26. avg. 2013

Monsters (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Leta 1938 v času Samhaina se je v Deželi svobodnih in domu junaških zgodila najbolj množična medijska potegavščina vseh časov: radijska postaja CBS je v seriji dram The Mercury Theatre on the Air predvajala adaptacijo literarne zgodbe H. G. Wellsa The War of the Worlds (1898), zasnovano kot niz "dokumentarističnih" poročevalskih prispevkov o invaziji vesoljcev. Za mikrofonom je sedel tedaj 22-letni Orson Welles. Čezlužni paranoiki so zagnali paniko; kar je temu sledilo, je zgodovina.

Leta 2006 je južnoafriški režiser Neill Blomkamp posnel kratki film Alive in Joburg, vizualni preplet dokumentarističnega poročanja in intervjujev naključnih prebivalcev Johannesburga, podkrepljen z neverjetnimi posebnimi učinki in podprt s satiričnim podtonom o rasizmu ter ostro kritiko apartheida. Blomkamp je uporabil žanrski slog resničnih posnetkov in zanimivo prirejeni tematski koncept Invazije tatov teles (1956) o tem, kako delno asimilirani vesoljci "živijo med nami" — natančneje, pomešani med prebivalce južnoafriškega črnskega predela Soweto. (Uspeh 6-minutnega filma je bil povod za nastanek njegovega celovečerca District 9.)



Štiri leta pozneje je mladi britanski režiser Gareth Edwards dokazal, kako lahko z zagnanostjo, strastjo in tehničnim znanjem celo z minimalnimi sredstvi (polprofesionalno digitalno snemalno opremo, dvema igralcema in skupno štirimi člani tehnične ekipe, na resničnih lokacijah, brez posebne scenografije in kostumografije, z naključnimi naturščiki in statisti) takorekoč kot one-man band (sam je napisal scenarij, snemal, montiral in s pomočjo amaterske programske opreme v post-produkciji dodal še lastnoročno izdelane posebne učinke) posnameš sijajen prvenec — še dolgo po času podobno improviziranih avtorskih podvigov Sama Raimija ali minimalističnih "mariači" slogov Roberta Rodrigueza. Film je bil deležen štirih odličij Britanskega neodvisnega filma in še dveh nominacij, saturna, nominacije za bafto in drugih prestižnih nagrad; nadarjeni Gareth pa je razen ideje za nadaljevanje Monsters: Dark Continent od studiev Warner Bros kojci dobil tudi ponudbo za režijo visokoproračunskega rimejka kultne Godzille (2014).

Da posebni učinki sami po sebi še zdaleč ne naredijo filma, sta istega leta lepo dokazala brata Strause s svojo ridikulozno plastično sci-fi debilščino za manj brihtne osemletnike Skyline (2010), ki pa je — ironija vseh ironij — doživela občutno večji finančni uspeh (dobiček 74 milijonov pri produkcijskem proračunu 10 milijonov) od tukaj opisanega Edwardsovega umotvora (prihodki v višini 4,5 milijonov pri vsega pol milijona dolarjev proračuna). Prosim, naj mi kdo pove, da sem nepoboljšljiv bedak, ki ne razume filmske industrije.

Gledalec je ob ogledu filma ves čas na trnih. Jasno, čaka kaj se bo zgodilo. Atmosfera je na nivoju, režiser da poseben poudarek na zvok, kar je seveda ob tovrstnih filmih nekaj samoumevnega in obveznega za gradnjo atmosfere. Vseeno je nato morda prisotnega nekaj grankega pelina, saj prvi del road tripa vendarle izpade nekoliko dolgočasno. Ampak le za hip, saj režiser mesnate dele dobro porazdeli in ko gledalec že polzi proti nezanimanju, nekaj ponovno prebudi koncentracijo in zanimanje. —PaucStadt


O Garethovih Pošastih je zdavnaj pisal že blogerski kolega Pauc; jaz pa sem bil še pri drugem ogledu enako navdušen nad naravnost neverjetnim rezultatom pri tako skromnem proračunu in virih. Edwardsovemu filmu se, resnici na ljubo, sicer nekoliko pozna manko bolj zaokrožene, koherentne zgodbe (nazadnje so se skoraj povsem odrekli scenariju, marsikateri dialog je improviziran, dokončna montaža pa je skupno več kot 100 ur posnetkov skrajšala sprva na štiri ure, slednjič pa na sprejemljivih 94 minut) ter izrazitejše satirične substance — a poleg sijajne interakcije obeh protagonistov (tedanja partnerja, danes pa zakonca Scoot McNairy in Whitney Able) moremo iz njegove kratkočasne road-movie forme vseeno izluščiti nekatere pomembne sporočilne niti. Prvič, vzajemna čustvena in nazorska odisejada obeh glavnih likov (ona kontemplira o predvideni poroki z zaročencem v ZDA, ki ga očitno ne ljubi, on je deležen streznitvene moralne klofute o svojem poklicu fotografa, ki "kuje zaslužek na račun trpljenja ljudi", kakor mu očita sopotnica), ki se med potjo zbližata in med srečanji s prebivalstvom opustošene pokrajine na novo odkrivata nekatere človeške vrednote. Drugič, očitna družbeno-politično kritična alegorija pojava mehiških priseljencev (v angleščini pomeni alien predvsem "tujca", oz. neznanega ali nezaželjenega "prišleka" v neki državi), ki se čez ameriško južno mejo množično valijo s trebuhom za kruhom in bi jih marsikdo bržčas najraje tudi v resnici zajezil z velikanskim zidom (prispodoba o predsodkih in odporu do imigrantov menda sploh ni bila načrtovana oziroma je režiser ni želel poudarjati). Tretjič, epilog srečanja z orjaškimi, vendar miroljubnimi vesoljskimi kreaturami (ki očitno komunicirajo s svetlobnimi signali in jih zato motijo luči ter vsakršni bleščeči pojavi), ki s pomenljivim naslovom vred napeljuje na vprašanje o tem, kdo so resnične "pošasti" — tuja, lovkasto lovecraftovska nezemeljska bitja, ali pa podla, koristoljubna in nedoumljivo (samo)uničevalna človeška vrsta, ki za nobeno ceno ne zmore razumeti in sprejeti kakršnekoli drugačnosti?

5 komentarjev:

  1. Jaz sem še malenkost bolj navdušen nad filmom, tako zaradi očitne ogromne predanosti projektu, kot tudi zaradi Edwardsove odločitve, da to pač ne bo kar nek creature feature, temveč bo šel še globlje; v teme, ki morda za takšne filme na prvi pogled niso najbolj značilne.

    OdgovoriIzbriši
  2. Odličen film, ki bi ga moral v kratkem še enkrat videti. Malo je že izpuhtel iz spomina, vem pa, da me je tedaj pošteno prepričal. Nisem pa vedel, da so režiserju ponudili Godzilo, ajej. To bo zanimivo videti, lik Godzile mi je blizu, zadnji film (1997) seveda ne :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Twitch je ravno danes je predstavil prvi teaser za Monsters 2


    http://twitchfilm.com/2013/08/watch-the-first-teaser-for-monsters-dark-continent.html

    OdgovoriIzbriši
  4. Eeeh, nadaljevanje? Upam, da se vse skupaj ne pokvari.

    OdgovoriIzbriši
  5. Tudi jaz. Čeprav se bojim, da bo. KLIK

    OdgovoriIzbriši