30. jun. 2013

Men in Black 3 (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Tretja inštalacija Mož v črnem je najuspešnejši del te franšize doslej (s proračunom krepkih 200 milijonov je več kot potrojil vložek) in ekonomsko zagotovilo za predvideno nadaljevanje stripovske zgodbe o posebnih agentih, ki s pomočjo zanimivih napravic Ameriko Zemljo branijo pred teroristi vesoljci. Po veljavnem občem konsenzu je tudi opazno boljši od prejšnjega sequela iz leta 2002 (z Laro Flynn Boyle) in ob prepričljivem nastopu vselej všečnega Josha Brolina kot mladega agenta K sploh sila zabaven; osebno pa menim, da si častno titulo "Bolj-posrečen-od-prejšnjega-dela" (kar tudi ni ravno dosežek stoletja) sicer zasluži, a ne bistveno več kot to.



Brolin je nedvomno odlična izbira za mlajšo inačico Tommyja Leeja Jonesa (dasiravno je po filmih kot istega leta posneti Looper to navaden trendovski oportunizem), Will Smith se solidno odreže s svojo standardno komično prezenco, Bill Hader kot Andy Warhol je hilarično smešen in tudi Jemaine Clement je za masko odurnega nezemeljskega zločinca Borisa "Živali" dobra izbira — a dober casting se tukaj bolj ali manj konča. Odlični Rip Torn se zgolj kot kameo lik pojavi na lastnem pogrebu, v vlogi nove šefinje MIB agentke O je dokaj zgrešena Emma Thompson (zato pa je boljša izbira njena mlajša verzija Alice Eve), David "Sledge Hammer" Rasche je tako omembe nevreden, da je malodane neopazen in pravzaprav je podobno mogoče reči tudi za Tommyja Leeja — ki postaja opazno prestar za tovrstne vloge. Ker je (zaradi finančnega uspeha, kajpak) predviden še četrti del, me namreč malce skrbi, da bo dedek Jones medtem umrl ali vsaj zbolel ali kaj takega.
Men in Black 3, ki ga je Will Smith posnel po štiriletni Barry Sonnenfeld pa po šestletni pavzi, je zelo dobra znanstveno fantastična komedija. Je veliko boljši od drugega dela, kjer je bil zares zabaven le Michael Jackson. —Iztok



Režija Barryja Sonnenfelda je zanesljiva, kamera Williama H. Popa (Scott Pilgrim vs. the World, franšiza The Matrix) kot vselej sijajna, glasba Dannyja Elfmana predvidljivo všečna in celotna produkcija na najvišji ravni. Zato pa scenarij Lowella Cunninghama (avtorja stripa) in Etana Cohena (ne Ethana Coena) težko označim za kakorkoli prelomnega, saj se sci-fi zgodba vnovič poslužuje podobno prežvečenega koncepta osrednjega lova na vesoljskega super-kriminalca, preverjenega recepta običajnih komičnih (samo)referenc in že videnega terminatorskega back-to-the-future časovnega paradoksa (kjer naj bi junak posegel v dogodke v preteklosti, zato da bi spremenil prihodnost). Seveda so s tem neizogibne tudi zevajoče dramaturške luknje, gromoglasne nedoslednosti in absurden propad fizikalne logike — a za popkornovske potrebe dopustniškega kratkočasenja in pri nizkih dandanašnjih merilih so Možje v črnem s splošno nepretencioznostjo tudi v tretje dovolj zabavni.

1 komentar:

  1. Prvi del kulten, drugega se sploh ne spomnim, tretji všečen. Tako, da se povsem strinjam s tabo: bolj-posrečen-od-prejšnjega-dela in to je to.

    OdgovoriIzbriši