6. avg. 2013

Only God Forgives (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Najnovejši umotvor Nicolasa Windinga Refna so na premieri v Cannesu menda (nekateri) novinarji izžvižgali. Verjetno predvsem tisti, ki so pričakovali, da se bo danski scenarist in režiser po svoji uspešnici Drive (2011) premaknil še globlje v varno konvencionalni mainstream — pa je storil prav nasprotno. Oh yeah. So bila pričakovanja gledalcev zastavljena napačno? (Menda je marsikdo mislil, da gre za nekakšno "nadaljevanje" njegovega vozniško-kriminalnega trilerja z Ryanom Goslingom. Kako so sploh prišli do te trapaste ideje?) Očitno niso videli Valhalla Rising (2009), nemara tudi Bronsona (2008) ne. "Big føking dæl," si je najbrž mislil Refn. Pravzaprav mu je bil močno polarizirani odziv celo všeč. Prvič, mešana reakcija je boljša od predvidljivega, indoktriniranega javnega soglasja (o tem lahko vprašate tudi von Trierja ali njegovega vzornika Andreja Tarkovskega); vsak umetnik stremi k temu, da bi njegova stvaritev naletela na (buren) odziv in ne zgolj na instantno vizualno-pripovedno konzumacijo. Drugič, v Cannesu so bili svojčas izžvižgani tudi Antonionijev L'Eclisse (1962), Frankenheimerjev Seconds (1966), Scorsesejev Taxi Driver (1976), Lynchev Wild at Heart (1990) in Cronenbergov Crash (1997). Jih imamo danes za neposrečene, "nesmiselne" filme, kjer "slogovni fetišizem samovšečno prednjači pred vsebino"? Tretjič, k Refnu je pristopil njegov prijatelj ter eden največjih umetnikov med še živečimi avantgardnimi filmarji Alejandro Jodorowsky, se mu navdušeno zahvalil za namenjeno posvetilo (morda je Refn namigoval na njegov kult Santa Sangre iz leta 1989) in iskreno pohvalil film.



Že prej sem bil Refnov privrženec, zdaj pa se mi zdi, da bo morda postal eden mojih najbolj priljubljenih sodobnih režiserjev. Stilizirano prvinska mešanica Lyncha in Kubricka s spodbudno von Trierjevo kontroverznostjo (in njegovimi verskimi dilemami) ter s poudarkom na celokupni izkušnji, vtisu in občutkih. Ne morem razumeti, kako lahko kdo meni, da se Refn kvečjemu igra z vizualizacijo in s kamero, da neutemeljeno "provocira" s puhlo neotipljivostjo (znotraj katere ni nobene substance) ter skuša zgolj doseči pretenciozen umetniški status "drznega režiserja, ki pa v resnici nima veliko za povedati". S takimi ocenami se ne morem strinjati. Če nečesa ne razumeš, si sicer lahko upravičeno jezen in razočaran; pa lahko zato tisto označiš za "slabo"? V tem smislu lahko samo pritrdim kolegu na blogu Filmski kotiček, ki modro svetuje, naj pozabimo na Drive (2011) in se raje vrnemo k Božjemu bojevniku (2009). Komur ta ni (bil) všeč, mu verjetno tudi tukaj opisani ne bo. Meni se celo zdi, da sem Valhalli podelil še prenizko oceno; a zdaj je, kar je. Ob prvi priložnosti si ga bom ogledal še enkrat. Me ima kdo za priložnostnega artfaga, ki ne razume filmov, a se mu vseeno zdi, da mora hvaliti vsakršno nekonvencionalno (kvazi)artistično formo, da bi izpadel bolj "intelektualistično"? Tudi prav.

Zdaj že vemo, da Refn (po lastnem scenariju) pripoveduje s stilizirano morasto-sanjsko vizualnostjo (snemalec je Larry Smith) in z mističnim noir pridihom osemdesetih, z molkom svojih nedoumljivo otopelih protagonistov, z eklektično alegoričnostjo in z arhetipsko simboličnostjo ter predvsem z otipljivo, čutno, malodane opresivno atmosferičnostjo (podprto z učinkovito zvočno in elektronsko glasbeno kuliso Cliffa Martineza). Prav nasprotno od vseh hollywoodskih projektov, torej. Njegov(i) film(i) zahteva(jo) čas, dojemljivost in potrpežljivost gledalca. Seveda to ne pomeni, da mora vsakdo ceniti te filmografske prvine in njihovo nekonvencionalno izraznost nekritično kovati v nebo. Ironično, tudi sam sem med tistimi, ki cenijo predvsem zgodbo in like — a tokrat sem oboje vsekakor dobil, le da v malce drugačni, bolj posredni obliki. Refn govori o pravičniški (absolutni in "božji") etiki in odrešitvi posameznika ter o ceni, ki jo mora za to plačati. Ne gre za golo maščevanje in moraliziranje o povračilu; okrutno sekanje dlani pa tukaj ni salomonska sodba ali ekstremna kazen (npr. v šeriatskem pravu muslimanskega sveta) za kršitelje zapovedi "ne ubijaj", temveč mitološko dejanje svojevrstne milosti. (Po neki legendi so graditeljem slavnega Tadž Mahala po končanih delih odsekali dlani, zato da "nihče ne bi mogel še kdaj poustvariti te veličastne lepote".) Zlasti desna roka nosi arhetipski pomen aktivne moškosti, patriarhalne avtoritete, zmožnosti delovanja, izvajanja univerzalne pravičnosti ter komunikacije in povezovanja s svetom okrog sebe. V evangeliju po Mateju [Mt 27,15—26] si rimski guverner Poncij Pilat hinavsko umije roke, potem ko Jezusa obsodijo na smrt, in se tako simbolično opere krivde za njegovo usodo (čeprav bi jo s svojo pristojnostjo lahko preprečil); potemtakem je odsekanje dlani tudi prispodoba za kastracijo, najvišje ponižanje in nasilen odvzem zmožnosti odločanja nekomu, ki tega očitno ni sposoben.



Kaj je torej Julian (Ryan Gosling), molčeči in brezizrazni mlajši sin krute, uničevalne, vulgarno izprijene matriarhinje Crystal (Kristin Scott Thomas)? Po mojem nič manj kot izkrivljena freudovska različica frustriranega, z družinsko travmo trpinčenega danskega kraljeviča Hamleta — ki nerazumljivo odlaša z maščevanjem (svojemu stricu Klavdiju) za smrt očeta, ker ga muči ojdipovsko poželenje do matere (pri čemer ni jasno, ali je do incesta med njima tudi zares prišlo) in mu občutek krivde ob lastnih potlačenih željah preprečuje, da bi nekoga kaznoval za tisto, po čemer nezavedno hrepeni tudi sam: torej ni nič boljši od moža, ki naj bi se mu maščeval. Julianov brat Billy (Tom Burke) je bil vsaj zvest lastnim patološkim nagnjenjem: storil je, kar je hotel (posilil in umoril mladoletno prostitutko) in doletela ga je pravična kazen. Komu naj bo torej Julian (kot arhetipski lik) podrejen in lojalen: lastni nemoralni, incestoidni materi (zaradi katere je domnevno umoril očeta) oz. svoji nepovratno zavrženi družini in koristoljubno sprevrženi zločinski sodrgi, ali pa določenim novoodkritim "božanskim" načelom, ki ga bodo za ceno predaje osebne svobode in principa moškosti (odsekanje dlani) vendarle odrešili neznosne eksistencialne krivde? Neomajno kruti "bog" oz. nekdanji policist in prvak v tajskem boksu Chang (Vithaya Pansringarm) se v resnici ne meni zanj ali za to, da bi se komurkoli maščeval; pač pa s svojimi neizprosnimi rezili zgolj vzdržuje ultimativno naravno ravnovesje in karmični princip vzroka-posledice, ki skrbi za čim bolj harmoničen (tj. pravičen) civilizacijski ustroj. Navsezadnje vendarle drži, da "samo bog odpušča" — a to ne pomeni, da ob tem pasivno stoji križem rok in nemočno opazuje kričeča neskladja svojih stvaritev.

Vse to je zgolj moje mnenje. Vesel bom vsakršnega drugačnega. In še nekaj, če se že grem iskrenost in pišem brez lažne filmoljubske skromnosti: naslednji Refnov projekt naj bi bil I Walk with the Dead (2015) s Carey Mulligan. Želim si, da bi bil to vendarle spet manj hermetičen, bolj premočrtno žanrski umotvor, v katerem bi po možnosti igrala Mads Mikkelsen in/ali Kim Bodnia. Ryana Goslinga imam pa za zdaj dovolj. Ali zahtevam preveč?

6 komentarjev:

  1. Only God Forgives = no.1 na moji blogroli :D

    Morem sedaj nujno pogledati, ker ga prav vsi bolj ali manj hvalijo.

    Čeprav dvomim, da bo prekašal mojega osebnega zmagovalca dotičnega režiserja, Bronsona.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi zame ga NE prekaša. Mu je pa dovolj blizu.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tudi zame je dovolj blizu, a v obratnem vrstnem redu. ;)

    Kot veš, je moja interpretacija vsebine malce drugačna od tvoje, a to niti ni bistvo.

    Bil sem prepričan, da boš v filmu prepoznal substanco in ne zgolj lepo oblikovano, nesmiselno prazno celoto in to je tisto kar šteje.

    OdgovoriIzbriši
  4. Če napišem bolj natančno: osebno so mi Valhalla, Bronson ter Only God Forgives celokupno približno enakovredni: pri enemu prednjači nekaj, pri drugemu nekaj drugega. Tvoja interpretacija je dobra in enako smiselna kot moja - mogoče je pa resnica (če kaj takega pri tem filmu sploh obstaja) nekje vmes. ;)

    OdgovoriIzbriši
  5. Meni je pa film zgolj malo boljši od povprečja. Sta mi Drive in the place beyond the pines dogajala dost bolj, če jih smem dat za primerjavo.

    OdgovoriIzbriši
  6. Osebno mi je bil Drive (še) boljši predvsem zaradi odličnih likov (Gosling, Brooks, Mulligan, celo Perlman) in čudovite glasbe, in tudi ocenil sem ga za stopnjo višje.

    OdgovoriIzbriši