3. jul. 2013

Man of Steel (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Motil sem se pri najmanj dveh stvareh: (a) kot zadrt star cinik sem že obupal nad tem, da me bo kateri velikopotezni poletni sci-fi akcijski blockbuster še kdaj iskreno navdušil (še s čim drugim kot le z zunanjo podobo, seveda); in (b) menil sem, da že iz golega hollywoodskega oportunizma ter v primežu visokih pričakovanj očitno nikomur več ne bo uspel zares dober vnovični zagon (ali rimejk ali karkoli že) katerekoli superjunaške franšize. Veseli me, da sem se v obeh primerih (in najbrž še kdaj) motil. (Če sem se.)

Težko pričakovani novi Superman režiserja Zacka Snyderja se mi zdi namreč zelo dober, nemara celo odličen — in (mi) dokazuje, da je vendarle mogoče streti začarani fast-food krog zamočvirjeno sladkorne kino-popkornovske plitvine in stripovskim privržencem (pa tudi drugim ljubiteljem dobre kinematografije) ponuditi filmski presežek. Še več: mirno lahko zatrdim (upoštevajoč subjektivnost lastnih meril in svojo naklonjenost do tega superjunaka, brez zamere), da je Jekleni mož verjetno najbolj posrečena novodobna superjunaška osvežitev (reboot) v zadnjih desetih letih — odkar so bili posodobitve in aktualizacije deležni Spider-Man, Batman, Hulk in po vrsti še nekateri drugi stripovski junaki. To kajpak ne pomeni, da je film brez napak; a pojdimo po vrsti.



Zgodba. Je zaokrožena, smiselna in logična; lepo zapolnjuje nekatere vsebinske vrzeli, ki v celovečercih o Supermožu pravzaprav nikoli niso bile zadovoljivo pojasnjene. Vsemogočni silak Clark Kent oz. Kal-El je v resnici antropomorfno vesoljsko bitje in prihaja z oddaljenega, uničenega planeta Kripton. (Kjer govorijo angleško, saj vem. Pustimo za zdaj nedoslednosti.) To dejstvo ne pogojuje le njegove fizične pojavnosti ter neverjetnih sposobnosti, ampak opredeljuje tudi smoter njegovih dejanj, določa način razmišljanja in je povod za njegovo večno razdvojenost med obema svetovoma — ki mu po drugi strani omogoča kozmično objektivnost in skorajda božansko sočutje do vsega živega, kakršnega ni zmožen noben Zemljan. Jekleni mož je v resnici veliko več kot le mesijanska ameriška ikona (kljub nezgrešljivo nostalgičnim poudarkom otroštva in odraščanja tega "poštenega podeželskega fanta" iz Smallvilla v Kansasu) in njegova moralna univerzalnost je prikazana dovolj prepričljivo — kljub nekaterim plehko domoljubnim odtenkom, ki ga v kakšnem trenutku tematsko približajo popkornovskim vesoljskim invazijam tipa Dan neodvisnosti (1996). Arhetipska pripoved o neznosnem bremenu in odgovornosti odrešitve človeštva je poistovetljivo čustvena in stvarna, vendar ni sterilno poenostavljena ali pretirano patetična in se (povečini) ne poslužuje obrabljenih stereotipov; obenem pa se spoštljivo pokloni legendarnemu Donnerjevemu Supermanu (1978) ter kljub modernizaciji nikoli ne prestopi pretanjene meje filmske začaranosti v pusto stilizirani "realizem", ki je pod Nolanovo taktirko recimo Batmana preobrazil v prehlajenega Jamesa Bonda z netopirjevo krinko.

Liki. So dobro karakterizirani, prepričljivi, poistovetljivi in nedoumljivo všečni; niso črnobeli in enoplastni, njihovi vzgibi so zapleteni ter njihova etika globlja od običajne sle po oblasti in dolgočasnih frustracij. Med njimi ni nikogar, ki bi bil prazna in klišejska akcijska figura, katere edini smoter obstoja je bodisi (junaška) smrt ali občasna komična razbremenitev bodisi premočrtna življenjska pot znotraj vnaprej predvidenega stripovskega univerzuma. Še najšibkejši vtis naredita osrednja junakinja Amy Adams (The Master) in vodja uredništva pri časniku Daily Planet Laurence Fishburne (ki me je skupaj z nekaterimi nezgrešljivimi bio-tehno-motivi, denimo plenilskimi tentakli ali genetskim inženiringom množičnega gojenja otrok, asociativno spomnil na slovito Matrico brata in sestre Wachowski), vendar se odrežeta nadvse spodobno in karakterno podpirata soigralce. Mladi Henry Cavill (Immortals) je v zahtevni glavni vlogi odličen (pohvala gre ustvarjalcem in producentom za izbiro tega razmeroma neuveljavljenega glumača), vselej prepričljivi Michael Shannon (Bug, Take Shelter) je v večplastni vlogi srhljivega antagonista pričakovano briljanten, Kevin Costner s svojo znano lagodno izraznostjo prikaže ganljivo očetovsko ljubezen do pastorka in celo nad nenavadno simpatetičnim, dostojanstvenim Raslom Kravom se tokrat — roko na srce — ne morem baš pritožiti. Premišljen casting, domiseln scenarij in otipljivo zasnovani liki so po mojem najbolj zaslužni za celostno navdušujoč izdelek, saj ga iz povprečja puhlih akcijskih toboganov nadgrajujejo v zgodbo o neomajni veri v človečnost, svarilo o subjektivnosti etike (celo, ko gre za preživetje rase) in pomenljivo prispodobo o premagovanju družbeno-civilizacijskih razlik.



Tehnologija in CGI. Še tako impozantni posebni učinki me sami po sebi (že dolgo) ne impresionirajo več; običajno so kot puhlo mašilo za odvračanje pozornosti retard manj zahtevnih najstniških umov (beri: Michael Bay) le še sami sebi namen. Tokrat me vsa eksplozivna pirotehnika in bliskovita dinamika ni pretirano motila, saj je (vsaj v nekaterih delih zgodbe) celo vsebinsko upravičena, prikaz neznane visoko razvite tehnologije in častitljive tehno-organske kriptonske civilizacije pa se mi zdi še po milijonu filmov o vesoljcih osvežujoče drugačen, fizikalno oprijemljiv in v okviru žanrskega zamika nejevere presenetljivo avtentičen — ob tem pa tudi pojasnjuje določena vprašanja o smislu dejanj protagonistov, ki se jim je celo izvirnik bolj ali manj izognil. (Govorim o mizansceni prizorov, scenografiji, kostumografiji in drugih ambientalnih elementih, ki niso docela pogojeni zgolj z razvojem snemalne tehnike in zmožnosti vizualizacije.) Očitno je, kako premišljen in utemeljen je bil scenaristični nastavek Davida Samuela Goyerja, ki se je z veliko mero smiselnosti in sporočilnosti posvetil celo najmanjšim podrobnostim. Če bi bili pikolovski, ki seveda lahko našli tudi nekatere nedoslednosti, a to najbrž velja za vsak film.

Običajni osumljenci. V produkcijskem smislu je po mojem skromnem mnenju filmu težko očitati karkoli bistvenega (domnevni proračun filma: 225 milijonov). Glasbena kulisa slavnega maestra Hansa Zimmerja je sijajna in se spretno izogne stereotipni orkestralni bombastičnosti osrednjega, hitro priučljivega in spevnega refrena, kljub temu pa mestoma zanimivo spominja na znano muzikalično podlago Johna Williamsa iz leta 1978. Kamera iranskega direktorja fotografije Amira Mokrija (Bad Boys II, Lord of War, Vantage Point, Fast & Furious, Transformers: Dark of the Moon) je fantastična ter kristalno razločno povzame celo najbolj kinetične prizore; zanesljiva montaža prekaljenega Davida Brennerja pa jih slednjič povezuje v naravno fluidno celoto, kjer takorekoč ni nobenega odvečnega kadra. In nazadnje, režija zdaj že izkušenega stripovskega navdušenca Zacka Snyderja (ki je najboljši, ko ne snema po lastnem scenariju) je nadvse suverena, pri čemer je bržčas slutiti vpliv in ustvarjalni dotik producenta Christopherja Nolana.
Michael Shannon me kot zlobni general Zed ni povsem prepričal, pa tudi butasto se mi je zdelo, da je prav on edini Supermanov nasprotnik, kar pomeni, da sem pogrešal Lexa Luthorja, ki ga bom morda videl v drugem delu. Jp, Man of Steel je v bistvu sestavljen iz prvih dveh Reeveovih Supermanov, prava nostalgija pa pride šele v zadnjem prizoru, ko v pisarno končno prikoraka z očali. —Iztok



Česa tehtnejšega in bolj argumentiranega pravzaprav ne znam povedati. (Razen, da mimogrede omenim nesmiselni zaključni prizor, ki je prav smešno zgrešen in za katerega se zdi, da je po pomoti zašel na montažno mizo; stereotipni epilog in končni stadij preobrazbe v nerodnega očalarja Clarka Kenta je tam seveda zgolj kot jasen namig o nadaljevanju franšize.) Prikaz prenovljenega Supermana me je po prvem Železnem možu pred petimi leti (predvsem po zaslugi karizmatičnega in zabavnega Robija Daunija mlajšega) vsaj enako navdušil in čeprav verjamem, da bi bilo mogoče iz njegove simbolne in moralne premise iztisniti še kaj, si ne domišljam, da je akcijski superjunaški mit sporočilno primerljiv s shakespearsko dramo ali starogrškim epom — zato si bom nazadnje dovolil vendarle nekoliko cinično pripombo, da je to verjetno največ, kar si lahko obetamo pri katerikoli stripovski zgodbi. (In s tem preusmerjam pozornost nazaj na Snyderjevo mojstrovino Watchmen, ki mu novi umotvor konceptualno približno enakovredno postavljam ob bok, kakšen pomenljiv vsebinski odtenek ali vizualna bravura gor ali dol.)

Pa veliko počitniških užitkov vsem!

7 komentarjev:

  1. callodamus 20133. 07. 13 18:49

    "So dobro karakterizirani, prepričljivi, poistovetljivi in nedoumljivo všečni; niso črnobeli in enoplastni, njihovi vzgibi so zapleteni ter njihova etika globlja od običajne sle po oblasti in dolgočasnih frustracij."

    ah, daj no

    kdo, razen supermana in delno zoda, je tak? kenta? larry fishburne? random bad guy #2, #3, #4? seksi bad guyika? maorski general? belski general? random tajnica, ki umira pod ruševinami? :P

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepo, da pri filmih opaziš tudi random like in njihovo (domnevno) karakterizacijo, pri meni je bilo pa menda očitno, da govorim o osrednjih likih, ki so za zgodbo kakorkoli bistveni.

    OdgovoriIzbriši
  3. p.s. Moja dejanska ocena bi tokrat bila bolj 7.5, vendar polovičk pač ne dajem in po kolebanju sem se tokrat odločil za višjo številko, podobno kot pri prvem Iron Manu.

    OdgovoriIzbriši
  4. No, tokrat me je pa tvoja ocena prvic (ali pa vsaj po dolgem casu) mocno presenetila in se vedno ne vem tocno ali gre za sarkazem ali kaj. 8/10 pa od tebe res ne bi pricakoval. :)

    Sicer lepo argumentirano in prav zares je cas, da ga odhitim pogledati tudi sam!

    OdgovoriIzbriši
  5. :D Sarkazem se grem pri opisu, ocene pa to nikoli niso bile. Kot rečeno, kolebal sem med 7 in 8 in nazadnje prisodil tisto piko več in pri taki oceni (oz. vtisu, kar ni isto) tudi ostajam. Poglej in potem povej, me zelo zanima.

    OdgovoriIzbriši
  6. Tudi mene prvič presenetila tvoja ocena. Sama bi takemu filmu pripisala največ 7/10 čeprav sem precejšen ljubitelj sci-fi filmov. Posamezne komponente filma so mi same zase delovale ampak vse skupaj me je po koncu filma pustilo zdolgočaseno, zmedeno in hladno. Sem pa par dni prej pogledala Iron Man 3 in ta me je še bolj razočaral. . .

    OdgovoriIzbriši
  7. Drži, tudi 7/10 je (tudi po mojih merilih) zelo solidna ocena. Tista pika več pri meni je zato, ker sem velik fen Supermana. :)

    OdgovoriIzbriši