16. jul. 2013

Inbred (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Te dni se spet odvija Grossmannov festival fantastičnega filma in vina v Ljutomeru, tokrat deveti po vrsti. Lanskoletnega (na njem so prikazali okoli 35 celovečernih in 40 kratkih filmov) je med drugim zaznamoval entuziastični britanski režiser Alex Chandon, ki je za svoj težko pričakovani umotvor Izrojeni slednjič prejel nagrado hudi maček. (Delil si jo je s Špancem Balagueróm za njegov sijajni Mientras duermes, po izboru žirije v sestavi Slobodan Šijan, Phillip Bergson in Christian Hallman.) Nedvomno gre za inovativnega in tehnično spretnega filmskega ustvarjalca, ki težko prikrije poznavanje žanrskih "pravil" ter ljubiteljski odnos do svojih zgodb.



Po scenariju samega Chandona in njegovega sodelavca Paula Shrimptona posneta pripoved spremlja skupino težavnih mladostnikov iz nekega londonskega popravnega doma, ki se konec tedna v spremstvu dveh socialnih delavcev lotevajo koristnih javnih del na slikovitem angleškem podeželju — natančneje, v zagonetnem anusu oddaljene severne zgodovinske grofije Yorkshire oz. v skrivnostni (namišljeni) vasici Mortlake, katere prebivalci slovijo po tem, da se radi držijo zase. (Trivia: večinoma posneto v kraju Thirsk v severnem Yorkshiru, domačem kraju scenarista Shrimptona.) Ne mine dolgo, ko se dejansko zgodi prvi incident med delinkventnimi mestnimi objestneži in nedoumljivo čudaškimi staroselci. Slednji se prišlekom sprva kažejo kot gostoljubni posebneži in od razvitega okolja izolirani, pomilovanja vredni kmetavzarji, a kaj kmalu v vsej sočnosti izbruhnejo njihova izprijena nagnjenja do razteleševalskih umetniških inštalacij in bizarnih cirkuških predstav ter prirojena ljubezen do krvavega lova na urbano divjad.

Po vrsti drugi Chandonov celovečerec je nedvomno tiste sorte, ki so z internimi žanrskimi referencami in s svojo poudarjeno groteskno podobo namenjeni (skoraj izključno) ljubiteljskemu občinstvu. Chandon se poigrava predvsem s stereotipi psihosocialne percepcije in družbeno-kulturnimi predsodki, tako značilnimi za razredni ustroj tradicionalistično zadrgnjene britanske družbe. Brutalno nasilje in naravnost ostudna (ter s solidnimi posebnimi učinki razmeroma prepričljiva) dekonstrukcija teles tako nista samo v službi običajne slasher fantazmagorije — ki se z arhetipskimi motivi izrojenih domačinov (kot kritično nasprotje civilizacijski omiki in svetohlinskim institucijam) seveda poklanja klasikam od kultnih Deliverance (1972), The Wicker Man (1973) in The Texas Chain Saw Massacre (1974) do legendarnega The Hills Have Eyes (1977), obenem pa se z izrazitim socialnim kontekstom tematsko približuje novemu (evropskemu) valu srhljivih grotesk tipa Calvaire (2004), Frontiere(s) (2007) ali Eden Lake (2008), — temveč s sprevrženo črnohumorno zabavljaško pretiranostjo delujeta tudi kot ironično ogledalo same novodobne filmske industrije. A če je res tako, potem njegova najočitnejša vrlina (tj. eksplicitna neposrednost) deluje tudi kot dramaturška pomanjkljivost, saj navzlic šokantni vizualnosti pripovedno komajda prinaša kaj takega, česar ne bi že (kdaj prej ali v podobni obliki) doživeli in videli. Kljub solidni produkcijski vrednosti in spodobnim igralskim nastopom (huronsko zabaven je Seamus O'Neill kot gospodovalni starešina vaške skupnosti Jim) je tako njegova satirična podoba mestoma nedosledna (ker skuša biti obenem drama in krvava burleska), dialogi so večkrat neumestni in odzivi stereotipno prikazanih likov dokaj predvidljivi, s predolgim zgodbovnim nastavkom oz. uvodom pa se očitno jemlje preresno, saj nazadnje (brez širše sporočilno zaokroženega epiloga) izzveni v povsem drugačnih tonih. Razen največjim privržencem (ki jim lahko film brez slabe vesti vendarle priporočim) se zato Chandonov eksces žal kaže kot še ena cinična mesoreznica z nejasno in komaj zaznavno razbremenjujočo komično podlago.

5 komentarjev:

  1. Videl že pred časom.Tudi mene ni posebej navdušil (po moji lestvici bi mu dal slabo trojko).

    Pomembno je, da so na koncu šli na pivo ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj tudi jaz sem razumel (črni) humor in vse interne sarkastične štose, ampak kot celota se mi res ni zdel posebej izviren, žal.

    OdgovoriIzbriši
  3. Je pa ta Chandon tudi drugače zelo odpičen tip, za razliko od npr. Balaguera. Oba sta namreč bila lanskoletna gosta v Ljutomeru ... Primerjava med obema filmoma (med Inbred in Mientras duermes)pa je skorajda nemogoča (ja, tako slabši je Inbred), pa sta vseeno oba skasirala prvo nagrado na Grossmannu:)

    OdgovoriIzbriši
  4. Nisem hotel biti tako direkten, ampak ja, to tudi meni ni šlo v račun. Je pa Grossmann vendarle tudi festival za entuziastične in art projekte in če bi recimo nagrajevali vloženi trud in naklonjenost do določenega projekta, ne glede na končni rezultat, potem sta mogoče ta dva na isti ali podobni ravni. Nekaj takega sem vsaj sam razmišljal.

    OdgovoriIzbriši
  5. Mientras Duermes je zares odličen, tale pa niti meni ni posebno pomočil hlač. Sem ga videl že kar dolgo nazaj in ga v spominu praktično ni več.

    OdgovoriIzbriši