18. jun. 2013

Warm Bodies (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Na splošno ne maram preračunljivosti. Še manj so mi všeč filmi, katerih edini finančni motiv je tako kričeče očiten, da preglasi še tisto trohico sporočilnosti, ki jo premorejo. (Če jo.) Med temi so še posebej nadležni novodobni stilizirani in skrajno poenostavljeni (poldrugo uro ali več trajajoči) videospoti, polni čednih najstnic/kov in njihovih dolgih koprnečih pogledov, medlo neizrečenih obljub ter smrkave neuslišane ljubezni. Zamorci, lepo vas prosim. Saj veste, da govorim o infantilnih popkornovskih kvaziromancah tipa saga Somrak, kajne? Kot strasten filmoljub jim zamerim tudi dejstvo, da se je po njihovi zaslugi nekoč žlahtno pomenljivi žanr izpridil v trendovske žajfnice za butaste emo najstnice. (So pa zato njihove literarne avtorice svinjsko obogatele. A ne, Štefka Majerjeva?)



Kar je vampirščinam storila franšiza Twilight, potemtakem zdaj poskušajo Vroča telesa z zombiji — to sicer sijajno arhetipsko romerovsko prispodobo za človekov kanibalski čredni nagon, slepo kapitalistično potrošništvo in njegovo tragično samouničevalnost. Dotična filmska smer je od Noči živih mrtvecev uspešno raztezala žanrske meje in slogovno raznolikost, od krvavo simboličnih akcijskih dram (sijajni Boyleov 28 dni pozneje, ne pa tudi njegov popkornovski sequel) do huronsko zabavnih komičnih fars (duhoviti Shaun of the Dead, itak) in puhlih igričarsko-streljaško-pretepaških skrpucal za skromnejše ume (franšiza Resident Evil, aham). Načeloma ni s tem nič narobe, ako se ohranja vsaj sled prvotnih satiričnih osti in poudarek družbenokritičnega podtona; če tega ni več, potem to tudi ni zombijada, temveč nesmiselna maškarada.

Enako verjetna možnost je pa seveda ta, da sem jaz tečen star prdec, ki nima pojma, kaj je kul (po merilih današnje mladeži) in ki nima smisla za sodobne metažanrske priredbe knjižne ljubezenske metafore o nemrtvem stvoru Romeu in njegovi človeški Juliji.

Da primerjava s Somrakom ni povsem iz trte izvita, priča že izbira glavne igralke, za katero sem bil skoraj do konca prepričan, da vnovič gledam prikupno nevrotično Kristen Stewart. V resnici pa je to mlada avstralska igralka Teresa Palmer (The Grudge 2, The Sorcerer's Apprentice, I Am Number Four). Dekleti sta si tako neverjetno podobni, da bi šlo zlahka za dvojčici, ne samo običajni sestri. Kako oportunistično je zastavljena (komična) zombi-romanca, posneta po istoimenski knjigi mladega ameriškega pisca Isaaca Mariona, dokazuje tudi odsotnost kakršnekoli visceralnosti in gravža (najznačilnejšega elementa tega žanra) ter obupano prizadevanje po zabavni všečnosti, ki s plehkimi dovtipi in neduhovitimi gegi po metodi najmanjšega skupnega imenovalca z blagajniško ugodno oznako PG-13 jasno cilja na brezmožgansko najstniško publiko. (Film je samo do tega trenutka več kot potrojil vloženih 35 milijonov.)



Priznam, glasba je sijajna, fotografija prav tako, Nicholas Hoult (mulec iz Vse o fantu) je iskreno simpatičen ter se v svoji vlogi spodobno odreže in kemija med njima je dokaj prepričljiva — a vse drugo je bolj kot ne ridikulozno. Prazno akcijsko statiranje Johna Malkovicha (samo zato, da se lahko filmski plakat ponaša s slavnim imenom), absurdne scenaristične nedoslednosti in nelogičnosti (celo v okviru zamika nejevere oz. ob upoštevanju samoreferenčnih "pravil" žanra), neumni zapleti in prazni tek mnogih nepotrebnih prizorov, dolgočasni klišeji in stereotipne interakcije, celo podpovprečna CGI vizualizacija in animacija srhljive okostnjaške podvrste zombijev — vse to mu ne gre ravno šteti v prid. Ironično pa je, da mu kljub vsemu težko prisodim negativno oceno, saj z otipljivo nepretencioznostjo in s prozorno samoironičnostjo (kolikor je že plitva ter predvidljiva) — pa tudi z osrednjimi protagonisti — vendarle pusti nekako pozitiven, topel končni vtis o premagovanju razlik, strpnosti do (še tako nepredstavljive) drugačnosti in obujanju vsega človeškega v neki izgubljeni generaciji. A prav zato — in zavoljo (kljub posrečeni ideji) trpko nedorečene izvedbe — sem kvečjemu še bolj jezen, da ni vse tisto, kar bi z malce manj kompromisov lahko bil. Navsezadnje nam je mladi ameriški režiser Jonathan Levine postregel s takimi priboljški kot The Wackness (2008) ter 50/50 (2011), zato se mi ne zdi posebej hvalevredno, da je tokrat stopil ustvarjalni korak (ali dva) nazaj.

1 komentar:

  1. Jp, hvala bogu za glasbo v filmu in tisti kanček sporočljivosti, ki jo premore na začetku inu na koncu. Vse ostalo je neka brezmiselna najstniška limonada.

    OdgovoriIzbriši