15. jun. 2013

The Call (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Brad Anderson, režiser takih filmskih presežkov kot The Machinist (2004) ali nadvse solidnih predstavnikov žanra tipa Session 9 (2001) ter Transsiberian (2008), je po zgodbi Richarda D'Ovidia (Exit Wounds, Thir13en Ghosts) posnel nekaj, čemur bi lahko rekli "generični triler s Halle Berry." A če to privzeto pomeni vsaj povprečnost, potem mu najbrž še tako ni mogoče reči; pač pa kvečjemu "eden slabših trilerjev s Halle Berry zadnje čase." Saj ne, da čokoladna gazela ni že kdaj prej zaigrala v kakšnem manj posrečenem umotvoru (khm-Swordfish-khm), a vendarle ima za seboj tudi lepe igralske podvige (oskar za Monster's Ball). In ali obstaja oseba moškega spola, stara med 12 in 92 let, ki ji Halle Berry ni všeč? (Pa ne mislim zgolj na plakatu za čevlje Deichmann.)



Kakorkoli: Andersonu je tokrat (po moje) gromko spodletelo in glavni krivec je nadvse trhel scenarij; zlasti v katarzičnem tretjem dejanju, ki nepričakovano skrene na jug. Zgodba o telefonistki s policijskega klicnega centra 911, ki se zaradi nekdanje poklicne napake pri posredovanju med ugrabitvijo mladoletnega dekleta (ki se je tedaj končala tragično) čuti dolžna odkupiti, ko čez nekaj mesecev isti psihopat vnovič napade, ima razmeroma dobro zasnovo in potencial. Zametek slednjega bi bilo mogoče uporabiti vsaj za enakomerno gradnjo napetosti in dramaturško avtentičnost; zorni kot operaterja klicnega centra je zanimiv vidik zgodbe, režiji pravzaprav ni mogoče očitati večjih spodrsljajev, produkcijska vrednost je očitna in tudi igralske predstave so zadovoljive. Zgodbovni nastavek odziva policije na ugrabitev je učinkovit in dinamika pregona všečna, celo prepričljiva. Vendar začne film približno po prvi polovici drseti v čedalje bolj moteče stereotipne zavoje in zoprno predvidljivost, vrstijo se klišeji kot obliž čez pripovedne luknje in številne nedoslednosti, nazadnje pa se sprevrže v smešno maščevalščino in izprdne cenen (kvazi)etični poduk, ki ne pusti drugega kot postan okus v ustih. Epilog je videti tako zgrešeno, kot bi sodil v drug film, kakšen Law Abiding Citizen (2009) ali kaj podobno ridikuloznega. Klic v sili izzveni v pozabo, še preden je konec odjavne špice. (Zanimivo pa je, da je bil blagajniško nadvse uspešen.)

5 komentarjev:

  1. Se strinjam z oceno. Film je bil kar dobro sprejet in upal sem da bo nekje na nivoju solidnega Transsiberian (preoptimistično je bilo pričakovati kvaliteto Machinista). Over the top finale je vrhunec slabega klišejskega scenarija, ki v osrednjem delu funkcionira po receptu suspenz-tempo in pri tem skoraj pozabi na logiko.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam z vsem, le kakšno oceno višje bi mu dal. Je pa takšnim filmom (spomnimo se filma Cellular) zelo težko zvoziti brez pripovednih lukenj, še posebej če hoče zadržati ta suspenz-tempo.
    Bolj kot vse ostalo, pa me zanima "zgodba" ozadja, pri izbiri njene frizure.

    OdgovoriIzbriši
  3. Oprosti moji francoščini, ampak čisti šit od filma.

    Pa res nisem gojil visokih pričakovanj, ampak takle scenarij sam napišem na horuk, z dvema pivoma ob strani. Včasih se res vprašam kako lahko taki filmi pridejo do tako široke distribucije.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ma recimo, da bi ocena 5/10, vsaj po mojih merilih, še zdržala (●●●●●○○○○○ mhja, film bi bil lahko veliko boljši, ampak okej), še posebej če damo večji poudarek prvi polovici filma. Tisti pregon, ko je bila tamala v avtomobilu, se mi je zdel odlično tempiran in celo dokaj realen -- na žalost pa gre potem vse skupaj v maloro in dobimo zgolj stupid-man's-silence-of-the-lambs skrpucalo.

    OdgovoriIzbriši
  5. Se strinjam ja. Prva polovica še okej, nadaljevanje in zaključek pa res kar konkretno piškav in plesniv.

    OdgovoriIzbriši