10. jul. 2013

Metallica: Some Kind of Monster (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nisem eden tistih, ki svoje (glasbene ali filmske) idole kujejo v nebo, jih poveličujejo in malikujejo njih (nad)sposobnosti ter jim pišejo ganljiva ljubezenska pisma na blogu. To počnejo emo najstnice in/ali skromnejši blogerski umi — skladno s svojim prepričanjem, da ni "pravi ljubitelj" določenega glasbenika nihče, ki na izust ne ve, kdaj je njegov idol tistega jutra šel na potrebo, kakšne povprečne trdote je bil njegov proizvod in kakšen barvni motiv ima natisnjen na spodnjicah. Prav nasprotno: do glasbe, ki mi je všeč, skušam biti (še bolj) kritičen. To sicer ne prinaša privzeto tudi objektivnosti, ampak kaj hočemo. I'm only human, so svoje čase prepevali Človeška liga. In seveda, sem otrok osemdesetih. To pomeni, da sem še pred ameriškimi Kovinarji (ki so v naših krajih pogosteje zadoneli šele konec osemdesetih, marsikdo jim je prisluhnil šele z Nothing Else Matters) poslušal angleške novovalovske Železodevičnike, ki so med drugim (ter tako kot še marsikdo) razbijali in vreščali tudi na podlagi glasbene zapuščine svojih slavnih rojakov, Bogov metala. Ob tem so približno tedaj mojo pozornost pritegnili in pulz višali še neki drugi Evropejci, prisegajoč na trde in hitre ritme ter jekleno hladne kitarske prijeme in obujajoč starodavne mite, posebej na Noč čarovnic. Takole, naštel sem svoje omiljene štiri jezdece apokalipse — torej Metallica, Iron Maiden, Judas Priest in Helloween, — ne nujno v tem preferenčnem vrstnem redu ali sploh s kakšno posebno hierarhijo. Poslušam jih še danes. (Jasno, da mi bobniče trese tudi še kaj drugega in prijaznejšega.)

Prvič, ker ne obstaja glasba, ki bi bila bolj prvinsko nagovarjajoča, odkrito libidinalna in emotivno neposrednejša od rokenrola (o čemer je nekoč pisala Es-y-mona Arr, priporočam); drugič, ker imam rad besedila, ki so arhetipsko-simbolno pomenljiva, (družbeno)kritična ali katarzično izpovedna (pa ne trdim, da so vsa taka, in tudi ne, da pri drugih zvrsteh tega ni); tretjič, ker tako kot večina glasbenih privržencev ostajam organsko (nemara nezavedno) zvest zvrsti, s katero sem preživljal najstniška in adolescentna leta.



Vem, da ima marsikdo težkometalno glasbo za infantilno prispodobo prehodne dobe uporništva (ki naj bi jo posameznik prej ali slej "prerastel" in odtlej prisegal le še na jazz ali Modrijane in Jana Plestenjaka, or something) in je ne šteje ravno med hvalevredne umetniške zvrsti. Običajno so to tisti, ki je nikoli niso zares slišali oz. privzeto ter s predsodki obremenjeni zavračajo težje zvoke.

Nič hudega. Skratka, o skupini Metallica faktografsko bolj ali manj vem zgolj tisto in toliko kot vsak njihov povprečen poslušalec: zgodovinski spor z zapitim in domnevno nasilnim Mustaineom (ki je pozneje ustanovil svojo skupino Megadeth), smrt basista Cliffa Burtona v avtobusni nesreči na turneji, pridružitev novega basista Jasona Newsteda in razdor z njim po 15 letih sodelovanja, Hetfieldova ognjena nesreča s pirotehniko na kanadskem stadionu in njegove težave z alkoholom, tozadevne večne Ulrichove frustracije, take reči pač. Če sem čisto odkrit, me zasebno življenje rokerjev niti ne zanima bolj kot do te mere, da lahko vzročno razumem kakšne vsebinske ali slogovne spremembe in vpliv na njihovo glasbo. Vrednotim jih zgolj po končnem izdelku. In Metallica po mojem skromnem mnenju ni najslavnejša težkometalna zasedba vseh časov zgolj zaradi (samo)promocije ali srečnih piarovskih naključij ali zloglasne tožbe Napsterja in podobnih senzacionalizmov. So predvsem nadarjeni, vrhunski glasbeniki, pikolovski perfekcionisti (a ne, James?), stoodstotno predani svoji obrti in panogi ter neumorni garači, ki jim slava in uspeh (tako kot še marsikomu, seveda) nista bila kar podarjena. S tem se bo zlahka strinjal tudi kdo, ki mu sicer ta zvrst sploh ni všeč in je ne posluša.



Hey it's Lars from Metallica. I'm about to stick 50 grand up your ass. —One dollar at a time.

Kakorkoli: dokumentarec Joeja Berlingerja in Brucea Sinofskyja s kamero beleži delo in občutke Kovinarjev v letih 2001—2003 po Newsteadovem odhodu iz skupine oz. med snemanjem novega albuma St. Anger (za bas kitaro je začasno prijel kar njihov producent Bob Rock). Namesto svojega običajnega studia so se v upanju na boljšo ustvarjalnost in tesnejše stike preselili v skladiščne prostore opuščene vojaške baze Presidio v San Franciscu. Skupina v tistem času najame tudi posebnega osebnostnega svetovalca (sicer psihoterapevta športnih ekip), da bi jim pomagal prebroditi težavno obdobje, vendar tleča napetost med Hetfieldom in Ulrichom narašča do točke preloma v bitki egov, ko James jezno odvihra iz sobe in naslednjih devet mesecev preživi na zdravljenju odvisnosti od alkohola. Medtem se Kirk in Lars sprašujeta, ali ta kriza nemara pomeni celo konec zasedbe, in kislo razglabljata o lastnih pogledih na skupno dolgoletno pot. Hetfield se slednjič vrne nekoliko spremenjen — malce bolj skuliran, vendar tudi bolj zatežen — in očitno je, da proces celjenja skupine še ni povsem zaključen. Vendarle pa jim uspe na drugi lokaciji dokončati album (videospot za istoimensko skladbo je posnet med jetniki v zloglasni kaznilnici San Quentin) in St. Anger postane kljub mlačnemu sprejemu in mešanim prvim vtisom nekako prelomen: prvi album po Gospodarju lutk brez basista Newsteda (nadomestil ga je novi stalni član zasedbe Robert Trujillo, mehiško-vikinški goloprsti virtuoz na petih strunah), poznejši osvajalec glasbenih lestvic v tridesetih državah in dvakrat platinast. Naslovna skladba je leta 2004 prejela emmyja v kategoriji Best Metal Performance — ki so jo pri Metallici pravzaprav tudi krstili, saj so kot prva glasbena skupina leta 1990 prejeli to odličje za svojo sijajno rokovsko balado One. Globok poklon Kovinarjem.

23 komentarjev:

  1. dober film

    škoda, ker so vsi novejši albumi drek

    OdgovoriIzbriši
  2. Oja, v srednji šoli sem živel in dihal z Metallico. Ni minil dan, ko se ne bi na mojem stolpu vrtel eden izmed njihovih albumov (pri tem je zanimivo to, da sem jih kupoval v obratnem vrstnem redu in sem tako retrogradno odkrival pravo Metallico.

    Kar pa se tiče dokumentarca mi je bil kot velikemu ventilatorju dokaj zanimiv, čeprav je hkrati pomagal zrušiti podobo o idealizirani Metallici. Ni mi bilo namreč prijetno gledati starčke v krizi srednjih let, ki objokujejo svoje pivske podvige in se prepirajo kot kakšne pičkice namesto, da bi živeli rokenrol.

    Also: malinovc, na žalost imaš kar prav. Zame je prava Metallica = prvi 4 albumi. Jp, tudi Black Album mi je bolj kot ne drek v primerjavi s prejšnjim žaganjem.

    OdgovoriIzbriši
  3. Sadako: ti nisi resen. :D Iz firbca: kaj pa zdaj poslušaš, če si Metallico "poslušal v srednji šoli" (in s tem impliciraš, da so zgolj en minljiv trend)?

    OdgovoriIzbriši
  4. Pri filmu je bila najboljša avdicija in zvok basa bivšega člana Kyuss :) http://www.youtube.com/watch?v=fUy_k8zhmVo

    Drugače pa ja, čeprav se sliši klišejsko "ti si metaličar?", Metallica vseeno je velika skupina.
    Z njimi sem skupaj rasel od drugega albuma dalje, čeprav mi je sedaj (verjetno gledano iz drugačnega vidika) njihov naj album Load. Od nemških sem raje imel težje, manj kričeče bende kot so npr. Sodom, Kreator, Destruction ...
    Metal pa poslušam še danes (pravkar novi album skupine Letlive - zakon!), čeprav v nekakšni drugačni (in boljši, v kar pa na žalost ne verjame noben stari rocker) obliki.

    OdgovoriIzbriši
  5. Še vedno mi sede, samo nisem tako obseden z njimi kot sem bil. Hotel sem samo poudariti, da je takrat res vsakdan žagalo v moji sobi :D But we will never stop, We will never quit, cause we're Metallica!

    Sicer pa mi sede še: Led Zeppelin, Pink Floyd, David Bowie, U2...

    OdgovoriIzbriši
  6. Saj sem vedel, samo provociral sem, he he. :P Ava za naštete.

    OdgovoriIzbriši
  7. S kolegom iz paralelke sva imela v 1. letniku vsakodnevno tekmovanje/kviz o random Metallica triviji :D

    To so bli cajti.

    OdgovoriIzbriši
  8. jp... Kirk je pravi virtuoz, ni kaj...
    http://www.youtube.com/watch?v=dDZ5Zozejh4

    OdgovoriIzbriši
  9. "... in odtlej prisegal le še na jazz..."
    Joj joj, tukaj pa me je kar stisnilo pri srcu. Zadnje leto sem začel odkrivati čudoviti svet jazz glasbe in kulture in čeprav si je težko predstavjati vse napore, predvsem črnskih glasbenikov, ki so jih morali dati skozi, se še toliko bolj učim ceniti in okušati to zvrst.

    No, saj priznam, moja glabeno-okušalna pot se je začela razvijati prav z Metallico, ki si zasluži svoj stas. Vendar, kot vsaka zvezda na nebu ni večna, tako je tudi v glasbenih vodah.

    Ah, v kolikor koga zanimajo korenine blues glasbe ali nasploh začetki glasbe, kot jo poznamo danes, priporočam v ogled serijo, ki jo je ustvaril Martin Scorsese.
    Tukaj je prvi del:
    http://www.youtube.com/watch?v=D1Sx6bvxRfI

    Lp, U.

    OdgovoriIzbriši
  10. V bistvu nisem hotel biti ciničen ali celo zaničljiv do jazza, niti najmanj. Poslušam ga, tako kot še marsikaj drugega in zelo različnega. Razen Modrijanov in Plestenjaka.

    OdgovoriIzbriši
  11. Ti, ti, ti, ti, ti, ti, ti, ti filmoljub :D

    Sicer pa Kirk ni bil nikoli virtuoz in je IMO precej lesen model. Nadrkal je pentatoniko in speed. Povsem dovolj za Metallico.

    OdgovoriIzbriši
  12. Saj jaz Kirka nimam za posebnega virtuoza (v bistvu ga komajda omenjam), govoril sem o Trujillu. Ki tudi ni ravno John Paul Jones, Flea, Steve Harris ali celo Cliff Burton, a je IMHO zelo poseben in več kot spodoben basist).

    OdgovoriIzbriši
  13. To je letelo na "provokacijo" anonimnega in njegovega YouTube linka.

    OdgovoriIzbriši
  14. Vem, vem. A kakor se trudim povedati v celotnem prispevku o tem, da tudi svojih omiljenih bendov ne malikujem in ne poveličujem, trdim tudi za posamezne člane Metallice. Kirk je soliden kitarist in to je to. Je bil pa Burton resnično briljanten basist, ampak kaj čmo zdaj. Preteklost je preteklost.

    OdgovoriIzbriši
  15. Burton je bil prava pošast na basu pa tud Mustain je bil za Kirka pravi mojster, ampak imaš prav kaj čmo...

    OdgovoriIzbriši
  16. No, ventilator (lol, sadako!) Metallice sem tudi sam. Poslušam jo že dolga leta in poleg U2, starih Rollingov in Gunsov so zame najbend verjetno za vse čase. Ugotavljam, da novega ne poslušam nič in se kot star gramofon ponavljam vsa leta pri svojem izboru glasbe. Ker sem nekoliko mlajši, mi je morda oproščeno, da sem se v Metallico zaljubil s plato Load in Reload, pa tudi Black Album se je svoj čas non-stop vrtel v mojem stolpu. To so bili lepi časi. Seveda me poskočnice iz 80ih večkrat prebudijo in dvignejo, ampak načeloma obožujem prav Metallico iz 90ih let. Sorry guys.

    So bili in bodo vedno bend prve lige, ne glede na vse.

    Tale doku mi je pa resnično dober in prav lepo, da si me spomnil nanj, ga kmalu spet pogledam.

    OdgovoriIzbriši
  17. He he, hvala in hvala enako, tudi jaz sem glede glasbe totalen tradicionalist in čeprav ves čas preizkušam in poslušam vedno kaj novega (naša mulca imata zdaj npr. obdobje Lady Gaga, Kiss, Twisted Sister, Die Antword, Psy in Beach Boys, to vsak drug dan veselo skupaj gledamo na flatTVju prek YouTuba), se vedno znova vračam k vedno istim. Ne samo to, nekateri mi postajajo celo spet oz. še bolj všeč, npr. Knopfler v svoji solo karieri, ali Šef v novejših projektih. Glasba je ena hecna stvar.

    OdgovoriIzbriši
  18. Ja, to so še bili časi, ko sta še Amerika in Evropa držali skupaj - glasbeno mislim. Po padcu Grunđa (+ "razpadu" Faith no More in Smashingov) in delitve MTVja na MTV kič in UK Rocks, so se okusi v zadnjih desetih letih povsem razšli. Danes največje (ali pa najboljše) ZDA rock in metalske skupine sploh ne koncentrirajo po Evropi, ker nimajo publike ali pa se jih na plakat nekega festivala napiše čisto na malo, medtem ko so glavne zvezde še vedno 20 let stare skupine. Ta razlog pa tiči predvsem v tem, da so rokerske duše predvsem lojalne/tradicionalne, novic lic (predvsem zaradi instant interneta in prezasedenega diska z muziko, ki jo nikoli ne poslušajo) pa je vedno manj. Še enkrat, žal ...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. razlog pa je ta, da ima danes večina "rock" bendov skoraj enak generičen zvok, ki ga ima folk že poln kurac

      pink floydi, deep purple itd. bodo pa vedno sekali

      Izbriši
    2. Nočem bit klišejski in dolgočasen, ampak povem iskreno: Pink Floyd, kako je bil pa ta bend pred svojim časom in kako je glasba vselej (ali celo vedno bolj) aktualna in zanimiva, to je nekaj neverjetnega. Globok in spoštljiv poklon.

      Izbriši
  19. glede filma - vse se mi zdi zaigrano in dodobra zmanipulirano, da se na koncu postaviš na stran metallice, ki očrni psihoterapevta in vse, zgladi spore, se zjoče in je na koncu večja kot je bila prej...
    treba je vedeti da je metallica firma in da ne gre več za 4 fante z inštrumenti, pač pa za podjetje, od katerega je odvisno veliko ljudi...
    da je zadeva fejk se da zaslutiti v več situacijah, trenutno (gledal pred ok.2 letoma) mi na pamet pade tista, ko se James po telefonu meni z enim iz založbe pa se zelo očitno norega naredi..nekaj zaradi keša (vsakomur ki malo pozna glasbeno sceno je lahko jasno, da je zaigrano, Jamesu bi bile te stvari po 20+ letih kariere kristalno jasne)...
    nekako se mi zdi da je film posnet v "opravičilo" oz izgovor za krneki album.

    St.anger sam pa - iskali so nu-metal zvok, z drumlo so povsem zasrali zvok bobnov, skinili so solaže ker so sledili trendom, itd.
    sicer soliden album, vendar kaže na to da so imeli res težko krizo identitete, niti malo niso vedeli kako naj se zadeve lotijo. na death magnetic vidiš da je bila prava poteza da so Boba Rocka skenslali, čeprav je tudi tu Trujilo povsem zakrit, zvok je preveč sintetičen...

    aja, po ogledu filma bi z največjim veseljem primazal udarec čez Larsov večno-žvečujoč gobec ;)

    PK

    OdgovoriIzbriši
  20. He he he, pravzaprav se kar z večino pripomb strinjam. Če bi me film toliko bolj navdušil, bi bila ocena višja, tako pa je dokumentarec nekako ekvivalenten albumu St. Anger -- solidno, ne pa ravno briljantno. In Lars je dejansko nadležen s tistim žvečenjem, medtem ko Kirk izpade rahlo retardirano, če že ne totalno naivno -- jasno, da je zadeva (na momente) fejk, ampak po drugi strani vseeno ne tako strahovito fejk kot npr. "dokumentarci" Michaela Moora in nekateri drugi.

    OdgovoriIzbriši