24. jul. 2013

The Company Men (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Spet sem pri Benu Afflecku. (Tokrat pred kamero in ne za njo.)

So pretenciozni filmi, ki na butasto senzacionalističen način prikazujejo nesmiselne ali nepomembne (celo odkrito lažne) zgodbe izključno zato, da bi se njihovim hollywoodskim producentom povrnila mastna investicija. In so filmi, ki sicer idilično poenostavljeno ali namenoma formulaično (nemara tudi mestoma stereotipno) prinašajo stvarne fabule, za katerih stilizirano ali celo osladno podobo pa se vendarle skrivajo avtentična življenjska sporočila in še kako aktualni družbenokritični komentarji.



Tak film je celovečerni prvenec priznanega televizijskega scenarista, producenta in režiserja Johna M. Wellsa (E.R., Third Watch, The West Wing) z naslovom Ameriške sanje oz. The Company Men, prvič prikazan na festivalu Sundance januarja 2010. (Istega leta je Wells dobil svojo zvezdo na aleji slavnih.) Nizkoproračunski projekt z zvezdniško zasedbo prinaša še en trpek opomin o zlaganosti zahodnjaške kapitalistične paradigme v luči novodobne svetovne gospodarske recesije. Ameriška ekonomija je v razsulu in transportno podjetje Jamesa Salingerja (Craig T. Nelson) je samo ena od mnogih korporacij, ki so prisiljene zmanjšati stroške in odpuščati svoje uslužbence. Med temi je tudi samozavestni japi Bobby (Ben Affleck) s hipoteko na hišo v predmestju, porschejem v garaži in čednim kompletom palic za golf. Ob nenadni izgubi varne in dobičkonosne službe se mu čez noč podre svet; nove zaposlitve ga kljub usposobljenosti ne čakajo za vsakim vogalom in vse kaže, da ponudba njegovega osornega svaka Jacka (Kevin Costner) za pomoč pri tesarskih opravilih ni tako zelo neumen predlog. Čedalje bolj obupani in pred neizprosnostjo dejstev ponižni Bobby sčasoma spoznava, da ima v resnici sijajno družino, iznajdljivo in prizemljeno ljubečo soprogo (Rosemarie DeWitt), ki mu vdano stoji ob strani, ter nove prijatelje, med katerimi vnovič odkriva nekatere pozabljene vrednote. Podpredsednik in soustanovitelj tvrdke Gene McClary (Tommy Lee Jones) nima te sreče ali pa jo je že zdavnaj zapravil med rjuhami s priležnico Sally Wilcox (Maria Bello) oz. vodjo kadrovske službe, ki nič ne pomišlja, ko mora svojemu bogatemu ljubimcu po ukazu samega predsednika uprave prav tako dostaviti obvestilo o odpovedi. V veliko večji finančni in osebni zagati se znajde njemu podrejeni vodja oddelka in dolgoletni priliznjenec Phil Woodward (Chris Cooper), ki si že zaradi starosti ne more obetati kakršnekoli spodobne nove službe. Stara znanca se lahko le spominjata časov, ko sta iz nekdanje ladjedelnice — kjer so pošteni možje med trdim delom še vedeli, kdo so in kaj počnejo, — pomagala ustvariti uspešno multinacionalko, katere bleščeče pročelje se je tem hitreje rušilo, kolikor večja je postajala; in ki je nekoč veljavna človeška načela prikladno zamenjala za neusmiljeno delničarsko logiko o pričakovanem dobičku.



Wellsova drama verjetno ne dosega učinkovitosti prispodobe o žalostni postmodernistični osamljenosti oz. kompenzaciji s (samo)slepljenjem z domnevno nenavezanostjo in etiki liberalne zahodnjaške paradigme leto prej posnetega Reitmanovega Up in the Air (2009); ali pa kot britev ostre kritike mešetarskega korporativizma ter metafore dvoličnih moralnih imperativov leto poznejšega Margin Call (2011). Sicer prepričljivim likom zmanjka nekaj globine in kompleksnosti interakcije, zgodbo pa pestijo nekatere dramaturške nedoslednosti ter za spoznanje preveč idealiziran pogled na travmatično problematiko brezposelnosti. Vendar sodim, da njegov namen ni bil karakterno seciranje protagonistov in mučno razgaljanje njihovih strahov (s čimer bi bili sicer bolj poistovetljivi); temveč kljub vsemu optimističen opomin o tem, da včasih prav osebne tragedije spodbudijo katarzičen vnovični zagon osnovnih načel, v katerem se človek zave, da je v življenju vendarle pomembno še kaj drugega razen stresne službe in (varljive) gmotne varnosti. Kdo se (vsaj) s tem ne bi strinjal?

3 komentarji:

  1. ubogi ben affleckov sin se žrtvuje in mora prodati xbox, uboge bogatunske familije :(

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj vem. :) Ampak so pač višji srednji sloj in žrtvovanje (pz. vse ostalo) je temu primerno. Vseeno je to zanje velika sprememba.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ok sj je vse ql, realno gledano, se to dons dogaja. jebat ga recesija....

    Samo ni mi pa jasno kako lahko podjetje ki množično odpušča delavce še vedno visoko kotira na najpremožnejši tabeli podjetij in delnice vlagateljem še kar rastejo.
    Osnovna logika recesije je: Ni povpraševanja, posledično ni dela torej sledi odpuščanje, vendar vrednost podjetja v tem primiru ne mora rast. Ok res pa je da je to moja kmečka logika v resnici je na oblasi kapitalizem ki ima nekoliko drugačno razmišljanje

    OdgovoriIzbriši