8. jun. 2013

Eraser (1996)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Gentlemen, keep your eyes open and your assholes puckered.

Tako kot marsikdo med Slovenci imam zanimiv hobi: delitev in predalčkanje. Filme slavnega štajersko-hollywoodskega politično angažiranega mišičnjaka recimo razvrščam na [A] tiste, kjer si v vlogi dežurnega bicepsa skorajda ni mogoče predstavljati koga drugega (Conan the Barbarian, The Terminator, Commando, Predator, Red Heat), [B] tiste, kjer bi bilo res bolje, če bi se namesto Ah-nolda smešil kdorkoli drug (Twins, Junior, Jingle All the Way, End of Days), ter [C] tiste, ki bi bili brez Švarcijeve zabavne samoparodičnosti (še) slabši (Last Action Hero, True Lies, The Expendables).



Nekam med spodnjo polovico slednjih prištevam tudi akcijski kriminalni triler režiserja Chucka Russella, ki je pred tem posnel rimejk istoimenske kultne srhljivke iz leta 1958 The Blob (1988) in obešenjaško komedijo The Mask (1994) z gumijastim Jimom Carreyjem. Umotvor z redkozobim avstrijskim gorostasom v glavni vlogi (prejšnja neuradna različica scenarista Tonyja Puryearja je menda predvidevala Bobbyja de Nira) je bil deležen celo oskarjevske nominacije za posebne učinke in zvok; čeprav zgodbovno, roko na srce, ne prinaša česa vznemirljivo revolucionarnega. Ker je bil scenarij nekajkrat spremenjen in sta si bila med produkcijo režiser Russell in producent Kopleson nenehno v laseh, se to pozna tudi pri končnem izdelku. John Kruger (Švarci) je zvezni agent pri programu za zaščito prič, specializiran za organizacijo njihovega "izginotja" v primeru ogroženosti s strani zločinskih kolovodij in mafijskih botrov na zatožni klopi. Ko za svojo najnovejšo varovanko in v mednarodno orožarsko afero vpleteno uslužbenko Lee (Vanessa Williams) briše vse sledi, še ne sluti, da so v kriminalne posle vpleteni tudi njegov neusmiljeni mentor in vodja zveznih šerifov (James Caan) ter nekateri vplivni ljudje s samega državnega političnega vrha.

Don't you ever get tired of babysitting scumbags? —Yeah, but in your case I'll make an exception.

Zgodba predstavlja nepretenciozno streljaško / pirotehnično / popkornovsko zabavo in zagotavlja solidno celovečerno kratkočasje, film s proračunom 100 milijonov pa je bil tudi blagajniško sila uspešen. A to dejstvo niti ni kakšne posebne omembe vredno; James Cann je kot vedno pristno strašljiv, Robert Pastorelli je s svojo stereotipno mafijsko druščino dovolj hudomušen, čokoladna milf Vanessa Williams (v svojih boljših letih) pa kljub relativni nerazgaljenosti čedna paša za oči. Tisto, kar (me) ob tem filmu še najbolj intrigira, so jasni namigi o ne povsem iz trte izvitem in izmišljenem konceptu novega, tajnega, srhljivo učinkovitega elektromagnetnega orožja, znanega kot tirnični top (ali EMRG puška) oz. railgun. (Saj ste menda igrali Quake, kajne?) Zadeva seveda res obstaja, špekulacijo pa predstavlja prikaz različice tega orožja za osebno rabo; torej dovolj pomanjšanega, da služi kot ročna pehotna oborožitev. (Kar naj bi v primeru zlorabe prineslo novo obdobje terorizma, kot pronicljivo ugotavlja naš možganski trust.)



There they are. Commie bastards! —They're not communists any more, Tony. They're a federation of independent liberated states. —Don't make me hurt you, Mikey.

Nekolikanj bolj moteče je, da razmeroma stvarnega dramaturškega koncepta zgodba ne razvije do konca; z doslednejšimi zasuki in bolj avtentičnim kontekstom pa ne poskrbi za kredibilnost niti v okvirih običajnega zamika nejevere — in kljub dejstvu, da z očitnimi humornimi vložki zadeve seveda ni mogoče jemati resno. To pa je pogosta napaka hollywoodskega ekonomskega oportunizma: zanimiva (sci-fi) ideja, ki ostane le na pol razvita in na odločilnih mestih preusmerja pozornost v plehke žanrske elemente. A kakorkoli že: dopadljivo dinamična Radirka gotovo ni najslabši Švarcijev film in z ničimer ne žali inteligence povprečnega gledalca, pričakujočega lahko prebavljiv cineastični obrok.

1 komentar:

  1. Whazzzup bitches...
    from wiki: The Yugoslavian Military Technology Institute developed, within a project named EDO-0, a railgun with 7 kJ kinetic energy, in 1985. In 1987 a successor was created, project EDO-1, that used projectile with a mass of 0.7 kg and achieved speeds of 3,000 m/s, and with a mass of 1.1 kg reached speeds of 2,400 m/s. It used a track length of 0.7 m. According to those working on it, with other modifications it was able to achieve a speed of 4,500 m/s. The aim was to achieve projectile speed of 7,000 m/s. At the time, it was considered a military secret.

    OdgovoriIzbriši