8. maj 2013

Skyfall (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Opažam in berem, da je bil nad najnovejšo bondijado režiserja Sama Mendesa marsikdo deljenih občutkov ali celo odkrito razočaran; češ da ni nič posebnega, da smo marsikaj že (kje) videli, da zgodba od "všečnega" začetka proti "klišejskemu" koncu postaja čedalje bolj mlačna in pripovedno trhla, da film "sploh ni realističen in prepričljiv", da Daniel Craig "itak ni najbolj posrečen lik v službi Njenega veličanstva", da po novem celo "ne pije več (pretresenega, ne premešanega) martinija, temveč pivo" in tako naprej. Domnevam, da so avtorji tovrstnih kritik po petih desetletjih najslavnejšega filmskega vohuna pričakovali bodisi še eno premočrtno reprizo vseh značilnih bondovskih motivov bodisi puhel popkornovski spektakel, kjer bo preprosto še več vsega — tj. ridikulozno vratolomno akcijo, ki bo prekašala akrobacije Tomčija Kurčija v Misiji nemogoče, brutalnost Liama Neesona v Ugrabljeni in avtomobilske dirke v Roninu; sofisticirano in petkratno prepleteno vohunsko pripoved, ki bo posekala novodobne prigode Jasona Bourna; ter pretanjen humor najvišjega ranga, ki bo zasenčil obešenjaške nezgode Maxwella Smarta, Austina Powersa in Johnnyja Englisha. Verjetno pozabljajo, da vse naštete franšize že ves čas (aha, celo prvotna televizijska serija Mission Impossible, ki so jo začeli predvajati štiri leta po prvem filmskem agentu 007 s Seanom Conneryjem) marljivo kopirajo tipski imaginarij Jamesa Bonda — in ne obratno.



Bond v svoji navidez togi angleški drži pooseblja nekaj, česar denimo Slovenci ne poznamo in zato tisto kronično pogrešamo: tradicijo. Trajnost, stabilnost, varnost in zavest, da se določene stvari nikoli (ali vsaj zelo dolgo) ne spremenijo. Ker te zgodovinske percepcije nikoli nismo imeli, si v prisiljeni neoliberalni težnji po nenehnem "napredku" pojem tradicije predstavljamo kot nekaj nazadnjaškega, statičnega in nespremenljivega — kar seveda ne drži. Prav nasprotno: tradicija je kolektivna zavest o vrednotah, ki se mora nenehno obnavljati, če naj se ohrani; sicer postane sama sebi namen in z vselej enakimi določnimi členi razpade v skupek arhaičnih naplavin. Je tudi sijajna antiteza post-socialrealističnega izraza resignacije o tem, da "bolj ko se vse spreminja, bolj vse ostaja enako". Sometimes the old ways are the best. Sam Mendes (American Beauty, Road to Perdition, Jarhead, Revolutionary Road) je po scenariju Neala Purvisa, Roberta Wada in Johna Logana umetelno oživil in celostno nadgradil franšizo z načrtno dekonstrukcijo bondovskih arhetipov (kot simbolično sredstvo vstajenja iz lastnega pepela, generacijskega preporoda in vnovičnega zagona) in s pretanjeno rekurzivno vsebinsko sintezo vseh dosedanjih bondovskih premis (z nostalgičnimi prebliski prepoznavnih motivov, likov, fraz in objektov) — kar je za jubilejno petdeseto obletnico prve filmske upodobitve slavne knjižne figure pisatelja Iana Fleminga velikopotezna naloga. Po mojem mu je uspela odlično; in čeprav kaže nad določenimi izpeljavami tudi malce ponergati (ali jih vsaj pripisati negotovosti in produkcijskemu oportunizmu po finančnem polomu studija MGM leta 2010), najnovejšemu Bondu zlahka nadenem zelo pozitivno oceno.



Pomenljivi motivi, ki jih je mogoče zaznati v večji meri kot kadarkoli doslej, so razen stvarnejše, bolj surove in fizično prepričljivejše podobe tajnega agenta (po mojem skromnem mnenju najboljšega Bonda sploh, z otipljivo britansko karizmo) in nekaterih stalnih Mendesovih dilem (lojalnost, etika) tudi satirična prispodoba razlike med birokratizirano centralno oblastjo in operativcem na terenu (kakor Bond to cinično navrže svojemu novemu šefu) oz. ironična dvojnost legitimnosti odločitev državnega vrha in paradigmatske eksistence malega človeka, ki mora odpuščati in celo popravljati napake svojega delodajalca-gospodarja; ter metafilmska paralela junakove "vrnitve na kraj zločina". Slednja je celo večplastna: Bondovo vstajenje po spodleteli misiji in prestanem osebnem peklu ter končni obračun na "kraju, kjer se je vse začelo" po ognjenem krstu v osrčju britanske prestolnice, vračanje k moralnim dilemam in grehom iz preteklosti (ko je dvolični sistem izkoristil enega svojih lojalnih agentov in odsluženega odvrgel na oltar domoljubja), nenehno vračanje k tradiciji in obenem nujnost njenega preseganja, freudovsko vračanje izgubljenega sina k simbolični materi in preraščanje nasprotujočih si sil sovraštva-ljubezni v čut pripadnosti, sočutja in zvestobe.
Skyfall, kjer naslovno pesem med dih vzemajočo najavno špico odpoje Adele, je torej bondiada, ki se tepe sama s sabo. Bondiada, ki ne ve kaj pravzaprav želi. Bondiada, ki je enkrat super Bond, drugič pa Bonda sesuva in spreminja v navaden žanrski film. In seveda bondiada, ki po eni strani poka od nostalgije in v dogajanje znova vpelje Qja in tajnico Moneypenny, po drugi pa martini zamenja za pivo, kar je seveda slabo. Daniel Craig mi kot Bond očitno ne bo potegnil. Saj ni slab glumac, toda za Bonda ni dovolj velik frajer. —Iztok



Mar res kdo meni, da je Bond dovolj dober že, če vsebuje tipične elemente, ki jih v bolj ali manj nespremenjeni obliki product placementa gledamo že pol stoletja? Jaz sem se že pred nekaj leti tega naveličal v vsaj tolikšni meri kot plitvih in enodimenzionalnih manekenov (Timothy Dalton, Pierce Brosnan) v osrednji vlogi; pravzaprav sem začel šele z Danielom Craigom spet uživati ob svoji nekdaj priljubljeni filmski seriji. Skyfall ima vse, kar sem si obetal od sodobne bondijade (čeprav so bila iz gole previdnosti moja pričakovanja zastavljena razmeroma nizko): nostalgičen poklon Bondovi zgodovini, eno boljših uvodnih skladb (Adele) zadnjih časov in sijajno glasbeno podlago (Thomas Newman je zamenjal Davida Arnolda), čudovito posneto in stilizirano realistično akcijo, spektakularno kontrastno fotografijo starega mačka Rogerja Deakinsa, suvereno režijo, fluidno dinamiko z dobro tempiranimi odseki in dramaturško gradnjo, odličnega osrednjega antagonista (Javier Bardem) z nekaterimi izjemno zanimivimi osebnostnimi potezami, odlično karakteriziranega in samozavedajočega se agenta 007, soparna bondovska dekleta (Bérénice Marlohe) in smrtonosno spretne nasprotnike, duhovito flirtanje s čedno Moneypenny (Naomie Harris), izvirni Aston Martin DB5, briljantno igralsko zasedbo (Judi Dench, Ralph Fiennes, Albert Finney, Ben Whishaw) ter kljub častitljivi starosti, ki bi zlahka prinesla plehko popkornovsko redundanco, vzdušje nečesa zaokroženega, svežega, osebnega in malce drugačnega — to pa je po 25 celovečercih o Jamesu Bondu že samo po sebi hvalevreden dosežek. Strinjam se, da bi bil film lahko malce krajši in da zlasti dramatični finale trpi za simptomi pretirane bombastičnosti, odvečne rabe pirotehnike, stereotipne razvlečenosti (kar noče se končati) in ceneno instantnih scenarističnih bližnjic — vendar tudi manjše pomanjkljivosti ne okrnijo celokupnega vtisa. With pleasure, M. With pleasure.

Film si je prislužil nekatera prestižna odličja in nominacije, s kar 1,1 milijarde prihodkov (ob proračunu med 150 in 200 milijoni) pa se trenutno uvršča na sedmo mesto na lestvici najdobičkonosnejših filmov vseh časov. Morda celo upravičeno.

27 komentarjev:

  1. Zame po vsej verjetnosti najboljši Bond, zagotovo pa tisti z najlepšo fotografijo.

    7 najboljših naslovnih skladb Jamesa Bonda

    OdgovoriIzbriši
  2. Všečen. Meni morda za spoznanje manj kot tebi, ampak vseeno. Priznavam mu nekaj zares odličnih sekvenc, tudi sama vsebina ima kar nekaj mesa. Je bil pa zame osebno res nekoliko preveč razvlečen in tu morda vidim največje minus točke. Nekje se mi je vlekel in tega res ne bi pričakoval.

    Bi ga pa že zaradi te odlične kritike še enkrat pogledal, bravo kolega.

    OdgovoriIzbriši
  3. Pretep dveh silhuet visoko na vrhu kitajske stolpnice zlahka uvrščam v sam vrh najbolj KUL Bond trenutkov

    OdgovoriIzbriši
  4. Tista modra neonska scena je res nepozabna in tudi sicer je fotografija vrhunska. (Npr. na začetku ali pa v tisti azijski igralnici, pa tudi na koncu, sredi nočnega obračuna.) Všeč so mi hitri akcijski prizori, kjer kljub dogajanju lahko vidiš vsak detajl. Na srečo so časi trendov kvazi-realistične "shaky" kamere iz roke mimo, tako vsaj upam.

    OdgovoriIzbriši
  5. Skyfall bondijadam ni prinesel le svežine ampak tudi veliko globine sami zgodbi in glavnim likom.

    OdgovoriIzbriši
  6. odličen bond in odličen film, a craig bi moral na koncu umreti, ker bo naslednje leto že prestar za to vlogo (sploh pa je bila ta tematika že tukaj v ospredju)

    OdgovoriIzbriši
  7. Mislim, da je Craig s studiem že podpisal pogodbo za (vsaj) še dva naslednja filma o Bondu, leta gor ali dol. Še ga bomo videli. :)

    OdgovoriIzbriši
  8. tega res ne razumem; zakaj posneti skyfall, ki se večinoma vrti okoli tega, kako je že star in izven forme ter kako so agenti na terenu že itak nek neumen ostanek starih časov, saj je danes vse "v oblaku"

    OdgovoriIzbriši
  9. Saj prav zato oz. je njegovo sporočilo prav nasprotno: Skyfall je ravno kritika globalizma (ki izničuje tradicijo) in tozadevno dekonstrukcija samih bondijad. Govori o tem, da določene stvari "v oblaku" pač niso možne (pogovor med 007 in mladim Q-jem), da sta človeška presoja "na licu mesta" in sočutje osnovna dejavnika, da so odločilne izkušnje ter modrost in ne zgolj fizična moč mladosti, da je tehnologija postala grožnja oz. kvečjemu sama sebi namen in ne človekovo pomagalo (Bond se z otoka reši zgolj z miniaturnim radijskim oddajnikom) in da mora človek včasih preprosto stopiti korak nazaj (se vrniti h koreninam), da bi lahko videl širšo sliko in v človeškem smislu resnično napredoval.

    OdgovoriIzbriši
  10. Opala. Ocitno ga bom moral res se enkrat pogledati.

    OdgovoriIzbriši
  11. Mislim, da je drugi ogled Bonda zelo dobrodošel; neverjetno je, koliko pomenljivih detajlov opaziš. Že uvodna špica je ob sijajni skladbi Adele naravnost fantastična in vsebuje celotno zgodovino Bonda - kaj šele film, ki ji sledi. Če me ne bi zlasti proti koncu vendarle zmotilo par nepotrebnih klišejskih prijemov, bi mu zlahka prisodil (še) višjo oceno in ga štel za NAJBOLJŠEGA BONDA VSEH ČASOV. Motivi Bondove ranljivosti, relativnosti etike lojalnosti, prispodoba staranja in minljivosti, simbolična smrt in preporod - vse to je čudovito. Gartner pa gre in mu nalepi 6/10. torej za par točk nižjo oceno kot Transformerjem. Pri tem tipu res ne vem, ali se zajebava, ali pa ima dejansko samo pol možganske celice, pa še ta deluje narobe.

    OdgovoriIzbriši
  12. Kaj je narobe s 6/10 za Skyfall (pustimo primerjavo s Transformerji, ki jih nisem in ne bom gledal)? Razumem kaj je tebe navdušilo, ampak zakaj ne bi smel nekdo v njem videti just another trilerja, želeti pa si tisto, kar je ohranilo Bonda popularnega skozi vsa ta leta (ne govorim o raznih martinijih, ampak o žanrskih značilnostih)?

    OdgovoriIzbriši
  13. Meh ... Mene je pustil film povsem hladnega. Resda nikdar nisem bil ne vem kak James Bond fan, ampak tole mi je bil pa res bolj kot ne samo en razvlečen plot device, da Denchevo zamenja Fiennes (kot sem že večkrat omenil). Bi mu pa morebiti moral nakloniti še eno šanso (tokrat brez piva in brez družbe). Mogoče bi moral biti ob ponovnem ogledu pozornejši na elemente, ki jih omenjaš ti in nekoliko manj na dejstvo, da gre za še en film o Bondu. Ker za osmice vem, da se na tem blogu ne šenkujejo. :D

    OdgovoriIzbriši
  14. Res je, osmice se ne šenkujejo. Ampak za to osmico stojim z vsem srcem in odgovornostjo.

    Nikakršne primerjave s Transformerji ni (filme se seveda ocenjuje zgolj znotraj istega žanra) in tega nisem niti napisal, zato ne jemljimo besed iz konteksta in se ne pojdimo gartnerizmov, prav?

    Na vsakega Bonda je mogoče gledati bodisi (A) kot zgolj na še eno vohunsko akcijado, ali pa (B) na kultni britanski trademark s točno določenimi arhetipi. Če teh ne poznaš (ali ti niso všeč), pa si vseeno obetaš kratkočasno dveurno akcijado, tudi prav, seveda ni s tem nič narobe. Osebno se trudim v filmih videti tudi okvirno zakulisje, predzgodbo in širšo sporočilnost ter celostni zgodovinski kontekst. Bond praznuje pol stoletja filmskega udejstovanja. Bi bilo torej upravičeno to prezreti in na film gledati kot na še eno potrošniško mašilo dveh ur, s pokovko in kokakolo v rokah? I don't think so. Za to imamo namreč razne Bourne in Misije nemogoče. Nekaj pa drži: kdor ni bondovski fen, bo gotovo prej našel razloge za kritiko kot tisti, ki v vsakem prizoru, gibu in liku (mogoče upravičeno, ali pa tudi ne) vidi celotno sliko.

    OdgovoriIzbriši
  15. Tudi meni je to eden najljubših bondov (sicer razen prvih 3h in Craigovih ostalih ne maram), a je imel Casino Royale tisto "več" od Skyfalla.

    Res je, da Bond fino zabije Qja, a pri teh ročnih opravili bi bil en 25 letnik verjetno precej bolj uspešen od ostarelega in počasnega Bonda.

    Film mi je bil super in tudi Craig je odličen Bond, a že kot igralec (ne le kot lik) mi je deloval zelo izčrpano, pa tudi sam se je že pritoževal, da naj čim prej posnamejo še preostale, ker se mu "čas izteka" :D . Skušam si pa tudi predstavljati, kako fantastično za Bond film bi bilo, da bi se igralca, ki upodabljata Bonda, zamenjala kar v filmu samem. In ta je imel izjemno priložnost, da bi to storil. :coolface: .

    OdgovoriIzbriši
  16. Transformerje sem omenil kot posledica tvoje omembe. Torej komentar Iztokovega ratinga za Skyfall neodvisno od njegovega ratinga za Transformerje. 6/10 je lahko povsem upravičena ocena (tudi jaz ga rangiram tja nekam) in to koliko tisti, ki mu jo dajo, cenijo Transformerje je povsem nerelevantno. Razen če se greš pljuvanje Iztoka (ki je nepotrebno, ker ga itak vsi predobro poznamo) za vsako ceno.

    OdgovoriIzbriši
  17. Meh, saj imaš kar prav, popolnoma po nepotrebnem sploh omenjam Gartnerja, ker je tako ali tako znano že vse in ga uporabljam samo še kot comic relief. Ocena je pa itak subjektivna, zato je tudi omemba upravičenosti samo in zgolj relativna.

    Mene ne moti malce iztrošeni in ostareli Bond, saj prav to je poanta tega filma (če že ne prejšnjih, začenši s Casino Royale, ki je bil tudi meni nadvse všečen, btw) . Kako bodo to uporabili v naslednjih filmih, pa zanima tudi mene. Da bi ga kdo čimprej nadomestil, si v tem trenutku niti ne želim, ker mi Craig v tem kontekstu deluje zelo posrečeno. Se pa bojim, da naslednji film ne bo dosegel Skyfalla.

    OdgovoriIzbriši
  18. odvisno, kako se ga bodo lotili; glede na to, da je ta zaslužil shitload denarja, upam da ne bodo šli fejst v stupid bonda nazaj

    OdgovoriIzbriši
  19. No ja, k (finančnemu) uspehu je svojih pet centov gotovo prispevala tudi reklama v obliki kraljice.

    OdgovoriIzbriši
  20. no, no, zaslužil je več, kot prejšnja 2 skupaj :)

    OdgovoriIzbriši
  21. Hm, dala sta mi zanimivo idejo o kakšnem občasnem prispevku, kjer bi se ukvarjal prav s podobnimi tezami oz. z ugotavljanjem, zakaj je kakšen film tako strašno finančno uspešen. :)

    OdgovoriIzbriši
  22. Vsekakor je prispevala tudi kraljica + Adele + to, da gre za 50 obletnico in da sta mu odličen teren pripravila že prejšnja 2 Daniel Craig Bonda + to da je fantastičen film + režiser.

    Skratka vse se jim je poklopilo-

    OdgovoriIzbriši
  23. Ah, pa saj ta čas vsi taki bolj pompozni blockbusterji polnijo blagajne. Glej samo Avangerse, Batmana in podobno. Finančni uspeh se mi tukaj ne zdi tako zelo veliko presenečenje. Kot pravi Sadako, načeloma je že prej vse nakazovalo, da bo iztržek več kot sijajen.

    OdgovoriIzbriši
  24. Že, že, ampak zanima me globlja analiza oz. možnost napovedovanja takih uspešnic. Smo res prepričani, da že vnaprej vemo, kateri film bo rekorder megazaslužkov in kateri zgolj dobra producentska investicija?

    OdgovoriIzbriši
  25. Jah nismo prepričani, ampak se trudimo. :) Recimo, za Supermana stavim, da bo super finančna uspešnica. Ajde, morda ne ravno rekorder, ampak denarja bo padlo cel kup. Dočim sem prepričan, da Thor 2 ne bo tako uspešen.

    OdgovoriIzbriši
  26. superman bo po mojem mnenju presegel milijardo, thor bo nekje med 300-500 mio imo, odvisno tudi, koliko časa bosta s supermanom skupaj predvajanja, če sploh

    me je pa npr. zelo presenetil tarantinov Django, ki je zaslužil kar 420 milijonov world-wide in se je postavil ob bok pop-cornom :)


    avengersi so bili samo orgazem po dokaj solidnih posamičnih filmih, batman begins npr. je bil za film takega kova dokaj povprečen, dark knightu pa je izdatno pomagala ledgerjeva smrt, TDKR je bil pač logično nahypan kot še večji in boljši kot tdk, a je bil folk kar razočaran;

    rabimo nek forum, lol :D

    OdgovoriIzbriši
  27. Rabimo ja! :D

    TDKR je gledalce kar fajn nategnil ja, tudi mene med drugim. Je pa tak zaslužek seveda pričakovan. Skozi te primere recimo, pa me čudi, da se je Skyfall tako razbohotil. Ker recimo, da toliko mainstream pa vendarle ni. Čeprav me zanima, koliko od teh milijonov gledajočih ga je gledalo kot Bonda (torej tradicija itd., kot opozarja filmoljub) in koliko čisto zaradi kratkočasja in nekega izrazitega faktorja vznemrljivosti in (bodimo pošteni) hypa, ki so ga načrtno gradili zadnjih nekaj let. Je Skyfall služil ker je Bond, ali je bolj služil, ker gre za visokoproračunski akcijski spektakel?

    OdgovoriIzbriši