21. jun. 2013

Side Effects (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Časovna dimenzija se mi zdi pri vrednotenju filmov ne le dobrodošla, marveč že kar nujna. Sinoči sem bil po ogledu dotičnega Soderberghovega farmakotrilerja na moč navdušen, po prespani noči in premisleku pa je moj vtis precej bližje oceni, ki jo je že pred časom strnil kolega na blogu Filmski kotiček. Stranski učinki so nedvomno sila spodoben predstavnik žanra in še eden od nadvse uspelih podvigov slavnega ameriškega producenta in režiserja; vendarle pa kaže opozoriti tudi na nekatere temnejše lise, zaradi katerih ga težko povzdignem med njegove največje mojstrovine (Sex, Lies, and Videotape, Traffic, Erin Brockovich), temveč bi ga celostno postavil približno ob bok njegovi Kužni nevarnosti izpred dveh let — kljub nekoliko višji oceni kritikov in občinstva.

Soderbergh se s Stranskimi učinki spusti v raziskavo odvisnosti ameriške nacije od antidepresivov in sicer tako, da okoli hrbtenice zgodbe, ki jo sestavlja zgodba o usodi mlade pacientke, obloži zanimivo zgodbo o ameriškem zdravstvenem sistemu ujetem v okovje farmacevtskih gigantov, ki v boju za primat na tržišču ne izbirajo sredstev, za dosego zastavljenih ciljev. Ustvarjalcem uspe na kakovosten in razumljiv način orisati mehanizme, s katerimi te družbe izvajajo večnivojske kampanje, ki vključujejo finančno stimulacijo zdravnikov na mikro ravni (beri korupcija) in nekoliko zahtevnejše in praviloma bolj umazane dejavnosti na makro nivoju. —Goodfella

Da ne bi o filmih besedičil po vselej enakem receptu, bom začel pri igralski zasedbi. Soderbergh (tako kot večina režiserjev) namenja vloge nekaterim dolgoletnim sodelavcem ali igralcem iz svojih prejšnjih projektov; to pa ni vedno najbolj optimalno. Tokrat je bikovsko grajeni Channing Tatum (ki naj bi poosebljal ekonomista ali finančnika, obsojenega na zaporno kazen zaradi internih borznih špekulacij z vrednostnimi papirji) plod dokaj zgrešenega castinga, na primer. Celo za vedno odličnega Juda Lawa (Britanci pač znajo) nisem povsem prepričan o smotrnosti izbire, dasiravno se odreže več kot solidno in prepričljivo. Vsaj tako všečna je tudi njegova čedna rojakinja Catherine Zeta-Jones v vlogi manipulativne panožne tekmice in pokvarjene psihiatrinje; pravi biser pa se skriva v eterično skrivnostni Rooney Mara (The Girl with the Dragon Tattoo, The Social Network), ki je verjetno najbolj zaslužna za privlačnost in avtentičnost svojega lika. Žal pa se ta verodostojnost oz. slika realnosti manj odraža v zgodbi sicer izjemno inteligentnega scenarista Scotta Z. Burnsa (tudi pisca Kužne nevarnosti), saj se mi slednja zdi — kako bi rekel — preprosto preveč sterilna in brezhibna, malodane neživljenjska, stilizirana in moteče popolna. Morda je celo namenoma želel poudariti odtujenost in hladno nenavezanost med liki, a v tem primeru je karakterizacijska kombinacija, sicer bolj značilna za socialne drame, precej nenavadna za zvrst kriminalnega trilerja. Burnsove figure so namreč strogo preračunljive in sledijo premočrtni logiki, nobenih stranpota ne ubirajo in skorajda ne kažejo človeških slabosti; njihova dejanja so v službi učinka in enoplastne formulaičnosti dramaturgije. To jim po drugi strani jemlje pristnost in spontanost, kar pa spet ne pripomore niti k poistovetenju niti k širši družbenokritični plati in satiričnem podtonu izdelka (pri čemer je bil Contagion razmeroma bolj suveren). S tem pa tudi prispodoba o "stranskih učinkih" sodobne, hladnokrvno koristoljubne potrošniške paradigme ne dobi tako trdne substance, kot bi jo od Soderbergha (nemara upravičeno) pričakovali. Glumaške predstave so zanesljive, režija kot vselej odlična, preslikava v aktualno politično ter univerzalno psihosocialno podobo pa zahteva dobršno mero distance in celo prizanesljivega zamika nejevere.

5 komentarjev:

  1. Osebno me je zaključek nemalo razočaral. Če bi bil ženska, bi bil nad njim celo zgrožen.

    SPOILER:
    Pravi "barabi" sta dve ženski v lezbičnem razmerju, pretenta pa ju moški, po tem ko se otrese njunih čarov... Skrito sovraštvo do žensk?

    OdgovoriIzbriši
  2. Hm, zanimiva poanta. Če bi bil režiser Oliver Stone, bi bil o tem celo prepričan. :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Heh, danes z malo večje časovne distance zgodba ne deluje nič bolje.

    Spoiler:

    Zdaj mi celo umor moža deluje povsem neprepričljivo bikovsko grajenega Tatuma, v praksi verjetno ne bi bilo tak enostavno pokončati ...

    Pa še to: Law je prava copata (zakaj je vzel žensko nazaj?). Če se prav spomnim, otrok ni njegov, tko da ta izgovor odpade.Če bi mene nekdo tako zajebal, bi ga poslal v tri krasne ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Saj, saj. Teh "neživljenjskih" zapletov je kar nekaj in če bi hotel biti res pikolovski, bi naštel še ene par motečih. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Hehe, tudi jaz zelel pisati, pa sem potem raje izbral boljsi Jagten.

    Kaj naj recem? Delim tvoje obcutke. Takoj po ogledu sem bil tudi sam zelo zadovoljen, a po prespani noci ne vec tako zelo. Ampak vseeno ok zadeva.

    OdgovoriIzbriši