16. maj 2013

Take Shelter (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Is anyone seeing this?

Naj si kdo misli karkoli: ne gre za to, da bi moral neki filmoljub (vedno znova) ponosno dokazovati, kako je edini razumel sporočilo in razplet te (ali katerekoli druge) sijajne zgodbe. Moja razlaga je morda enako kratkovidna, nepopolna ali zgrešena kot katerakoli druga; to mislim iskreno, brez vsakršnega sarkazma. Pač pa bi o enem najzanimivejših filmov iz leta 2011 prej ali slej poročal že zavoljo lastnega zadoščenja ter zato, da strnem in za vekomaj zabeležim vtise o tem edinstvenem kosu celuloida. Majhni, neodvisni filmi (o tem je pisal že Pauc) mi namreč zadnje čase edini še vračajo močno načeto zaupanje v ameriško kinematografijo.

Preskočimo torej vso zgodbo in pustimo za zdaj ob strani sijajno fotografijo (Adam Stone), pretanjeno glasbeno podlago (David Wingo), ekspresivno vizualizacijo in spretno stopnjevanje atmosferičnosti ter briljantne igralske nastope, na čelu z vselej odličnima Michaelom Shannonom in čedno Jessico Chastain — in se premaknimo naravnost na njeno poanto oz. (mojo) interpretacijo dvoumnega in razmeroma presenetljivega konca. Jasno, da gre za  SPOILER  in pred nadaljevanjem branja vsekakor priporočam ogled tega izjemnega filma.
Še ena drama, ki ji scifi služi za dobro kuliso. In film, ki v zajebano psihološko situacijo posrka tudi gledalca, ki na koncu komaj diha in po ogledu nujno potrebuje komedijo Adama Sandlerja, da pride k sebi. —Iztok



Ključni motivi, ki so po mojem mnenju pomembni za razumevanje: v filmu prikazane družbeno-gospodarske okoliščine, motornemu olju (ali nafti) podoben gost rumenkast dež, gluhonema hči (simbol težavnosti komuniciranja s svojci), čut odgovornosti do družine, družbene in človeške vezi, naraščajoča individualna in kolektivna anksioznost (preganjavica, strah, stres). Lahko jih spregledamo ali se ne menimo zanje oz. se tolažimo s pretvezo, da so v filmu slučajno — vendar je potemtakem mogoče večino podobnih (navidez nedoslednih) filmskih premis reducirati na lagodno tezo o tem, da je itak "vse to samo v glavi protagonista, le njegov privid ali sanje, nič ni resnično". S takimi instantnimi razlagami sam nisem zadovoljen; lahko me imate za tečnega cineastičnega nerda, če želite.

Menim, da je grozeča nevihta v epilogu filma objektivno resnična, tj. ne zaznava je le subjektivno Curtis sam (gmote oblakov prva opazi hči in nanje opozori očeta, enako velja za ženo, katere odziv je pristen odraz prepoznavanja in zavedanja stanja). Vprašanje je le, ali gre za realen fizični pojav tudi v dramaturškem konceptu zgodbe (oz. ali je scenarist in režiser Jeff Nichols želel povedati, da se srhljivi vremenski pojav v filmu zares dogaja), ali pa je "neurje" vendarle samo prispodoba nečesa drugega — kar se že ves čas zlovešče zbira nad Curtisom in postaja čedalje bolj otipljivo. Saj vem: preteče neurje in spremljajoče nočne more (nezavedna bojazen pred odtujitvijo od svojcev in prijateljev) naj bi bili metafora za junakovo kaotično pogrezanje v neuravnovešenost in podedovano duševno bolezen (oz. prirojeno stanje, ki ga je nanj neogibno prenesla že zdavnaj institucionalizirana mati). Tudi ta interpretacija, po kateri je ženino odkritje odraz njene resignacije in sočutnega sprejetja moževe shizofrenije, se mi zdi enostranska in ne upošteva nekaterih očitnih pripovednih namigov na gospodarsko stanje sodobne eksistence: negotove službe (kjer gradbeni delavci zaman vrtajo v tla, medtem ko "nafta" pada z neba), razkroj socialnih vezi v okolju nezadržne preobrazbe kapitalistične paradigme, finančna in zaposlitvena stiska, dilema bančnih posojil, vprašljivo zdravstveno zavarovanje ter odsotnost eksistenčne varnosti in zanesljivosti.



In še nekaj: če se uničujoče neurje in odziv družine odvijata le v Curtisovi bolestni domišljiji, se zdi celoten zadnji prizor na obali nesmiseln in nepotreben. Premisa o prihajajoči kataklizmi je kvečjemu v ožjem smislu metafora za vizijo nevrotičnosti in slutnja nepovratne degradacije razuma, v širšem pomenu (in morda celo kot psihosomatska posledica tistega) pa v tem primeru ne more biti kaj drugega kot univerzalna alegorija prostora in časa, v katerem pravkar vsi mi živimo: grozeče vzdušje družbene recesije in prehoda v neznano socialno-miselno paradigmo, ki je nihče ne more natančno predvideti in doumeti. Nekateri jo intuitivno čutijo, se po svojih močeh nanjo pripravljajo in na to opozarjajo še druge; a so hitro označeni za neprilagojene "norce" in "posebneže", ki se zlepa ne zmorejo (ali nočejo) podrediti obsoječim družbenim normativom (ki so zgolj kompenzacija prestrašenih ljudi in njihovo zatiskanje oči pred neizbežnostjo sprememb). Kaj jim torej preostane? Razumevanje družine, zaupanje partnerja in ljubezen otrok; zavedanje, da so vsaj s svojimi najbližjimi "na isti frekvenci" in v sožitju, ne glede na merila o "normalnosti" (ki so tako ali tako relativna). In če to drži, potem se odgovor na vprašanje o tem, ali je nevihta resnična, glasi: popolnoma vseeno je. Pomembno je le, da je za vso družino (ali katero drugo bližnjo skupnost) enako "resnična".

You think I'm crazy? Well, listen up, there's a storm coming like nothing you've ever seen, and not a one of you is prepared for it.

36 komentarjev:

  1. Odlična interpretacija in deloma se celo pokriva z mojo, s to razliko, da si jo videl bolj skozi sociološko jaz pa skozi psihološko prizmo.

    Skratka ujema se tam, kjer praviš, da to ali je nevihta resnična ali ne ni tako pomembno kot to, da "zlovešč" dogodek sprejme cela družina. Razlikuje pa se tam, ko ti to nevihto in zlo slutnjo projeciraš na celotno družbo, sam pa sem bolj mnenja, da gre za posameznikovo stisko.

    Torej (kot sem zapisal že pri Iztoku) mislim, da je navihta na koncu zgolj simbolična prispodoba za to, da je celotna familija sprejela moževo hibo in bo poskušala z njo (pre)živeti.

    Se mi pa iskreno povedano tvoja razlaga bolj dopade kot moja, saj v kontekst vzame celoten film in zgolj konca.

    Also: in B4 vesoljci :D

    OdgovoriIzbriši
  2. No, pa si si dal duška in nafilal svoj ego, zakaj pa ne, saj je tvoj :)

    Mene še vedno najbolj trofi najbolj preprosta verzija konca, torej, da res prihaja konec sveta. Brez metafor in ne vem česa še. Učinkovito, preprosto in filmsko.

    Je pa to res konec, ki si ga lahko vsak razlaga po svoje in med svojo interpretacijo doživlja nirvano.

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem mislil komentirati že pri Iztoku ...
    To je tako, kot če bi se prepirali kdo je pravi morilec v odličnem The Pledge. Ali pa bi zaničevali Magnolijo z utemeljitvijo, da žabe ne morejo deževati in bi se celoten prepir glede filma osredotočil le na to sceno.
    Torej, bistvo tega filma je, da konec ni bistven in vsaka debata okoli konca nima nobene teže v primerjavi z ostalim delom filma.
    btw. priporočam zelo, zelo podobna The Rapture in The Last Wave.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tudi jaz bi marsikaj komentiral že pri kolegu recenzistu, pa nekako nisem in nisem dočakal njegove razlage -- mi pa zato seveda zdaj očita filanje ega. Kako preprosto in pričakovano.

    Razlaga, da res pride konec sveta, je dejansko najbolj preprosta. Le da nima zveze z ničemer v te filmu.

    OdgovoriIzbriši
  5. p.s. The Pledge, o ja. Sean Penn zna, pred kamero in za njo. Ali pa Fincherjev Zodiac, podoben primer. The Rapture misliš tistega iz leta 1991? The Last Wave pa itak, Weir je car. (Tako kot Aussieji nasploh.)

    OdgovoriIzbriši
  6. Evo, Zodiac isto ja. The Rapture iz leta 1991. Meni je takrat bil super, zares priporočam. Pa še skoraj-rimejk je dobil v obliki korejskega Secret Sunshine - o kvaliteti tega, pa ne rabim izgubljati besed ...

    OdgovoriIzbriši
  7. @Sadako: teorija o tem, da žena "sprejme" moževo bolezen (in zato tudi sama vidi neurje na koncu) ima nekaj nedoslednosti, med drugim npr. hčerko, ki nevihto celo prva opazi. (Če seveda vse skupaj niso le sanje, kar pa niti ni smiselno niti ni vsebinsko ali vizualno dosledno z njegovimi prejšnjimi nočnimi morami.) To pa spet lahko pomeni dvoje. (A) Hči je zaradi gluhonemosti že tako v svojem izoliranem, drugačnem okolju, znotraj katerega je bolj dojemljiva za očetovo stanje duha, in zato je ona tista, ki ga prva "sprejme" (tj. prva opazi bližajočo se nevihto). Ali pa prav nasprotno: (B) Deklica seveda ničesar ne ve o duševnih boleznih in o problemih odraslih, razen tega je še gluhonema in zato še bolj socialno hendikepirana, zato nikakor ni možno, da bi tudi ona simbolično "sprejela" očetovo bolezen. Tudi zaradi tega paradoksa se mi zdi smiselna nekoliko širša razlaga, ki upošteva še gospodarsko-socialno stisko.

    OdgovoriIzbriši
  8. Imaš prav, ampak jaz sem si zadevo razložil na malček drugačen način.

    Minilo je že kar nekaj časa od ogleda in vmes je sledilo mnogo filmov pa vseeno. V moji glavi deklica zgolj opazi, da se je na očetovem obrazu ponovno pojavil tisti čudni pogled (ne spomnim se, če deklica dejansko opazi nevihto pred očetom (upam da ne, ker to potem zruši mojo teorijo) in potem steče po mamo, ki simbolično sprejme moževo hibo.

    Če pa deklica opazi nevihto čisto prva pa je možno, da je bolezen doletela tudi njo.

    Sicer pa kot sem napisal, je tvoja teorija mnogo bolj dovršena kot moja, je pa tudi res, da sem si sam film ogledal zgolj enkrat.

    OdgovoriIzbriši
  9. Ne, ne drži. Deklica opazi nevihto za očetovim hrbtom (ta ravno zanjo gradi peščeni grad) in ga s pomočjo znakov za gluhoneme opozori nanjo. Žena medtem v hiši kuha (or something) in prav tako skozi okno sama opazi nevihto. Oče je v tem prizoru najmanj vznemirjen oz. najbolj normalen, nobenega čudnega pogleda nima. Da bi bolezen doletela tudi deklico? Ali torej doleti tudi mamo in so vsi trije shizofrenični?

    OdgovoriIzbriši
  10. p.s.
    http://www.youtube.com/watch?v=vemwuHez3gg

    OdgovoriIzbriši
  11. Kot sem se bal oz. sem si narobe zapomnil. V tem primeru moja teorija ne pije vode, čeprav iz YouTube posnetka ni moč opaziti, da bi žena sama opazila nevihto oz. jo opazi za možem in hčerko.

    V tem primeru lahko še vedno velja, da je shizofrenija glede na to, da je dedna doletela tudi hčerko.

    OdgovoriIzbriši
  12. Možno, možno. Kakorkoli obrneš: Jessica je ❤.

    OdgovoriIzbriši
  13. Evo, tukaj pa takoj roka :D

    OdgovoriIzbriši
  14. odličen film, michael shannon je trenutno edini igralec, ki me zares prestraši :D res me zanima, kaj je naredil iz general zoda :D

    OdgovoriIzbriši
  15. uf, glede filma, po vaše je žena na koncu videla nevihto? meni se pa zdi, da je pogruntal, da ima problem :) odlična analiza btw, ampak meni se ni pretirano spuščati v tako podrobno branje izdelkov (pa naj bojo filmi, poezija ali kaj desetega)

    OdgovoriIzbriši
  16. Ni je samo videla, tudi slišala je grom in videla ter čutila rumene kaplje na dlani. Glej YT video. Tudi tisti njen končni "okej" je precej dvoumen. Mogoče kot odgovor na njegovo zamolčano vprašanje "gremo v hišo" ali pa kot izraz sprejemanja, razumevanja.

    OdgovoriIzbriši
  17. "Žena medtem v hiši kuha (or something)"
    Ja, kuha. Ziher nekaj kuha. Dajmo ugotovit, kaj kuha.
    Meni se zdi, da nekaj tensta, al gre za en golaž, al pa nekaj podobnega. Mislite, da kuha dobro, ali huha tako zanič, da se jim že blede in vidijo nevihte in podobno. To je moje mnenje.

    OdgovoriIzbriši
  18. Zelo zanimivo. Jaz sicer menim, da kuha piščančjo obaro (morda celo joto), se pa strinjam, da je to ključnega pomena za razumevanje paradoksalnosti epiloga te eksistencialne alegorije.

    OdgovoriIzbriši
  19. Konec sveta je, kaj fantaziraš.

    OdgovoriIzbriši
  20. It's the end of the world as we know it...

    OdgovoriIzbriši
  21. Simona Rebolj12. 09. 13 17:22

    Obup. Res. Sporočila, prizori, ki sploh niso dvoumni ali prepuščeni razlagi do tolikšne mere, se okrog njih razvije cela debata in jih je treba posebej razlagat in še vedno bojda obstajajo dvomi. Pardon, v takih okoliščinah pa res Gartner izpade pametnjakovič.

    Logično, da je konce pomemben (nekdo kar zapiše, da bojda ni pomemben, ampak vse tisto, kar se dogaja prej). Brez konca, kakršen je, bi bila celotna poanta filma drugačna. Kakšna? Dobili bi le dobro zrežiran in odigran film o klišeju posameznikove stiske in obsesij, ki jo reši en klišejski psihiater z nasvetom, naj se gre preobremenjen in preobčutljiv norec pač zdravit, pa bo vse bolje. Ta film pa je, kakopak, z vsemi sporočilnimi nastavki v scenariju, precej bolj inteligenten od povprečnih tovrstnih scenarijev in ravno te klišeje o norosti (z dednimi nagnjenosti v paketu, kar je le še toliko bolj "duhovito" in drzno) totalno zdemolira in postavi v drugo, prav tako zelo pomembno perspektivo. Ja, morda je nekdo bolj subtilen, bolj prevoden. Morda je nekdo že po danosti pravi medij za vtise in dogodke ter se mu ob tem sprožajo bučni alarmi prosto po obrambnem sistemu. Vendar ... ali to pomeni, da vse, kar zaznava, ne obstaja??

    Mimoogrede je ta film odlična kritika arogance družbe in predvsem zlatega pravila, ki ga redko kdo želi sprejet, da sta osebna sreča in občutek varnosti posameznika pogojena z ignoranco in izoliranostjo v svoj mali svet, v katerem se nikogar, kar se dogaja drugim ali zaenkrat še drugje, nič ne tiče. Gorja na svetu in možnosti za slabo je ogromno. Dogaja se vsak dan. Slabo izhodišče za mir in zadovoljstvo. Razen in pod pogojem, da odklopiš pozornost na to, akr se dogaja vsak dan.

    Tej družini se na koncu ne zgodi nič drugega, kar se pač dogaja. Zgodi se tisto, kar se dogaja v filmu Impossible po resničnem dogodku. Tla se tresejo, poplave divjajo, cunamiji, pokajo bombe, kemično orožje ... skratka ... ni, da ni. In ja, kot tuli glavni lik - nihče ni pripravljen na najhuje. Nikoli ni! Tudi če se pripravlja. Zakaj? Ker je tako nemogoče bit miren in zadovoljen. Preveč gorja nudi narava, s človekom kot delom le - te v paketu. scenarij je pač duhovit, da konec umesti v okvir nasveta psihiatra, naj se odpravijo na dopust, potem naj pa mož odpeketa še na zdravljenje. Kot da bo dopust kaj pomagal, pa potem antidepresivi ali antipsihotiki. To je bila odlična metafora odnosa do stvari. Človek v stiski ne dobi ustrezne pomoči (konkretnih rešitev problemov), niti nobenega pametnega pristopa, če ima zgolj prav in "zgolj" močno čuti tisto, ob čemer je večina otopela. Ne, dobi urico blebetanja pogoltnega psihiatra in tablete, da bo lažje prenašal tisto, kar družba noče spremenit ali posvetit pozornosti. In to je pot v "cunami", konec sveta, apokalipso. zato je super, da je na koncu pustil, kaj se pravzaprav zgodi, kako jih odplakne na primer. Ne, bolj je pomembno, da je on povsem miren in mu je vse jasno, medtem ko tokrat žena malček bolj nevozna z vidika "saj ni res, pa je". S tem se odpre še vprašanje slutnje! Kaj je prej ... kura ali jajce. Je imel on tako izostrene čute za dogodek, ki jih je usodno čakal ali gre zgolj za naključje? Itd.

    Ni pa nobenega dvoma, da ne gre za sanje, niti za njegovo norost in sprejetje družine norosti in ne vem kaj še vse. Kaj vse si ljudje izmišljujejo, kar ni nikjer pokazano ali povedano, da bi razumeli, kar povedano in psikazano je, pa ne. Bohnedaj!

    OdgovoriIzbriši
  22. O, doživel sem tudi komentar Simone R. ❤ Gartner kot ponavadi naklada v tri prazne oz. ne pove popolnoma nič o ničemer, še lastnega mnenja ne zna podati, temveč napiše: "Emotivno močan film, morda malce razvlečen, tudi nekoliko dolgolčasen, toda kot celota dovolj prepričljiv, kvaliteten in globok, da trofi bistvo. S koncem, ki je tako zelo dober, da bi si zaslužil svoj film." (klik) Potem pa me na moje vztrajno prigovarjanje, naj že vendar pojasni svoje "bistvo", vztrajno ignorira. Triletni retardiranec. "Vse so le sanje," po njegovo. Sijajno. Res ne vem, v kakšnih okoliščinah in glede na kaj naj bi "izpadel pametnjakovič", to še sarkazem ne more biti. Ne vem, kdo naj bi govoril o tem, da konec ni pomemben oz. da je pomembneje vse, kar je bilo prej -- jaz gotovo ne. Zato pa ostajam pri prepričanju, da gotovo ne gre za enoznačen pomen, vreden premočrtne razlage. Tudi s tako kategorično trditvijo, da "gotovo ne gre za njegovo norost", se ne morem strinjati; ta vidik je tako izpostavljen, da ga je vsaj kot eno od možnosti skoraj nemogoče izključiti.

    OdgovoriIzbriši
  23. Simona Rebolj18. 09. 13 19:20

    @filmoljub:

    Joj, no, pa saj je jasno, da sem se navezovala na komentarje tukaj. Seveda je tudi njegov bedast o pretiravanju z apokalipso sveta, za kar ni nobenega nakazanega razloga v filmu, pa o neštetih možnih intepretacijah, kar tudi ne drži, saj je končna scena taka, kot je, prav nič podobna njegovim "prividom" in prisluhom, ki jih je, mimogrede, tudi preverjal pri svojcih, še najraje pri hčeri, kar stori tudi na koncu, ker nikoli ni bil nepriseben v bistvu stvari, kar pomeni zavedanje prividov in prisluhov ter pripravljenost in zmožnost ločevanja fikcije in resnice. No, ampak moj sarkazem se je skrival predvsem v tem, kako je mogoče, da obstajajo komentatorji, ki bluzijo, si izmišljujejo in ne razumejo prikazanega še bolj kot Gartner. Njegove recenzije pa seveda nisem prebrala, ker mi res ni do živciranja zaradi njegovih umotvorov. ja, verjamem, da je spackal bebavo recenzijo. ni težko verjet. In očitno je takrat blejal o sanjah, tukaj pa zagovarjal surov realizem ... hehe. blejanje v tri krasne in plonkanje stavkov iz drugih recenzij, ki jih sploh ne razume. Nič novega.

    In ne, nisi ti napisal, da konec ni pomemben, komentator Cosmopapi je. Pisala sem o komentarjih, a ne!! In ni se mi ljubilo poimensko obdelat vsakega posebej, ker so bili na moje presenečenje vsi po vrsti bedasti, torej nihče ni razumel filma tako, kot je bil prikazan. Zelo enostavno, po drugi strani pa seveda najtežje, ker je treba sledit vsebini in jo razumet. Včasih je dobro imet tudi nekaj podlage na priloženo. In če ljudje ne razumejo, si začnejo sami izmišljevat stvari, kjer ni treba. O družini, ki povzame bolezen ... hahaha .... ja, ja, ja ... paranoidna šizofrenija kot virus, al' kaj. Folk gleda preveč bebavih komercialnih filmov in potem še filozofira tako v imenu simbolik in metafor. Potem ne ločijo, kaj je bilo realno in kaj ne, čeprav je s pomočjo kadriranja zelo lepo ločeno, ampak, jebi ga. Potem si konec interpretirajo pač po svoje. Zakaj? Ker si ga pač lahko. Čeprav ni namiga, da bi šlo za njegovo halucinacijo, saj so liki v kader postavljeni znotraj prizora, vsa družina. Je pa prikazano, da so po nasvetu psihiatra odšli na rajske počitnice. V rajske kraje, kjer se zna primerit na vsake kvatre cunami, kot se najbolj odmeven tudi je, apokaliptično. Prizor nepregledno dolge obale, ko morje preprosto izgine in nebo postane črno, je najbolj tipičen in klišejski prizor pred cunamijem, ko morje dobesedno izgine in se potem vrne v rušilnem valu. In seveda, da je ta film dragocen ravno v tem, da nikakor ni film, ki popisuje pač norost, ampak pojem norosti postavlja na kocko.

    OdgovoriIzbriši
  24. Simona Rebolj18. 09. 13 19:22

    Joj, kakšna muka je tukaj objavljat komentarje. Omejitev znakov, pa še polno nekih varnostnih kod, novih okvirčkov, viš, za to ne komentiram veliko pri tebi ... ha!

    Nadaljevanje torej:

    Če je nekdo bolj subtilen, prevoden in posledično paranoičen, še ne pomeni, da je nor. Tudi halucinacije konec koncev so le nekaj, kar se res dogaja, le da ne nam, njemu, ampak drugim. V filmu je lepo prikazana njegova izločenost od drugih, ki jim ni mar (to je še ovekovečeno z njegovim izbruhom). On diha z najhujšim scenarijem ne - varnosti na tem svetu. Mirno in srečno pa ne moremo živet, če živimo v strahu pred možnostjo najhujšega. Včasih pa subtilen človek sluti "nevihto" in ne veš, ali gre za slutnjo ali zgolj naključje, da je strah meso postalo. Kaj sploh je naključje? Si kdaj doživel to? Jaz sem. In v tem je dragocenost tega filma, kar zakoliči tudi s koncem. Prosto po, ja, Kdo je tu nor? Ali sploh gre za norost. Seveda ne. Saj tudi kot lik ni bil tako postavljen. Bolj kot zelo subtilen človek s temu primerno gensko podlago, ja, ki se mu meša od strahu in si na vse kriplje prizadeva bit dober mož in oče - zaščitniški kakopak. Medtem pa naokrog ljudje pač korakajo in jih boli patak za žrtve potresov, cunamijev itd. On pa kot da diha z vsemi žrtvami katastrof, čuti majhnost posameznika v naravi vsak trenutek in se ne more otrest tega občutka. Ampak a ni to v bistvu bolj realen odnos do stvari glede na majhnost človeka od flegmatičnega, ki je v bistvu namišljen in stvar posameznikove vere in zamotitve skozi vsak dan? Normalnost je v bistvu ponotranjen nerealen občutek varnosti in lastne pomembnosti ali moči ... hehe ... V tem je bila bistvena provokativnost tega filma in najbolj pomembna. Prikazana je bila vrhunsko in drzno, ampak nič ne moremo proti neumnosti, da kljub odličnemu prikazu pač prenekateri še vedno ne razumejo. Nič posebnega, saj ogromno ljudi ni bralno pismenih niti. To je še močnejše od mogočnosti in sile narave, a ne ... hehe



    OdgovoriIzbriši
  25. Res je, komentiranje je tukaj jeba, ker moram imeti samo zaradi spam-botov (za katerimi komaj sproti brišem vso nesnago) vključeno tisto dodatno preverjanje. Dočim za omejitev znakov še vedel nisem. Evo, zdaj sem zadevo izključil oz. poenostavil, pa da vidimo, če (in kolio časa) bo šlo brez te funkcije.

    In res je, Cosmo je dejansko napisal tisto o koncu, ampak sem prepričan, da ni bilo mišljeno čisto dobesedno oz. sem ga vsaj jaz razumel v malce drugačnem kontekstu. No ja, kakorkoli, se bo že sam izjasnil, če bo čutil potrebo in naletel na to debato.

    Omenjaš zanimive vidike in se v bistvu strinjam, da je seveda mogoče na zgodbo in like gledati tudi s te plati. Pri čemer je razen samega scenarija za tako bogate možnosti interpretacije IMHO zaslužen kar Shannon, ki je kot igralec res briljanten. Moram pa reči, da me je malo zmotila njegova definiranost in dokončnost prepričanj - v smislu, kako gotovo je vedel, da prihaja nevihta. Brez nejasnih slutenj in naraščajočega občutka tesnobe ali (vsaj vidnega) strahu -- tisto, kar je prihajalo, je natanko in samo velikansko neurje, zato je treba pač zgraditi zaklonišče. Od tukaj potem razumem prispodobo slednjega: "zaklonišče" kot simbol varnosti in ločenosti od (bodisi namišljene ali resnične) nevarnosti, v katerega se zatečeš z družino. On v nobenem trenutku ni mislil zgolj nase ali se ukvarjal s seboj (kar je verjetno značilnost neuravnovešenosti), dejansko je imel nenehno pred očmi ženo in hčer. Zelo zanimiv prikaz.

    OdgovoriIzbriši
  26. Simona Rebolj19. 09. 13 22:24

    Shannon je odličen igralec, ja, pojma pa nimam, kako bi bil on zaradi tega zaslužen za to, da si ljudje kar nekaj izmišljujejo po svoje, ker ne razumejo filma to točke, kakor je bil odlično prikazan in odigran ... hehe ...

    Pa saj ravno v tem je brilijantnost tega filma in o tem sem komentirala, da teh pojavov ne predstavi po klišeju, kakor si jih ljudje predstavljajo zaradi pop psihologiziranj in hollywoodskih klasičnih poenostavljanj. Med drugim tudi o tem, kako neki naj bi izgledal in deloval tesnoben človek. Izgubljen, frustiran, neprišteven ... Mislim ... ni tako simpl. Tukaj je predstavljen lik, ki je v svojem prepričanju zelo trden in gre sam proti vsem v boj za "svoje". Ne samo to. Je celo lik t. i. močnega profila očeta in moža, ki se skuša odlikovat kot zaščitnik. Le da je zadeva postavljena na glavo, češ, ščiti jih pred nečim nepotrebnim. Vendar tudi to ne drži, saj njegova paranoja ne temelji na halucinacijah o nečem nezaznavnem, nadnaravnem, neobstoječem. Gre za tesnobo pred obstoječim, ki se ji lahko izogneš le z ignoranco, z ne - upoštevanjem dejstva o majhnosti in nemoči človeka znotraj narave. Zaklonišče je seveda metafora za ta strah, ki je v bistvu povsem realen. Preko strahu pred neurjem se je dalo to najlepše prikazat, materializirat, sicer so pa tu še bolezni, nesreče, eksistencialni propadi raznih vrst ... skratka ... Ni, da ni, če s čuti prestopiš na ono stran strahu in groze.

    In od kod ti ideja, da je ne misliti le nase ali ne se ukvarjati le s seboj značilnost neuravnovešenosti?!!!! A tisti, ki se ukvarjajo samo s seboj in mislijo le nase ter naivno ne vidijo prsta pred sabo so pa pojem uravnovešenosti?!!!

    Patriarhalna vloga moškega kot zaščitnika, kot nekoga, ki se "mora" izkazat pred "svetom" (družbo) kot neizpodbitno močan in vsemogočen, da zaščiti šibkejše (otroke in ženo) je seveda še en močan pritisk na človeka, v tem primeru še posebej na moškega, ki je praktično neizvedljiv v vsemogočnosti, že pred vsemogočnostjo narave kot take, pa tudi pred drugimi. V skrajni fazi, ja, bi lahko svojo vlogo najbolj zgledno opravil le tako, da zgradiš zaklonišče in družino zavaruješ pred vsemi možnimi nevarnostmi od zunaj. Kar je paradoks, ker potem to ni več dovolj podobno vsaj relativno svobodnemu življenju, kaj šele uživanju le-tega. Skratka ... Največja dragocenost tega filma je ravno v tem, da postavi pod vprašaj pojem neuravnovešenosti in poza Shannona, ki se med drugimi počuti kot edini normalen, edini, ki pač vidi, kar obstaja, je odlično zastavljena. Tisti njegov "I'm fine" je neprecenljiv. Duhovito.

    Obstaja še en vrhunski film na temo strahu pred življenjem oziroma že kar alergiji nanj. Oglej si Safe. Glavno vlogo igra Juliane Moore. Prav tako mala produkcija. Druga perspektiva in pozicija glavne junakinje (pri čemer skrbi predvsem zase in gre na pot poskrbet pač zase in ne za druge ali družino, ki je ne razume), drugačna pot, ampak tema enaka. Do Take Shelter še nisem videla boljšega filma na temo paranoje, ki po eni strani to je, po drugi pa ni, od Safe.

    OdgovoriIzbriši
  27. Glede neuravnovešenosti: samo citiram oz. povzemam prosto po spominu (kot simptom napačne percepcije okolice in izgube stika z ljudmi, ne v smislu egocentričnosti ali samozadostnosti).

    Safe (1995) režiserja Todda Haynesa pa si res pogledam ob priložnosti, hvala za priporočilo.

    OdgovoriIzbriši
  28. Simona Rebolj21. 09. 13 14:55

    Razumem ... samo ne vem, kakšno napačno percepcijo je imel. Saj ga niso preganjali vrtni palčki. Tisto, kar ga je preganjalo, nekatere ljudi res doleti in tuid njega je na koncu. V tem je ravno bistven triger tega filma, za razliko od drugih klišejskih formatov pač o t. i. neuravnovešenosti.

    OdgovoriIzbriši
  29. Dej, dej no, don't push it. Že prvi citat v tem zapisu pove, kakšno napačno percepcijo je imel in kaj mu ves čas ni bilo jasno. Popolnoma očitno je, da se je ves čas spraševal, ali je samo on nor.

    OdgovoriIzbriši
  30. Simona Rebolj22. 09. 13 01:46

    @filmoljub:

    Tale komentar, pardon, si pa zelo gartneristično spackal. Ja, ja, napačne in pravilne percepcije, tako očitno je vse skupaj, če le hočeš, da bi bilo, in that' s all folks. Zig hajl. Loti se raje še enkrat citat, ki si ga sam skopipejstal s kopipejstov, a ga očitno nisi prebral, če so ti citati res tako pri srcu.

    "You think I'm crazy? Well, listen up, there's a storm coming like nothing you've ever seen, and not a one of you is prepared for it."

    OdgovoriIzbriši
  31. Zdaj pa jaz ne razumem. Saj ne govorim o izrazu, lahko rečemo tudi drugače. Ti praviš tole:

    Vendar tudi to ne drži, saj njegova paranoja ne temelji na halucinacijah o nečem nezaznavnem, nadnaravnem, neobstoječem. Gre za tesnobo pred obstoječim, ki se ji lahko izogneš le z ignoranco, z ne - upoštevanjem dejstva o majhnosti in nemoči človeka znotraj narave. Zaklonišče je seveda metafora za ta strah, ki je v bistvu povsem realen.

    No, jaz stvari nisem videl tako kategorično in nedvoumno, tudi na koncu ne. Zgodba še vedno dopušča možnost, da je na neki način "vse samo v glavi", jaz pravim samo to, da ta možnost ni edina oz. da lahko taka interpretacija pomeni marsikaj in ne nujno njegove duševne bolezni. (Oz. da je ta "duševna bolezen" samo način njegovega dojemanja in se njemu na trenutke to zdi bolezensko, nenormalno.)

    OdgovoriIzbriši
  32. Simona Rebolj22. 09. 13 21:05

    Seveda so določene halucinacije samo v glavi zaradi povečane občutljivosti na vplive iz okolja in močne identifikacije s strahom, vendar pa se sam strah navezuje na povsem realno možno dogajanje in tudi moraste sanje, halucinacije niso nič Lynchevskega in niso tipa pisatelja v delirični fazi iz Shininga na primer, torej celo nič metaforičnega, za kar bi morali Junga poklicat na pomoč, da bi dešifrirali sanjsko vez z realnim potlačenim strahom.

    V tem primeru gre za paranojo pred povsem realnim, celo nečim, kar se dogaja na območju, kjer glavni lik živi (močne, rušilne nevihte). Skratka, v njegovem dojemanju v bistvu ni nič nenavadnega, nobenih vmesnih simbolov in šifer potlačenega. Vsakogar zmrazi, če se za trenutek identificira s tem, kar so na primer preživele (večinoma preživele niso) žrtve cunamijev, potresov, poplav itd. Vendar s tem občutkom nebogljenosti, ne - varnosti in nemoči človeka proti sili narave, kar je dejstvo, fakt (in ne zgolj nenavaden način dojemanja stvari), ne drhtimo vsi vsako minuto, ampak se zatekamo k ignoranci, zanikanju teh občutkov, da lahko živimo bolj optimistično, mirno in pogumno.

    Kar je dvorezen meč. Po eni strani se lahko vsi strinjamo, da je s tako močno empatijo do katastrofalni stanj, ki človeku grozijo, nemogoče zadovoljivo živet, po drugi strani pa močna ignoranca vodi v naivnost, ki prav tako škodi.

    Ravno v tem času smo v obdobju nenehnega opozarjanja na globalne podnebne spremembe in na skrb za okolje nasploh, češ, da nas je ignoranca do moči narave in pomanjkanje pozornosti na to, pri čemer se je ignoranca zavoljo osebnega udobja sprevrgla v neznosno smetenje in eksperimentiranje z možnostmi zlorabe okolja, pripeljala že blizu točke, ko nismo pripravljeni na določene odzive narave (prizor, v katerem se Shannon dere na sosede o nepripravljenosti na to, kar sledi, se veže na konkretno dogajanje danes, pa tudi metaforično v povezavi na ignoranco na sploh).


    OdgovoriIzbriši
  33. Simona Rebolj22. 09. 13 21:05

    Saj na enak način je na primer tudi Woody Allen rad opisoval karakter hipohondrije, ki na primer prav tako ni nič nenavadnega v načinu dojemanja, gre samo za navito subtilnost do obstoječega na mega volte. Dejstvo je, da vsak od nas lahko zboli za tem in onim vsak dan. In kot družba smo na primer ravno dandanes z oglaševanjem zdravega življenja in konstantnim strašenjem, kaj vse nas lahko doleti, ker dihamo, jemo in se gibamo naokrog, kaj šele, da si privoščimo kakšno razvado, ki ni le zobanje kalčkov, že čez rob prezentiranja in propagiranja totalne paranoje, od česar lahko zboliš ... hehe ... Nič kaj manj "noro" ni vse skupaj od glavnega lika v Take Shelter. Bolj ko se vržeš v raziskovanje raznih možnosti in simptomov, bolj boš nor od strahu in ugotavljal, da že imaš simptome za paleto najhujših bolezni na svetu. Da je tragikomedija toliko večja, pa je to paranoidno oglaševanje zdravja, še precej patetično, ker marsikaj obljublja, če boš živel po takem in takem diktatu, kar pa v praksi ne drži. Zbolevajo tudi ljudje, ki po formalnih propagiranih načelih zdravo živijo, zbolevajo otroci ... in marsikdo, ki živi po teh načelih zelo nezdravo, ne zboli, ampak kar rine do pozne starosti v svoji nezaslišani dekadenci. Skratka, bolezen žal ni tako ulovljiva in možno nadzorovana, kot jo radi predstavljajo oglaševalci paranoidnega purizma na tem področju. Da ne omenjam še tržno pridobitniške manipulacije s paleto nekih drago prodajanih pristopov in izdelkov v imenu zdravja, ki se lahko tržijo ravno zaradi pozitivnih rezultatov vcepljanja paranoje na eni strani in realnega obupa bolnih na drugi. In podobno je z odzivi narave na sploh, tudi v okviru podnebnih udarov, in situacijo človeka v njej. Nebogljen je in rop stoletja naših žepov s strani komunalnih storitev v imenu ločevanja odpadkov tega pač premagalo ne bo. Prav tako k temu ne bo pripomogla močna kampanja proti kajenju, še posebej v primerjavi s sila oslabljeno kampanjo proti izpušnim plinom, a ne. Skratka, hipokriziji ni konca in kraja in tudi t. i. skrb je včinoma zgolj spin v prid ignoranci do bistvenega na vseh frontah. In v takih okoliščinah je res hecno govorit o domnevno uravnovešeni družbi proti domnevno neuravnovešenim posameznikom, kot je bil prikazan v Take shelter, ker se jim poruši prag tolerance oziroma imunosti na totalno neuravnovešeno in podebiljeno delovanje in životarjenje okrog njega. V bistvu je prav romantično opazit še koga, ki je tako subtilen, da občuti vso vulgarnost okrog sebe tako vulgarno in arogantno, kot v resnici je. Seveda gre pa ta romantika na račun subtilnega posameznika, ker utehe pri drugih ni. Od kod neki? Od ljudi, ki pišejo take komentarje, kot so se tudi tukaj nasuli, že ne. Ker v bistvu gre za odziv na ljudi, na druge, niti ne na nevihte, bolezni ali poplave. Te pač so. Vprašanje pa je, kako se počutiš med drugimi, tistimi, s katerimi pač deliš skupni koeficient usode. So ti blizu ali bolj kot bitja z nekega drugega planeta, s katerimi definitivno ne gledate istega filma, čeprav zrete v isto smer.

    Zato je bil ta film tako dragocen v prikazu in aktualnosti kot taki. Ker so ta ugibanja o domnevni bolezni totalno irelevantna in relativizirana. Pomembna sporočila so povsem drugje! Podoben primer kot pri filmu We need to talk about Kevin, ki je bil odličen prikaz stanja družbe ter vzrokov in posledic odnosa do delovanja družbe. Ampak nekateri so se raje zabavali in igračkali z idiotizmi okrog domnevnega vprašanja, ali se tak kot lik Kevin rodiš ali postaneš. Za znoret! Točno zaradi takšnega pristopanja in dojemanja stvari se rojevajo in postajajo kevini je pa edini pravilen odgovor.

    OdgovoriIzbriši
  34. O tem filmu sem že kaj prebrala, ujela tudi priporočilo za ogled. Od prebranega mi je na srečo marsikaj že ušlo iz spomina, vendar sem si na YouTubu iz firbca (takrat še brez resnega namena ogleda filma) pogledala tudi zadnji prizor. :-/ Zanima me samo vaše mnenje, ali to védenje močno pokvari filmsko izkušnjo ali se film vseeno splača pogledati? :-)

    OdgovoriIzbriši
  35. Film se ZELO splača pogledat, ta prizor v bistvu ne spremeni ničesar. :)

    OdgovoriIzbriši