19. jul. 2013

World War Z (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Po priljubljenem apokaliptičnem romanu World War Z ameriškega pisca grozljivk Maxa Brooksa je Matthew Michael Carnahan (The Kingdom, Lions for Lambs, State of Play) priredil scenarij za istoimenski film pod režijsko taktirko Marca Forsterja (Monster's Ball, Stranger Than Fiction, The Kite Runner), ki ima s svojo razmeroma kompleksno zastavljeno knjižno predlogo bolj ali manj eno samo stično točko: naslov. Avtorske pravice za filmsko adaptacijo je produkcijska tvrdka Brada Pitta Plan B Entertainment ob mastnem lobiranju distributerja Paramount Pictures za kar šestmestno vsoto izpred nosu speljala podjetju Leonarda DiCapria Appian Way Productions; v produkcijo akcijskega zombi-apokalip-trilerja (snemali so pretežno na stari celini, od Škotske do Malte) so potem zmetali skoraj 200 milijonov zelencev in v slinasto promocijo pozneje vložili še pol toliko. Kot da niso bile dovolj nenehne spremembe scenarija in vsebinski posegi šefa projekta Brada Pitta, so po odločitvi o drugačnem zaključku (z novim scenarijem Drewa Goddarda) dobršen del filma v fazi postprodukcije posneli še enkrat (prvotnega snemalca Roberta Richardsona, ki je medtem prevzel vajeti direktorja fotografije pri Djangu brez okovov, je najprej nadomestil Newton Thomas Sigel, naknadne posnetke pa je naredil Ben Seresin, kar se je razen nedosledne vizualne podobe končalo še s sporom glede avtorstva) in mu namenili spravljivo oportunističen, sladkorno optimističen, sirast epilog o upanju in veri v boljšo prihodnost. Tematska zasnova in produkcija tega finančno razkošnega razbijalca blokov bi bili težko bolj zmedeni, nejasni, brez vsakršne vizije in sporočilnosti ter z bolj razvodenelim konceptom, usmerjenim izključno v dobiček. Slednji sicer ni povsem izostal (čemur se razen prizanesljive ocene večine kritikov ne morem dovolj načuditi). Kar pa zadeva vse drugo: polomija.
Ni me drajval, pa številne predelave scenarija, nasnemavanja in premontiranja so me skrbela. Če sem iskren, dolgo časa niti nisem vedel, da bo šlo za invazijo zombijev, no ja, z virusom okuženih divjakov, ampak za še en film o nezemljanih, ki bodo hoteli sesuti naš planet. [...] Je film, ki gledalca ujame že v prvem prizoru in ga ne spusti do konca ter ga trese, straši in navdušuje skozi vse izvrstne sekvence, ki si sledijo kot po tekočem traku. Če rečem, da je World War Z resen kandidat za enega najboljših filmov leta, seveda ne zgrešim kaj dosti. —Iztok

Akcijska drama Svetovna vojna Z je ponesrečeno visokoleteča mešanica seksi-trendovske stripovske gonje Milice Jovović v zombijevski franšizi Resident Evil ter globalistične jeremijade neranljivega über-špijona Jasona Bournea, ki ga terenske dejavnosti v bitki s časom pehajo po vsem svetu (zanimivo, da filmski junaki ne poznajo jet-laga in še katerega nelagodnega simptoma), ki bi jo nekdo posnel z pretenciozno resnobnim podtonom. Bradd Pitt se v osrednji vlogi trudi obenem prikazati prepričljiv lik ljubečega družinskega očeta, posebej iznajdljivega 'nič-me-ne-more-ustaviti' (nekdanjega) preiskovalca OZN ter avtentično mesijansko-akcijsko figurico — in mu spodleti pri vsem naštetem. Gospod Jolie je kajpak že večkrat dokazal, da je spodoben igralec (Se7en, Twelve Monkeys, Fight Club, Snatch, The Curious Case of Benjamin Button, The Tree of Life) in ironično je prav to, da bi bil film brez njega še bolj sterilen in nezanimiv. Če od pravoverne zombijade kdo pričakuje eksplicitno visceralno zabavo (ki je tukaj ni, kot tudi skoraj nobene krvi, sicer bi bila cenzorska oznaka blagajniško neugodna) in neprepričljivo plastične CGI prizore gomazenja nemrtvega človeškega mrčesa, potem mu — primerno njegovemu umskemu potencialu in pričakovanjem — svetujem pronicljivo razglabljanje katerega drugega recenzista™ in ogled akcijskih popkornovskih umotvorov, ki prvotno družbenokritično premiso zombijevskega ata Georgea A. Romera izrabljajo zgolj za polnjenje blagajn. Film ne prinaša niti sijajne prispodobe o brezumnem črednem nagonu in metafore o kulturno-rasni nestrpnosti Noči živih mrtvecev (1968), niti opomina o samouničevalnosti potrošništva in dvoličnosti kapitalističnega kanibalizma Zore živih mrtvecev (1978) in niti fantastične Boyleove satire o šovinistični izprijenosti in nečlovečnosti sodobne družbe 28 dni pozneje (2002). Kar dobimo tokrat, je generično reševanje civilizacije s strani dolgolasega Brada Pitta, zanikrno karakterizacijo in neartikulirane like, nesmiseln družbeni in psihosocialni kontekst, smešno nekonsistentno zgodbo, linearno in predvidljivo dramaturgijo ter formulaično žanrsko zasnovo, ki smo jo videli že neštetokrat. Svet preplavi zombi-virus, junak pa slednjič najde recept za cepivo in reši dan. Vége. (Menda je v pripravi že sequel oz. načrt za trilogijo.) Ali film sploh ponudi karkoli novega, vznemirljivega, nepričakovanega in drugačnega? Nič takega nisem opazil, vsaj v uradni različici za kinodvorane ne. Lahko pa se seveda tudi motim.

4 komentarji:

  1. Fak me, konkretno si ga spljuval (sploh ocena!). Jaz pa po Iztokovi devetki gojim dokaj visoka pričakovanja. No, ja, očitno še en strel sodobnega, potrošniškega hwooda. :S

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj se šališ z "Iztokovo devetko", kajne? Mogoče sem bil pri oceni prestrog, pri opisu pa nikakor. Film mi je bil dokaj zanič. Ko sem si ogledal par intervjujev, kjer zlasti Bradd dela že kar pretirano reklamo in na vse pretege hvali svoj projekt, mi je postalo jasno, zakaj.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, se šalim. Ampak drži, da sem imel visoka pričakovanja, potem pa mi je še en verodostojen vir poročal, da je film čisti bikov iztrebek, tako da...

    Sem pa to Braddovo reklamo večkrat ujel tudi sam in to pretirano hvalisanje in pumpanje, kao da gre za naj film ever, je tudi mene zmotilo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ampak nekateri filmi so zanič, pa vseeno ni nič narobe, če si jih ogledaš. Ta ne sodi mednje. Mirno ga lahko izpustiš, popolnoma nič ne zamujaš.

    OdgovoriIzbriši