolgoletne izkušnje in vpliv (med drugim je bil eden od ustanoviteljev festivala v Cannesu), huronsko promocijo pa mu je nad "svojim najljubšim filmom" navdušen delal celo sam Stephen King. Takojšnja prepoved predvajanja "gnusne eksploitacije" s cenzorsko oznako X marsikod po svetu (v filmskem obdobju podobno kontroverznih klavščin tipa The Texas Chain Saw Massacre, I Spit on Your Grave, Cannibal Holocaust idr.) je seveda le še prilila olja na ogenj in iz omejene domače distribucije ter videotržišča (ob podpori in oglaševanju svetovno priznanih žanrskih revij kot Fangoria) dokončno osvojila globalno občinstvo. Rodila se je legenda, ki je v podobi ciničnega slaboritneža Asha kmalu prerasla v priljubljeno splatstick trilogijo. This is my boomstick! Pri vrednotenju tega rimejka se torej človek znajde v paradoksalni dilemi. Naj ga kar načelno že vnaprej zavrača, saj se rimejka takega kulta pač ne dela (in ga je pri tako nedosegljivih merilih tudi nemogoče preseči); ali pa ravno nasprotno, naj se ga kot privrženec franšize (in žanra nasploh) prav zato še posebej velikodušno veseli? Je sploh mogoče nanj gledati drugače kot skozi zgodovinsko obremenjeno cineastično optiko ene najbolj slavnih razteleševalk (ki so se ji na drugi strani sveta sicer kmalu pridružili še Jacksonovi bizarni ekscesi Bad Taste, Meet the Feebles ter Dead Alive)? Poskusimo torej biti kolikor toliko nepristranski.



Izvirnik iz leta 1981 je navduševal s klavstrofobičnim vzdušjem in izkrivljeno nadrealistično atmosfero (k čemur so prispevali kinetični Raimijevi širokokotni in bližnji posnetki), dopadljivo naivnimi in poistovetljivimi liki, napetim stopnjevanjem in anticipacijo groze, grotesknim črnim humorjem in do meje absurda pretirano visceralnostjo. Kaj pa letošnja predelava (bodisi da gre za reboot ali kaj drugega) mladega urugvajskega scenarista in režiserja Federica Álvareza? Vsekakor gre pohvaliti snemanje na lokaciji, mračno vizualizacijo ter posrečeno eksplicitno rabo gumijastih rekvizitov in maske (namesto čedalje pogostejših digitalnih učinkov); kar skupaj z obilico telesnih izločkov doprinese k pojavni prepričljivosti in fizični percepciji. A žal je vse drugo podpovprečno, celo pri najmanjši meri pričakovanj; na mah pozabljivi in docela nekarakterizirani liki neznane glumaške zasedbe s predvidljivimi dialogi ne zbujajo kakršnekoli simpatije ali sočutja, suhoparno generično zasnovana zgodba je dramaturško nekonsistentna in pomensko stereotipna (dasiravno je motiv odvajanja od mamil razmeroma utemeljen razlog bivanja v zapuščeni koči), tresoča kamera kot poklon izvirniku in njegovi zapuščini zna biti nadležna, vsaj malo artikuliranega humorja celo v njegovi najtemnejši obliki nikakor ni zaznati — in žal to velja tudi za strašljivost ter vzbujanje groze. Sem že zoprna snobovska rit, če povem, da sem se nekajkrat celo nemarno dolgočasil? In seveda razumem, da gre za nepretenciozno popkornovsko zabavo; kar nas slednjič pripelje tudi do edinega razloga za tovrstno cineastično obujanje starih kultov. (Film z razmeroma stvarnim proračunom 17 milijonov je do tega trenutka pridelal približno šestkrat višjo vsoto.) Naj me kdo zažge, razkosa in zakoplje.

1 komentar:

  1. čakam, da izide v neki digitalni obliki :D; original mi je bil zelo zabaven, ampak še zdaleč ni "dober" ali "strašen", edino bruce cambpell res blesti

    OdgovoriIzbriši