13. maj 2013

Passengers (2008)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Včasih imam pri katerem filmu nejasen občutek že videnega in znanega, pa se za za živo glavo ne morem spomniti, na kaj me tisto spominja. Še posebej nelagoden déja vu zaznavam pri nekaterih zgodbah, kjer ustvarjalec ni neposredno posnemal motivov iz katerega podobnega žanrskega izdelka, temveč jih je (nemara celo po naključju) le pretresel in na novo povezal v (navidez) izvirno in pripovedno bolj eksplicitno kombinacijo.

Tako tudi M. Night Šalabajzer (oz. Manoj Nelliyattu Shyamalan) ni ravno izumil dylan-dogovsko-filmskega arhetipa "duhov ljudi, ki ne vedo, da so umrli" — je pa svoj sloviti umotvor Šesti čut (1999) dramaturško spretno in obrtniško pretanjeno razpletel v kot nož napeto, srhljivo pripoved, ki še danes velja za šolski primer tega podžanra. Še pozneje smo trepetali ob nedoumljivih zvokih in atmosferičnosti Amenábarjevih Vsiljivcev (2001) ter neotipljivi grozi Bayonove Sirotišnice (2007). (Oba sta nemara kaj zapustila tudi nekaterim temam del Torove Hudičeve hrbtenice in njegovega Panovega labirinta, pa še čemu.) V devetdesetih sta nas s podobnimi, če že ne primerljivimi prvinskimi strahovi oblegala cmeravo glinena limonada Duh (1990) in srhljiva transcendenčna alegorija Jakobova lestev groze (1990); pred tem pa v osemdesetih še kultni Parkerjev Angel Heart (1987) ter z nekaterimi subtilnejšimi namigi sloviti Kubrickov The Shining (1980). Manj znani so nekateri starejši celovečerci o negotovosti in relativnosti minljivosti (če odmislimo dejstvo, da v prispodobi o tem govori večina filmov o prikaznih tudi sicer), denimo obskurni Voices (1973) britanskega režiserja Kevina Billingtona ali televizijska vojaška drama Sole Survivor (1970), pa vse do surrealističnega simbolizma kultnega Carnival of Souls (1962) ali namigov na spolno zavrtost legendarnega The Innocents (1961), če ne omenjamo nekaterih zgodnjih epizod slovite serije Območje somraka (npr. King Nine Will Not Return) iz leta 1960 in tako naprej.



Nostalgična ljubezenska drama režiserja Rodriga Garcíe (trivia: sin slavnega kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza) in scenarista Ronnieja Christensena torej pripovedno in konceptualno komajda prinaša kaj bistveno izvirnega. In sicer zgodbo o peščici preživelih po skrivnostni letalski nesreči, ki se jim v bizarnih okoliščinah post-travmatskega sindroma dogajajo nenavadne reči in jih mučijo nerazložljive eksistenčne uganke. Psihologinja in svetovalka (Anne Hathaway) mora na primeru nenavadno vznesenega preživelega potnika (Patrick Wilson), s katerim se med terapijo intimno zbližata, nazadnje odkriti še lastno vlogo in usodo v resničnem razpletu tragičnih dogodkov.

Čeprav ji tudi tehnično in vizualno težko očitam karkoli (zato pa toliko bolj klišejsko interakcijo in smoter določenih likov), je sentimentalna zgodba vendarle zanimiva predvsem po zaslugi osrednjih protagonistov. Srnooka Anne Hathaway, ki je že večkrat dokazala, da se z nadarjenostjo in raznolikostjo svojih vlog vztrajno prebija v prvo igralsko ligo (oskar za pevski nastop v muzikalu Les Misérables), tukaj sicer deluje tako, kot bi bila na lagodnem oddihu po istega leta posnetem, odličnem Demmovem Rachel Getting Married (2008); dočim bi za svetlolasega postavneža Wilsona težko rekel karkoli, saj se mi zdi v vseh svojih predstavah karakterno bolj ali manj enak, čeprav gre — zanimivo — v večini primerov za odlične (Hard Candy, Little Children, Watchmen) ali vsaj solidne (Insidious, Prometheus, Young Adult) projekte. Zdi se mi, da zna bolje izbirati vloge, kot jih more pozneje odigrati. Kako sem zloben.

Ni komentarjev:

Objavite komentar