13. jul. 2013

Knowing (2009)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Nicolas Cage, nečak slavnega Francisa Forda Coppole, kot igralec premore osupljivo izrazno paleto in neverjeten emotivni razpon. Približno 95 % svojega časa na platnu prikazuje dodelan, v mnogih letih izpopolnjen glumaški izraz: [1] zaskrbljeno-otožno-utrujeni katatonično-plastični ksiht. Poznamo ga iz mnogih uspešnic kot The Wicker Man (2006, rimejk), Next (2007), Ghost Rider (2007), National Treasure: Book of Secrets (2007), Bangkok Dangerous (2008) in drugih. Ob posebnih priložnostih in izjemnih primerih pri 5 % nastopov pa Niko nadgradi mimiko v glumaški hyper-drive mode, tj. svoj drugi izrazni način: [2] srepo psihotično bolščanje. Oba modusa sta ga proslavila kot eno manj gledljivih akcijskih figuric in bolj brezizraznih bukovih polen med tistimi, ki so prejeli oskarja za glavno moško vlogo (Leaving Las Vegas, 1995), še eno nominacijo zanj (Adaptation, 2002) in kopico uglednih filmskih odličij.



Tako je Cagavi Nikolaj s svojo glumaško nespretnostjo eden od poglavitnih razlogov, da me (znanstveno)fantastična drama režiserja Alexa Proyasa ni ravno huronsko navdušila. Kar je škoda, saj njegovega Vrana (1994) — pa ne zgolj zaradi odmevne smrti Brandona Leeja — štejem za enega bolj kultnih tovrstnih izdelkov iz devetdesetih, navdušen sem bil nad njegovo temačno gotsko-biomehansko sci-fi alegorijo Dark City (1998) in celo ob bistveno bolj akcijsko-popkornovskem projektu I, Robot (2004) sem se v resnici solidno zabaval. Medtem ko je tukaj opisana katastrof(ščin)a o zakonih determinizma in numeroloških naključjih oz. vsemogočnih vesoljcih in koncu sveta videti bolj kot groteskna reklama za izkrivljeno scientološko teorijo. Pretežno po zaslugi neumnega scenarija pisca Ryna Douglasa Pearsona (ter soavtorjev Juliet Snowden in Stiles White), ki baš ne dela usluge razumevanju ali vsaj sprejemanju fizikalnih zakonitosti in vzročno-posledičnih povezav ter zdravorazumski logiki obnašanja protagonistov. Stranski učinek pomanjkljive karakterizacije, trhle glumaške predstave in prežvečeno slaboumnih dialogov je tudi ta, da gledalcu prav milo dol visi za vsakogar v tem filmu, vključno z otroškimi liki. Dodajmo še neupravičeno in pretirano rabo vizualizacije (vključno s slovitim prizorom letalske nesreče, posnetim v enem samem kadru) ter patetični približek bližnjih srečanj tretje vrste v epilogu, pa dobimo nič več kot še eno generično sci-fi akcijado, kjer Niko-kao-Kletka rešuje dan (namig: tokrat mu ne uspe).
Izjemno zanimiva in z vrhunskimi posebnimi efekti opremljena zgodba, ki jo je režiral avtor kultnega in vizionarskega Vrana, steče čudovito, prepričljivo in praktično brez napake. Seveda z izjemo izredno slabe in dolgočasen igralske kreacije Nicolasa Cagea, ki igra tako kot Mark Wahlberg v The Happening. Kot da ne bi reševal sveta, kot da bi šel na sprehod v Logarsko dolino in lovit metulje. —Iztok



Še enkrat: škoda. Temačna kamera Alexa Proyasa in fotografa Simona Duggana se (mi) zdi dobra vizualna podlaga za tovrstno pripoved, nekoliko preveč očiten CGI (denimo pri nesreči v podzemni železnici) morda tudi ne bi bil tako moteč in celo butasto zgodbo s stereotipno interakcijo bi se dalo preživeti, ako bi vsaj liki prikazali malce več človeškosti, prepričljivosti, spontanosti in avtentičnosti. Z bolj verodostojnimi scenarističnimi relacijami in s stvarnejšim družbenim in psihosocialnim dramaturškim nastavkom bi Proyasu lahko uspela navdihnjena zgodba o moči upanja ter ganljiva prispodoba o arhetipski dilemi stvarjenja; njegove verske aluzije (smisel obstoja ter pomen religije, duhovno in tehnološko razviti Nezemljani kot angeli, svetopisemsko drevo življenja ter mlada "Adam" in "Eva" v novem svetu) bi dobile nadvse spodbudno razumsko (morda celo osvežujoče kontroverzno) podlago, film pa bi slednjič izzvenel v žlahtnih m-night-shyamalanovskih tonih posrečenega zasuka konteksta. Tako pa kar dveurna jeremijada ostane v (kratkem) spominu zgolj kot še ena klišejska in sporočilno razvodenela Pi-sreča-Deep-Impact-metafora o "koncu sveta".

1 komentar:

  1. Ne vem, kaj se dogaja s Cageom zadnjih nekaj let. Prav načrtno izbira nesmiselne akcijske flicke, ki so obsojeni na propad. Je razlog denar, mogoče pa zares uživa v snemanju takšnih projektov? Leta 2009 je še naredil soliden The Bad Lieutenant (dobro Season of the Witch je bil še znosen), drugače pa je zadnji resnično dober film posnel leta 2005, Lord of War.

    OdgovoriIzbriši