5. avg. 2013

Murder by Numbers (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Uradni slovenski naslov Številke za umor (kot ponavadi) ne pove ničesar o tem filmu; je zgolj posledica prevajalčevega očitnega nepoznavanja (kot ponavadi) angleške besedne zveze "by numbers", ki nima nikakršne zveze s kakršnimikoli številkami, pač pa pomeni "brezhibno" ali "popolno" oz. "po pravilih". Gre za zgodbo o nadpovprečno inteligentnem, zavoljo disfunkcionalne družine frustriranem in z zločinsko etiko obsedenem srednješolcu Justinu (odlični Michael Pitt) in njegovem samovšečnem, zdolgočasenem bogataškem prijatelju Richardu (še boljši Ryan Gosling), ki zaradi nekakšnega samodokazovanja umorita povsem naključno osebo samo zato, ker to lahko storita. Prepričana sta, da bosta s premišljeno podtaknjenimi forenzičnimi dokazi in zavajajočimi dejstvi pretentala detektivko Cassie (Sandra Bulek) in njenega sodelavca (Ben Chaplin) ter jo še spričo svoje mladoletnosti slednjič odnesla brez kazni.



Ob razmeroma predvidljivi zasnovi psihološkega trilerja, njegovem dolgočasno klišejskem epilogu, stereotipno orisani težavni preteklosti osrednje junakinje (ki je bila nekoč tudi sama žrtev nasilnega moža) in premočrtni dramaturgiji (mi) je film zanimiv predvsem zaradi obeh mladih igralcev. Michaela Pitta smo sicer bolje spoznali šele v njegovih poznejših vlogah (Delirious, Funny Games U.S., serija Imperij pregrehe), a že tukaj nakazuje svoj dobro artikuliran karakterni igralski profil. Enako velja za Goslinga (The Notebook, Half Nelson, Fracture, Lars and the Real Girl, Blue Valentine, Drive, Crazy Stupid Love, The Ides of March), enega zanimivejših glumačev nove generacije v zadnjem desetletju, ki z navdušujočim performansom preprosto zasenči vse druge, na čelu s Sandro Bullock (ki je enako brezizrazna kot v vseh svojih vlogah, bodisi dramskih ali komičnih). Pozornost je vzbudil leto prej v zgodbi Henryja Beana The Believer (2001), kjer obritoglavi židovski mladenič goji strastna rasistična ter antisemitska nagnjenja; v poznejših vlogah pa je razvil svoj prepoznavno lagodni slog in všečno izraznost, ki sta postavnega Kanadčana (kaj pa drugega) proslavila kot enega najbolj obetavnih novodobnih mladih igralcev. Trenutno ga že v drugo gledamo v Refnovem Only God Forgives (2013).



Each of us has within us a weak aspect, eager to give up freedom for the comfort of being dominated. But we also have a will to power that desires freedom - that insists on deciding for ourselves, each of us, individually, what is good, and what is evil. All real freedom risks crime. Indeed, freedom IS crime, because it thinks first of itself and not of the group.

Zgodbo je deloma navdihnil resnični primer premožnih študentov univerze v Chicagu Nathana F. Leopolda in Richarda A. Loeba, ki sta leta 1924 (menda zaradi morbidne želje po "popolnem zločinu") ugrabila in umorila nekega 14-letnika. (Obsojena sta bila na dosmrtno ječo.) Blagajniški uspeh filma je bil razmeroma skromen in kritike mešane, bolj kot posebej izvirno pripoved o moralno izkrivljenih najstniških nagnjenjih (z nekaterimi namigi na prikrito homoseksualnost obeh pajdašev pri umoru) pa prinaša zanimivo značajsko študijo in prepričljiv nastop obeh mladih protagonistov. Sem omenil, da v filmu igra tudi Sandra Bulek? Aha, sem.

4 komentarji:

  1. Dodal bi še samo: "Zgodbo je deloma navdihnil resnični primer premožnih študentov univerze v Chicagu Nathana F. Leopolda in Richarda A. Loeba ..." ... in ki je veliko bolje prikazana v filmu Compulsion (1959).

    Je pa škoda za Michaela Pitta, bi mu želel veliko boljšo (predvsem pa bi ga na filmu rad večkrat videl) kariero. Za razliko o Bena Chaplina, ki je po obetavnem začetku skoraj izginil iz holivuda (skupaj z Billyjem Crudupom in Jimom Caviezlom, ki so si po videzu med sabo zelo podobni, kar bi lahko bil nek razlog).

    OdgovoriIzbriši
  2. :D He he, zanimiva teorija. S prvim odstavkom se pa seveda strinjam.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi meni je M. Pitt všeč.
    Škoda, ker ga pri Imperiju pregrehe več ni zraven (in sreča, da smo v tretji sezoni imeli maestralnega Bobbyja Cannavaleja).
    Vidim, da ga je pri svojem novem filmu zraven vzel Mike Cahill + tista vlogica v Seven Psychopaths kažejo zanj pozitiven trend.

    OdgovoriIzbriši
  4. Tudi meni je M. Pitt zelo zanimiv igralec, predvsem v Hanekejevi ameriški različici Funny Games mi je hudičevo prepričljiv. Pri Boardwalk Empire sem ga bil pa ob koncu 2. sezone kar naveličan in njegova smrt mi je več kot posrečena.

    Sicer pa tegale filma ne poznam, po prebranem očitno nič ne zamujam.

    OdgovoriIzbriši