16. avg. 2013

Monsters University (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Morda je zdaj že znano, da nisem največji privrženec koncepta sequelov, in tudi od tega (menda "dolgo pričakovanega" ali kaj) animiranega prequela si nisem obetal kakšne cineastične revolucije. Zato nisem ravno razočaran — posebej navdušen pa tudi ne. Medtem ko so bile Pošasti iz omare (2001) sijajna freudovska prispodoba za sublimacijo otroškega strahu (ovita v prisrčno podobo in duhovite pop-namige), skuša njegovo prednadaljevanje bolj ali manj zadostiti radovednosti, kako sta se enooka zelena krogla Mike (po naše Miha Očnik, glas Jernej Kuntner) in modri kosmatinec Sully (oz. Janko Sullivan, glas Iztok Jereb) spoznala — in nič podobno pomenljivega. Dogajanje nas tako prestavi v njuna mlajša, univerzitetna leta ter burno življenje v študentskem naselju — pospremljeno s plehkimi referencami in stereotipi študentskih zgodb, od elitnih bratovščin in njihovih nadutih vodij, lokalnih zgub ter njihovega vzpona od bedakov do junakov in nauka o tem, kako so zaupanje vase, vrednote prijateljstva in načela sočutja pomembnejši od zmage ali formalne izobrazbe in puhlih pridobljenih navideznih statusov. (Ter moraliziranja, kako ni lepo goljufati pri šolskih izpitih.)



Zgodba se mi torej ne zdi huronsko izvirna, dovtipi pa ne dosegajo zabavnih pripetljajev iz predhodnika. Razumem, da je humor Pošasti z univerze (kakor trdijo ustvarjalci) pretežno namenjen prav tistemu občinstvu, ki je bilo navdušeno nad izvirnimi strašljivci iz omar (tedaj staro denimo 10 do 12 let) in je zdaj približno v študentskih letih (oz. jih šteje 22 do 24), a morda je napaka prav v kompromisu in preveč oportunistični želji, da bi enakovredno zadovoljili obe ciljni starostni skupini — v nasprotju z izvirnikom in drugimi Pixarjevimi izdelki, ki obenem nagovarjajo starše in otroke. Drugi razlog za redundanco in prežvečenost pa bi lahko zlobni umi iskali v obči politiki dobičkonosnosti po metodi najmanjšega skupnega imenovalca oz. odmevnem in težavnem nakupu Pixarja s strani mega-korporacije The Walt Disney Company leta 2006 za neverjetnih 7,4 milijarde dolarjev vrednosti delnic (katerih večinski lastnik je bil "kreativno skromni zen budist" Steve Jobs, po novem s 7 odstotki tudi največji individualni delničar ter novi član upravnega odbora podjetja Disney). Ekspanzivna politika nove poslovne zveze je bržčas (bolj kot prej) narekovala strogo načrtno, ekonomsko premišljeno in veliko manj tvegano produkcijsko logiko. Sicer pa presodite sami: pred pridružitvijo Disneyju je studio Pixar izdelal Toy Story (1995), A Bug's Life (1998), Monsters, Inc. (2001), Finding Nemo (2003), The Incredibles (2004) ter Cars (2006), po njej pa smo videli Ratatouille (2007), WALL·E (2008), Up (2009) in Brave (2012), če ne štejemo vseh nadaljevanj franšiz Svet igrač in Avtomobili. Razlika nemara ni tako zelo očitna — je pa zaznavna, če vprašate mene.

3 komentarji:

  1. Razlika med pred in po disneyevsko ero je bolj zaskrbljujoča, če upoštevaš, da so najboljši filmi druge dobe (Ratatouille, Wall-E in Up), ki še kako konkurirajo prvi skupini, vsi nastali kmalu po združitvi in so bili v razvoju najbrž še v samostojnem Pixarju. To pomeni, da po združitvi Pixar ni naredil še nič, kar bi prišlo blizu njihovim povprečnim izdelkov minulih dni.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jap, to se strinjam. Disney se še kako pozna in upam si reči, da Pixar na področju animirank izgublja prvo mesto, se mi zdi, da so ostali studii zadnja leta zgodbovno močnejši. Vidim, da Planes ne bo drugega kot pa Cars v zraku, prihaja nadaljevanje Nema (sicer hura, ampak vseeno)...

    Sicer pa tegale prequela še nisem videl in bom kar mirno počakal na ok kopijo. Sorry, ti korporativni kapitalizem.

    OdgovoriIzbriši
  3. Se strinjam glede tega, da so bile omenjene animiranke gotovo v fazi priprave oz. so vsaj konceptualno nastale še v samostojnem Pixarju. Disney je začel stegovati kremplje ravno s sequeli Sveta igrač oz. takrat, ko je bilo že zelo očitno, kako dobičkonosne posle pomeni Pixar. Ampak kot vedno je tako, da ko "dinar govori, bikov drek se vali" in moram se (žal) strinjati tudi s Paucovo ugotovitvijo, da je Pixar izgubil nekdanji primat. A kakorkoli že: dokler bo tam John Lasseter (upam, da mu pustijo do besede), imam vseeno še kar nekaj upanja na boljše čase.

    OdgovoriIzbriši