29. jul. 2013

Taegŭkki Hwinallimyŏ (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Tragična vojna (melo)drama Brata v vojni oz. "južnokorejski Vojak Ryan" se je marsikomu zasidrala v zavest kot eden novodobnih mejnikov kinematografije te države — in jo celo umešča med take žanrske kulte kot Stari oz. Oldeuboi (2003), Spomini na umor oz. Salinui chueok (2003), Pomlad, poletje, jesen, zima in pomlad oz. Bom yeoreum gaeul gyeoul geurigo bom (2003), Gostitelj oz. Gwoemul (2006), Zasledovalec oz. Chugyeogja (2008), Mati oz. Madeo (2009), Videl sem hudiča oz. Akmareul boatda (2010) in tako naprej. Med gledalstvom je požel huronsko navdušenje in med kritiki val naklonjenosti, deležen pa je bil tudi mnogih uglednih filmskih odličij. Med drugim je bil to najdražji filmski projekt Južne Koreje in obenem njihov največji zaslužkar vseh časov; v kinodvoranah ga je videlo skoraj 12 milijonov Korejcev (v obojem ga je dve leti pozneje prekosila zgodovinska drama Kralj in klovn oz. Wang-ui namja) in je visoko na lestvici najuspešnejših korejskih filmskih hitov.

Brata, čistilec čevljev Jin-Tae (Jang Dong-Gun) in naivni, najstniški Jin-Seok (Won Bin), ki ju leta 1950 tako rekoč prisilno mobilizirajo in pošljejo na fronto, v moraste, kaotične rove, med bajonete in metalce ognja, v žrelo korejske vojne, najprej le nemočno gledata, kako granate cefrajo njune tovariše in kako se nekaterim od stresa zmeša, potem pa Jin-Tae sklene, da si bo z nevarnimi, samomorilskimi misijami pridobil vojne medalje, s pomočjo katerih bo mlajšega brata spravil domov, toda po vsaki misiji se mu le še bolj zmrači, bolje rečeno - družinske vrednote in reševanje mlajšega brata zlagoma postanejo le izgovor za njegovo sadistično, cinično, apokaliptično pobijanje drugih, komunističnih bratov, severnih, kimilsungovskih Korejcev. —Mladina


Epsko, brutalno realistično in arhetipsko univerzalno zgodbo s sijajno glasbeno podlago sicer tudi sam cenim; a vaš dragi filmoljub ne bi bil vzvišeno kvazi-intelektualističen star prdec, če se ne bi vtaknil tudi v nekatere stvari, ki so ga pri vojni (melo)drami vendarle zmotile. Jp.™ Ironično je, da gre za simptome, nenavadno podobne njegovemu vzorniku Reševanje vojaka Ryana (za zabavo priporočam branje komentarjev pod zapisom kolega Pauca), in bi jih lahko strnil v dva sklopa pomanjkljivosti: (a) pomanjkanje stvarnega družbeno-političnega konteksta in (b) oportunistično solzava patetika.

Tudi pretresljivi Spielbergovi vojni elegiji ne očitam produkcijskih, tematskih, konceptualnih in vsebinskih pomanjkljivosti; kar me je zmotilo (če zgodbo o reševanju enega samega vojaka sploh štejemo za zgodovinsko verodostojno in strateško smiselno), je jokavo domoljubno poveličevanje ameriških žrtev — brez ekonomsko-političnega komentarja ali namiga o tem, zakaj so se Američani (ki na domačih tleh nikoli niso izkusili zavojevalskega spopada) pravzaprav silili v Evropo ali kamorkoli drugam po svetu. (Med drugim tudi v Korejo, pozneje v Vietnam, nato v Srednjo Ameriko, Bejrut, Irak in tako naprej.) So šli pomagat svojim bratom na stari celini, jih milostljivo odrešit tiranskega nacističnega in stalinističnega škornja? Yeah right. Podobno mi je šel pri Bratih v orožju na živce razmeroma enostranski pogled na južnokorejske junake oz. demoniziranje sovražnih severnokorejskih rdečkarjev. (Ali obratno.) Kajpak razumem, da je namen filma sporočilo o univerzalnosti vojnih grozot in o tem, kako je spopad prinesel zlo in gorje nekemu narodu, med družine in svojce pa vnesel razdor in žalosten propad prvinskih vrednot — vendar bi mu vsaj bežen oris širše socialno-politične slike (recimo, zakaj se je leta 1950 začel triletni oboroženi spopad med Severno in Južno Korejo ter kakšno vlogo sta pri tem imeli OZN in vsa mednarodna skupnost) prinesel bistveno bolj prepričljivo, avtentično podobo. Še enkrat poudarjam: seveda ne pričakujem politično obarvanega dokumentarca ali popolno odsotnost kakršnekoli ideologije; vendar menim, da je prav, če lahko tudi povprečno podučen gledalec tovrstnih spektaklov vsaj okvirno razume vzgibe za vojno in psihosocialne okoliščine vpletenosti njenih protagonistov. Če tega ni, je zgodba preprosto enostranska in zavajajoča; potem se lahko navdušujemo tudi nad čustveno požrtvovalnostjo starih jugo-partizanskih filmov, sočustvujemo z neustrašnimi zmagovalci nad ameriškimi indijanci ali občudujemo herojstvo braniteljev Dežele svobodnih in doma pogumnih Johna Waynea ter njegovega rojaka in soimenjaka Ramba.
Pozabite na Vojaka Ryana in na Tanko rdečo črto, pred vami je film, ki skorajda ni film, saj je preprosto preveč realen. To je jebeni dokumentarec iz korejske državljanske vojne. Natančneje, iz leta 1950, ko sta obe Koreji postali smrtni sovražnici in ko so se na bojišču, v kurčevi reki krvi in drobovja, usekali celo najboljši prijatelji. [...] Trupla letajo sem ter tja. Drobovje se lepi na ekran. Kriki ubitih vojakov pa se zasidrajo v srce. To je Cry Me a River, le da ga namesto Justina Timberlakea pojejo korejski vojaki. In potem pride odrešitev, čustveni stampedo, ki zvije tudi gledalca. Ki ga spremeni v reko solza, ki se noče ustaviti. Prav imate, Taegukgi Hwinalrimyeo, po naše, Brata v vojni, je film, ob katerem boste jokali kot dež. —Iztok



Razen tega me je nekoliko zmotila še neznosno stopnjujoča tragičnost, ki naj bi z vsiljeno identifikacijo poudarila žrtvovanje človečnosti in najosnovnejših vrednot za "višje cilje"; ter iz razmeroma prebavljive melodramatičnosti v drugi polovici prerašča v moteče pretirano in že kar osladno patetiko bratovske ljubezni. (Mimogrede: ali res v kateri vojski obstaja nagradna inštitucija oz. uradni dogovor, po katerem se lahko nekdo vrne domov, če se njegov brat ali kateri drug svojec dovolj izkaže v bitki?) Obenem se za namene intenzivne šokterapije gledalstva poslužuje krvave visceralnosti (kot da kdo še ne bi dovolj nazorno doumel, da je vojna res kruta) in z malodane mitološko vizualizacijo prikazuje nerazumna junaštva osrednjh protagonistov, ki se jih krogle očitno spretno izogibajo — vse do tedaj, ko predvidljiva dramaturška stereotipnost narekuje, da mora nekdo umreti. Glede na zasnovo pripovedi, ki se (podobno kot pri Vojaku Ryanu) v začetnem spominskem preblisku enega od likov vrača v preteklost in nato spet nazaj, bi se ta tudi težko razpletla v kaj nepričakovanega.

Skratka: Brata v vojni se mi zdi ogleda in spoštovanja vreden film. Če želite ali pričakujete ganljivo, čustveno melodramo, potem ne boste razočarani. Vendar ga celostno ne morem šteti niti med deseterico ali celo dvajseterico najboljših vojnih (ali z vojno povezanih) zgodb, žal. Kdor v tovrstni premisi išče prispodobo za razpad človeških vrednot in civilizacijski absurd, jo bo prejkone našel v filmih Železni križec (1977), Lovec na jelene (1978), Idi i smotri (1985), Full Metal Jacket (1987) in Lepa sela lepo gore (1996); mladostne deziluzije in moralne streznitve bo deležen v filmih Paths of Glory (1957), The Battle for Algiers (1966) ter All Quiet on the Western Front (1979); komur je pri srcu alegorija o dobrem in zlem ter metafora o relativnosti etike, naj te premise išče v Apokalipsi zdaj (1979), Das Boot (1981) ali v Platoonu (1986), filozofska vprašanja o smislu morije med ljudmi pa v Johnny Got His Gun (1971) ter Tanki rdeči črti (1998); strahote holokavsta in tragično ideološko zaslepljenost bo videl v Schindlerjevem seznamu (1993) in v Pianistu (2002), grozljivi obraz genocida in nesebično moč prijateljstva v The Killing Fields (1984), nedoumljivo zlohotnost v Panovem labirintu (2006), navdihujočo človečnost pa v La vita è bella (1997) ter Hotel Rwanda (2004); avtentičen politični in ideološki razdor med bratoma bo lahko opazoval v drami The Wind That Shakes the Barley (2006), neomajno iskanje pogrešane ljubljene osebe pa mu bo namenil Un long dimanche de fiançailles (2004). Komur je bolj pri srcu junaštvo poveličujoča in dinamično krvava klavnica — četudi še tako enostransko in poenostavljeno prikazana — ter klišejska hollywoodska interpretacija vojnega tovarištva in zvestobe načelom političnega oportunizma, se bo pač zadovoljil s Privatnikom Ryanom (1998) in Sestreljenim črnim jastogom (2001). Tudi prav.

4 komentarji:

  1. Hja. Videl sem ga že pred leti in takrat (z manjšo paleto ogledanih filmov) bil do konca navdušen. Vsa ta leta sem ga štel med najboljše vojne filme. Kar med najboljše tri, če sem povsem iskren.
    No, pred dnevi sem ga videl še enkrat, po res dolgem času. In moram priznati, da sta me patetika in melodramatičnost močno zbodli. Preveč, če prav pomislim. V prvo še gre, potem pa je tega res preveč. Tako, da se moram s tvojim zaključkom več kot strinjati.
    Bi pa v isti sapi predlagal še en korejski highbudgetni vojni izdelek, Go-ji-jeon (2011) oz. The Front Line. Čeprav je verjetno tudi kanček preveč patriotizma, junaštva in enostranskega, nekritičnega pogleda na tematiko.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zanimivo, tudi meni je bil prvič (pred leti) precej bolj všeč, prejšnji vikend pa so ga predvajali na Kanal A in drugi ogled me je bistveno manj navdušil. Ta padec vtisa je bil pri Ryanu pravzaprav manjši oz. ga imam kljub podobnim napakam za celostno boljši film. Pa hvala za predloge. :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Just out of curiosity, zakaj tak zapis naslova in ne Taegukgi hwinalrimyeo? (Vem za oba stila pisanja korejskih besed, ampak zakaj si uporabil manj pogostega)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ker je bolj avtentičen oz. bližje lokalnemu korejskemu zapisu. Se mi zdi. :)

    OdgovoriIzbriši